Ko se danes povzpnemo proti Škrbini in pogledamo na njeno južno ploščo, je težko verjeti, da je bila ta strma, razpokana stena pred sto leti prizorišče enega prvih poskusov sistematičnega vojaškega plezalnega urjenja v Julijskih Alpah. Še težje pa je verjeti, da je bil pobudnik tega dela človek, ki je v življenju prehodil pot od navadnega vojaka do generala divizije, od bojev na Krnu (Monte Neru) do puščav Kufre, od snega Grappa do sipin Somalije.
Ime tega človeka je Ottavio Rolle.
Rolle je bil rojen 18. marca 1893 v Lanzo Torinese, v času, ko so se v Alpah še vedno pisale zgodbe o prvih zimskih vzponih in pionirjih plezalne tehnike. Ko je Italija leta 1915 vstopila v vojno, se je prijavil kot prostovoljec. V nekaj letih je postal legenda: sedemindvajsetkrat ranjen, večkrat odlikovan, poveljnik jurišnih enot, človek, ki je preživel Krn, Vodil, Grappo, Spinoncio in Solarolo.
Vojna ga je oblikovala v častnika, ki je razumel dve stvari: gore in ljudi v gorah.
Po vojni je bil premeščen v 9. polk alpincev, ki je bil leta 1921 ustanovljen v Gorici. Njegova enota, bataljon Vicenza, je bila nastanjena v Tolminu, v vojašnici Caserma Italia. To je bil čas, ko so Julijske Alpe postale naravni poligon za vojaško urjenje: strme stene, odmaknjene doline, ostanki frontnih poti in nešteto možnosti za vadbo v skalnem terenu.
Rolle je v tem okolju našel prostor, kjer je lahko združil vojaško disciplino in alpinistično znanje.
V letih 1923–1924 je vodil več vaj v stenah nad dolino Soče, med njimi tudi na Škrbini, gori, ki je med alpinisti slovela po svoji razgibanosti in strmih pobočjih oblikovanih v plošči.
Rolle je v naravni zanmenitosti videl priložnost: stena je bila dovolj strma, da je zahtevala tehniko, in dovolj položna, da je omogočala varno napredovanje.
Z vojaki bataljona Vicenza je: izbral linijo, vanjo zabili okoli trideset železnih klinov, napeli so jeklenico dolžine približno 150 metrov, uredili najkrajšo in najzanimivejšo pot na vrh.
Pot je bila opisana v Alpi Giulie leta 1924 kot: »via più interessante e più breve alla vetta« najzanimivejša in najkrajša pot na vrh.
To ni bila turistična ferata, kakršne poznamo danes. Bila je vojaška vadnica, namenjena urjenju mladih alpinov, ki so se morali naučiti gibanja v skali, varovanja, orientacije in psihične vzdržljivosti.
V resnici je bila to ena prvih ferat v Julijskih Alpah — in prva, ki je bila urejena sistematično, z jasnim vojaškim namenom.
Ottavio Rolle – Vitez Savojskega vojaškega reda
»Odločen vodja z velikim vplivom, vztrajen, pogumen in prisoten tam, kjer so bili boji najbolj zagrizeni, prekaljen v vojnih izkušnjah in gverilskem bojevanju, je v vsaki okoliščini znal z zgledom ohranjati agresivnega in požrtvovalnega duha svojih mož, od katerih je vedno iztisnil najboljše za uspešen izid bitk. Zgled visokih vojaških vrlin.«
Rolle je v Tolminu ostal do leta 1926. V tem času je sodeloval pri gradnji in obnovi več vojaških poti, pri usposabljanju enot, ki so se za delovanje v gorah urili v stenicah nad dolino, in pri oblikovanju tradicije, ki je kasneje prešla tudi v civilno gorsko reševanje in alpinistične šole.
Ko je odšel v Afriko, kjer je postal raziskovalec, poveljnik kolonialnih enot in kasneje general, je za sabo pustil le malo materialnih sledi.
Toda na Škrbinski plošči so še desetletja ostajali klini, ki so pričali o njegovi sledi. Danes jih je le še nekaj — zarjavelih, komaj vidnih, morda ležijo pod gruščem, a dovolj, da spomnijo na čas, ko so vojaki v miru vadili veščine, ki so jih nekoč potrebovali v vojni.
Rollejeva pot na Škrbini je bila majhen projekt v njegovem življenju, a velik v zgodovini naših gora.
Predstavlja začetek obdobja, ko so Julijske Alpe postale prostor vojaškega alpinizma, ki je vplival na razvoj ferat, gorskega reševanja in alpinističnega znanja na obeh straneh meje.
In čeprav je bil Ottavio Rolle, ki je umrl 11. oktobra 1958, kasneje general, raziskovalec puščav in človek, ki je vodil karavane tisočev kamel, je prav v Tolminu pustil eno svojih najbolj tiho trajnih sledi — jeklenico, napeto čez steno, ki je še danes del zgodovine naših gora.
Hvala Marku Simiću za pomoč …
