Nekaj (sodobnejše) literature s področja starševskih dejavnosti
Mit Kindern in die Berge – Eugen E. Hüsler
(Bruckmann Verlag, 2017 – posodobljena izdaja)
Eden najbolj cenjenih priročnikov v Alpah. Obravnava psihologijo otrok v gorah, motivacijo, varnost, izbiro tur po starosti, opremo in dinamiko družine na turi. Hüsler je mojster jasnih razlag in praktičnih primerov.
Bergabenteuer mit Kindern – Iris Kürschner & Dieter Haas
(Bruckmann Verlag, 2019)
Usmerjena v družine, ki želijo več kot le sprehode. Ponuja ideje za večdnevne ture, igre med hojo, nasvete za motivacijo in opisuje ture v Nemčiji, Avstriji in Švici.
Alpen mit Kindern – Rother Wanderführer
(različne regijske izdaje 2015–2023)
Serija vodnikov z izjemno natančnimi opisi, kartami in varnostnimi ocenami. Posebej uporabni za družine, ki želijo preverjene, dobro označene ture v Alpah.
Randonner avec des enfants – Glénat
(Glénat, 2018)
Pedagoško zasnovan vodnik, ki združuje psihologijo otrok, pripravo na turo, varnost, igre in animacijo. Francoski pristop je bolj “vzgojen” in manj tehničen, zato je knjiga zelo uporabna za starše začetnike.
Bambini in montagna – Stefano Ardito
(Edizioni Corbaccio, 2016)
Ardito, eden najvidnejših italijanskih avtorjev o gorah, ponuja pregled tur v Apeninih in Alpah, poglavje o feratah z otroki, varnostne nasvete in praktične primere iz družinskega gorništva.
Stefano Ardito: kratki nasveti za pohodništvo z otroki
Vprašanje »Koliko je še?« pozna vsak starš, ki je kdaj stopil na pot z otroki. A kot poudarja Stefano Ardito, lahko otroci — razen najmlajših — hodijo skoraj povsod, če je izlet dobro izbran in primerno voden.
Najpomembnejše je izbrati pot, ki je zanimiva: z živalmi, slapovi, jamami, gradovi, ostanki preteklosti ali vsaj z razgibanimi odseki brez dolgih, vročih in monotonih delov. Prostrani travniki za piknik ali koča, kjer se lahko okrepčajo, naredijo izlet prijetnejši. Za starejše otroke je lahko noč v koči — s sončnim zahodom, zvezdami in jutranjo zarjo — doživetje, ki si ga zapomnijo za vse življenje.
Ardito svetuje, naj otroke motiviramo in jim damo čim več samostojnosti: naj opazujejo markacije, razumejo potek poti in sodelujejo pri orientaciji. Tudi oprema ima svojo vlogo — dobre pohodne čevlje, majhno nahrbtnik, bidon, kompas ali daljnogled — ne le zaradi varnosti, temveč zato, ker otroku daje občutek prave pustolovščine.
Pri hoji v skupini je pogosto lažje kot v družini, saj starši niso edini “strelovod”. Idealno je, da otrok ni edini v skupini — družba vrstnikov naredi čudeže.
Za najmlajše veljajo posebna pravila: do približno desetih mesecev jih nosimo v nosilki spredaj, šele nato v nahrbtniku za nošenje otrok, ki je primeren do tretjega leta. Pomembno je izbrati kakovosten model, otroka zaščititi pred soncem in mrazom ter redno preverjati njegovo počutje — saj sam ne hodi in se ne ogreva. Staršem pri ravnotežju pomagajo pohodne palice.
Ko otroci že hodijo sami, a so še majhni, je treba biti pozoren na izpostavljene poti in strma pobočja. Včasih pomaga že kratek kos vrvice, ki omogoči dodatno varnost v občutljivih situacijah.
A piedi con i bambini – Touring Club Italiano
(TCI, 2020 – posodobljena izdaja)
Lahki izleti po vsej Italiji, z veliko poudarka na kulturnih in naravnih zanimivostih. Odličen vodnik za družine, ki želijo kombinirati naravo in učenje.
Kids on the Trail: Hiking with Children – Cindy Ross
(Stackpole Books, 2014)
Klasika ameriškega »outdoor parenting«. Poudarek na motivaciji, psihologiji, varnosti in dolgih pohodih z otroki. Veliko praktičnih primerov iz družin, ki so prehodile dolge poti (Appalachian Trail ipd.).
Hiking with Kids – Mountaineers Books
(Mountaineers Books, 2021)
Zelo praktičen priročnik, ki ga uporabljajo ameriški gorski vodniki. Obravnava pripravo, opremo, varnost, igre, tempo in načrtovanje tur. Dober za starše, ki želijo sistematičen pristop.
Slovenske knjige – najnovejši dopolnitvi
Kdaj pišemo z otroki in kdaj z otroci?
Pravilna oblika v sodobni slovenščini je: z otroki
To je edina knjižno pravilna oblika v orodniku množine (komu/čemu – z kom/čim).
– gremo z otroki v gore
– izlet z otroki
– družine z otroki
-dejavnosti z otroki
Oblika z otroci je pogovorna, neknjižna, in se v uradnih besedilih, novinarskih prispevkih, vodnikih ali strokovnih tekstih ne uporablja.
