Skalne pečine stisnjene v robu za hišami nad Bohinjsko Belo so na prvi pogled skromen sektor, ki ga danes plezalci uporabljajo (glede na trende in okolje več ali manj) za ogrevanje, prve korake v skali, kratke popoldanske treninge ali resna plezalna dejanja. Zgodba, ki sta jo s prestopom iz vrtca v plezališče (ki nekako tudi sovpada s samostojnostjo Slovenije) in so jo podpisali Tomo Česen, Srečo Rehberger ter številni drugi je več ali manj znana. Kaj vse je plezal Manfreda s soplezalci ali pa sam vam tudi morda še kdo pove. A zgodba teh sten je veliko širša: gre za enega najstarejših in najpomembnejših vojaških plezalnih poligonov v Sloveniji, ki je hkrati odigral pomembno vlogo v razvoju slovenskega alpinizma in gorskega reševanja.
Zgodovina plezalnega udejstvovanja je neločljivo povezana z vojašnico Bohinjska Bela, zgrajeno leta 1934 za potrebe vojske Kraljevine Jugoslavije. Zaradi neposredne bližine sten je bila lokacija idealna za usposabljanje vojakov v strmem gorskem terenu. Tu so vadili: osnovne plezalne tehnike, prečnice, improvizirane mostove, spuščanje in dvigovanje po vrvi, reševanje v skalnem svetu.
Na vrhu sten so še vidne vkopane in zabetonirane železniške tirnice, ki so služile kot sidrišča za napenjanje štrikov in za vaje prečnic. To je eden redkih ohranjenih fizičnih dokazov o sistematičnem vojaškem usposabljanju v skali.
Po (tudi) kratki aprilski vojni 1941 je območje prevzel Wehrmacht (še en prazen list), po letu 1945 pa JLA, ki je tradicijo plezalnega poligona nadaljevala (?) in razširila. Po osamosvojitvi Slovenije je vojašnica prešla v last Teritorialne obrambe, leta 2012 pa dobila naziv Vojašnica Boštjana Kekca, po alpinističnem inštruktorju TO in veteranu osamosvojitvene vojne o kateri se ob vsaki obletnici vedno znova krešejo nesmiselna mnenja o zaslugah.
Alpinisti – prvi civilni uporabniki poligona
Ko so vojaki trenirali v stenah, so sektor začeli obiskovati tudi slovenski alpinisti. Za mnoge je bila Bohinjska Bela eden prvih prostorov, kjer so se srečali s plezanjem v skali. Del med strmimi pečinami je ponujal lahke smeri (III), zgornji pa mesta do IV+, ravno prav za prve korake v vertikali.
Malce starejši plezalci se še danes spominjajo, kako so »lezli gor in dol za ogrevanje«. Ta dvojna raba – vojaška in alpinistična – je Bohinjsko Belo naredila za enega prvih plezalnih vrtcev v širšem pomenu besede.
Vojaki–reševalci: zgodnja tradicija gorskega reševanja
Plezalni poligon ni bil le prostor za trening plezanja, temveč tudi za usposabljanje vojakov–reševalcev, ki so sodelovali z gorskimi reševalci iz Kranja. Vaje so bile resne, natančne in pogosto izjemno zahtevne.
Gorski reševalec Emil Herlec je ob eni izmed vaj pripomnil: »Ni kaj, delajo brezhibno in se odlično dopolnjujejo.«
Poveljujoči Slobodan Lončar je poudarjal pomen zaupanja: »Vojaki–reševalci morajo biti izredno dobri prijatelji. Verjeti morajo, da niti za trenutek nisi sam.«
V stenah so vadili: spuščanje ponesrečencev, prečnice med skalami, dvige po vrvi, transport v marinerju, posebnih nosilih za stensko reševanje.
To sodelovanje med vojsko in gorskimi reševalci je bilo zgodnji primer civilno-vojaškega povezovanja, ki je kasneje postalo temelj številnih reševalnih akcij v Sloveniji.
Danes: skromna stena z veliko zgodovine
Danes je plezalni poligon Bohinjska Bela miren sektor, ki ga omejeno obiskujejo plezalci, alpinisti in domačini. A pod površjem ostaja bogata zgodovina: vojaški poligon, plezalni vrtec, reševalni poligon, prostor srečevanja generacij.
To je kraj, kjer so se kalili vojaki, kjer so se učili alpinisti, kjer so trenirali reševalci in kjer se danes plezalci ogrevajo pred odhodom v večje stene.
Zakaj bi lahko bil ta del zgodovine uradno predstavljen tudi na vojaških spletnih straneh?
Ker gre za edinstven primer vojaške infrastrukture, ki je neposredno vplivala na razvoj slovenskega alpinizma in gorskega reševanja. Ker je to zgodba, ki jo druge vojašnice v Sloveniji nimajo. In ker je to del identitete Bohinjske Bele, ki si zasluži, da je zapisan, ohranjen in predstavljen. Prav neumno je tiščati glavo v luknjo pod steno in širiti enostransko resnico, da je bila vojska tuja, da je zdaj vse prav, kdo je »junak po vojni« … itd.
