Mož iz generacije, ki je Grintovcem dala dušo
Ko je 26. maja 1973 prenehalo biti srce rudarskega inženirja, univerzitetnega docenta in alpinista Karla Tarterja, je tiho odšel še eden iz tiste predvojne gorniške druščine, ki je med letoma 1930 in 1940 vtisnila svoj pečat v Grintovce. Kot je njegov sopotnik Vlasto Kopač napisal v njegov memoár, so tri dni pozneje njegov pepel položili na ljubljanskih Žalah. Smrt je znova odprla vrzel v generaciji, ki je v hrupnem povojnem času skoraj neopazno odhajala – generaciji, ki je gore živela drugače, bolj neposredno, bolj trdo, a tudi bolj predano.
Karel Tarter se je rodil 30. septembra 1909. Po maturi na ljubljanski realki se je vpisal na rudarsko fakulteto. Študentska leta so bila zanj preizkušnja: preživljal se je z delom in inštrukcijami, kar ga je izklesalo v človeka, ki ga je pozneje poznala stroka – poštenega, delavnega, vedrega in šegavega.
Kljub pomanjkanju časa je ob koncih tedna vedno našel dan za smučanje ali plezanje v in med Grintovci, ki so postali njegova prva velika ljubezen.
V Akademski skupini SPD (skupina je združevala tako ljubljanske plezalce kot domačine, ki so živeli, delali in ustvarjali naj južni plati Grintovcev in jim zaradi bližnjega Kamnika ni bila nikoli priznana alpinistična vrednost), je Tarter opravljal pomembno organizacijsko delo. Njegova zamisel je bila prva kartoteka prvenstvenih vzponov v slovenskih Alpah. Skupaj z Zdravkom Vrhuncem sta zbrala vse dosegljive podatke in jih uredila v vzorno, kronološko in prostorsko natančno zbirko.
Na njegovo pobudo so jo poslali jeseniškim plezalcem, ki so si izdelali njen dvojnik – temelj, na katerem je pozneje zrasla sistematična evidenca slovenskega alpinizma.
Jeseni 1931 sta s sošolcem Marjanom Vesenjakom najela pastirsko bajto na Mali planini, postala »bajtarja«, pozneje pa se preselila na Dovjo raven, kjer sta si uredila zimsko bivališče. Stanovi so bili takrat še brez stropov, z odprtimi ognjišči in dimom, ki je uhajal skozi rege med skodlami. Ko sta čez Sušave in Pasjo peč pritovorila železno pečico, je življenje postalo znosnejše – in Dovja raven je postala Tarterjev dom v gorah. Tu se je začela njegova gorniška pot. Tu je prvič zares videl Grintovce.
In tu se je začela zvestoba, ki je trajala štiri desetletja.
Tarter je bil del generacije, ki je Grintovce raziskovala z redko kombinacijo poguma, skromnosti in vztrajnosti. Njegovi prvenstveni in pomembni vzponi med letoma 1935 in 1939 so številni. Med najpomembnejšimi:
1935
Leto plezalnih vaj na Turncu.
Velika Kopa (Okrešelj) – soplezalci niso navedeni.
Vzhodna stena Brane – soplezalci niso navedeni.
Šija Brane – soplezalci niso navedeni.
1936
Planjava – zahodna stena (vstop v Jugovi poči). Soplezalec: Lojze Erjavšek (iz Konca). Vzpon opravljen septembra.
1937
Staničev vrh (Zeleniške špice) – severozahodna stena. Soplezalec: Boris Režek Prvi prvenstveni vzpon (avgust).
Veliki greben. Soplezalec: Zdravko Vrhunec – avgust.
Planjava – jugozahodni greben. Soplezalci: ni posebej navedenih – september.
Brana – severozahodni greben. Soplezalci: ni posebej navedenih – oktober.
Kogel – južna stena, direktna smer. Soplezalec: Janez Gregorin – oktober.
Rzenik – Ostri rob (Ojstri rob). Soplezalec: Boris Režek – jesen 1937.
1938
Planjava – zahodna stena, centralna grapa ob Rdečem kupu (prvi zimski vzpon). Soplezalci: Kremžar, Dolničar – marec.
Brana – severozahodni greben iz Kotličev (prvi vzpon). Soplezalec: France Ogrin – april.
Planjava – Jugova poč in Brinškov kamin (zahodna stena). Soplezalci: Podboršek, Kremžar.
Ojstrica – jugovzhodni greben Soplezalec: France Ogrin – avgust.
Štruca – jugovzhodni raz (prvi vzpon). Soplezalec: Janez Gregorin – oktober.
Vršiči – zahodna stena. Soplezalec: Vlasto Kopač.
Turska gora – zahodna stena. Soplezalec: Vlasto Kopač – november
Planjava – jugozahodni greben. Soplezalec: Boris Režek in Vlasto Kopač. (ponovitev vzpona iz 1937, tokrat v navezi z Režkom)
1939
Planjava – jugozahodni greben (do vrha). Soplezalca: Boris Režek in Vlasto Kopač – februar.
Brana – grebensko prečenje. Soplezalci: Boris Režek, Vlasto Kopač (trojna naveza) – marec.
Kalški greben – severovzhodni greben Soplezalci: Boris Režek, Uroš Baš, Vlasto Kopač – avgust.
Grintovec – steber v zahodni steni. Soplezalec: Vlasto Kopač – september.
Kalška gora – jugovzhodna stena. Soplezalec: Vlasto Kopač – september.
To je le del njegovega plezalskega »opusa«, ki ga je vestno zapisoval v plezalsko beležnico – dragocen dokument časa.
Vojna ga je zatekla kot rudarskega inženirja v bosanskih rudnikih, kjer je sodeloval v podtalnem odporu. Po osvoboditvi je delal v idrijskem rudniku, nato v Boru, pozneje pa postal asistent na rudarski fakulteti v Ljubljani. Tu je delal do konca: predaval, raziskoval, organiziral in vzgajal nove generacije rudarskih in metalurških strokovnjakov. Bil je človek, ki si ni privoščil oddiha.
Po vojni je sodeloval pri gradnji bivaka pod Skuto. Težka bremena tramov, desk in pločevine je nosil na hrbtu do Malih Podov – v Kamniško Bistrico se je pripeljal kar s kolesom iz Idrije.
Leta 1972, že bolan in preobremenjen z delom, je še zadnjič obiskal Dovjo raven. Ni slutil, da se poslavlja od kraja, kjer se je pred štirimi desetletji začela njegova gorniška pot.
Karel Tarter je bil del generacije, ki je Grintovcem dala dušo.