Zakaj je tako?
Samostalnik otrok ima v množini dve obliki:
-otroci – imenovalnik (kdo/kar): Otroci hodijo v šolo.
– otrok → otroki – orodnik (s kom/čim): z otroki, pred otroki, med otroki
Torej:
otroci = kdo? (imenovalnik)
otroki = s kom? (orodnik)
Primeri iz planinske rabe
»Vodnik je namenjen družinam z otroki.«
»Pohod z otroki zahteva več načrtovanja.«
»V gorah se z otroki gibamo počasneje.«
Vse te oblike so knjižno pravilne.
Majhni koraki, veliki vrhovi
(Planinska založba PZS)
Nova slovenska knjiga, ki združuje sodobne pedagoške pristope, psihologijo otrok, varnost, motivacijo in praktične primere iz slovenskih gora. Posebnost knjige je poudarek na postopnosti, čustveni varnosti otrok in družinski dinamiki. Namenjena je tako staršem kot mentorjem v planinskih društvih.
Z otroki v gore – družinski izleti – Urška in Andrej Stritar
(posodobljena izdaja, Sidarta)
Prvi slovenski družinski gorniški vodnik, zdaj temeljito posodobljen. Vsebuje 83 izletov po vsej Sloveniji, opremljenih z reliefnimi skicami, naravnimi in kulturnimi zanimivostmi ter številnimi praktičnimi nasveti.
Posebnost knjige so zgodbice, legende, pesmi in motivacijski vložki, ki staršem pomagajo ohranjati pozornost otrok.
Urškina dolgoletna pedagoška praksa daje knjigi dodatno strokovno težo.
V tujini je literatura o gorništvu staršev z otroki izjemno razvita, predvsem v nemško govorečem prostoru, kjer je družinsko gorništvo del širše kulture. Slovenski prostor je nekaj časa zaostajal, a z izidom »Majhni koraki, veliki vrhovi« in posodobljeno izdajo »Z otroki v gore« dobiva kakovostna priročnika, ki se lahko brez težav postavita ob bok najboljšim tujim. Seveda, o(b)staja (tudi) večno (in večje) vprašanje, ki ne bo nikoli dorečeno: »Kdaj naj gre mladina sama v gorski svet?«
Nepokrito tržišče: »Z vnuki med planinski in gorski svet«
V gorništvu imamo vodnike za starše, priročnike za učitelje, knjige za družine, celo priročnike za pse. A en prostor ostaja presenetljivo prazen: gorništvo z vnuki.
Morda zato, ker se je generacija, ki je danes babice in dedki, v gore naučila hoditi drugače — brez aplikacij, brez feratnih kompletov, brez otroških nosilk, brez skrbi, da bi jih kdo fotografiral za Instagram. Morda zato, ker se je zdelo samoumevno, da bo ljubezen do gora prešla naprej »po krvi«, brez posebnih navodil. Morda pa zato, ker se je šele v zadnjih desetletjih zgodilo nekaj novega: življenjska doba se je dvignila, zdravje se je izboljšalo, generacije so se razmaknile — in nenadoma imamo v gorah tri generacije hkrati.
In prav ta tretja generacija, dedki in babice, je danes pogosto tista, ki ima največ časa, največ potrpljenja in največ zgodovin — tistih pravih, ne digitalnih — ki jih lahko prenese naprej.
V tujini se je ta trend že začel. Nemci imajo priročnike o »Mehrgenerationen‑Wandern«, Francozi pišejo o »randonnée intergénérationnelle«, Italijani o »nonni in montagna«. A zanimivo: tudi tam gre večinoma za družinske vodnike, ne za resnično razmislek o tem, kaj pomeni, ko se v gorah srečata dve življenjski hitrosti, dve telesi, dve zgodbi.
Pri nas pa je prostor še bolj prazen.
Imamo odlične novejše knjige »Z otroki v gore« in nove »Majhni koraki, veliki vrhovi«, a nimamo ničesar, kar bi nagovorilo tiste, ki so nekoč nosili svoje otroke, danes pa nosijo njihove zgodbe — in včasih tudi njihove malice.
Gorništvo z vnuki ni isto kot gorništvo z otroki.
Ni tekmovanje s časom, ni dokazovanje kondicije, ni ambicija, da bi »nekaj osvojili«. Je bolj nežna, počasna, skoraj meditativna oblika hoje, kjer je cilj pogosto manj pomemben od tega, da se na poti zgodi pogovor, spomin, vprašanje, ki ga otrok ne bi nikoli zastavil staršem.
Vnuki v gore prinesejo radovednost. Dedki in babice pa prinesejo zgodbe, ki jih ni v nobeni aplikaciji.
In prav zato je ta prostor še prazen: ker ga ne zapolni tehnika, ampak odnos. Ker ga ne zapolni oprema, ampak čas. Ker ga ne zapolni ambicija, ampak nežnost.
Morda je čas, da ga začnemo polniti. Ne z vodniki, temveč z razmislekom, kako dragoceno je, da se v gorah srečata dve generaciji, ki imata vsaka svojo hitrost — in prav zato lahko hodita skupaj.
