Dr. Vladimir Škerlak
(Nadaljevanje)
Stališče Skale tu ni bilo popolnoma pravilno, kajti alpinizem pomeni tisto delovanje, bodisi športno bodisi kulturno, ki je zvezano z alpinistiko, to je, vzponi na gore v njihovi nedotaknjeni obliki. Ni pa mogoče hoje po zavarovanih poteh označiti kot alpinistiko, pa čeprav bi glede slikarja, ki gre po nadelani poti na gore zato, da tam slika, ne imeli pomislekov, da ga imenujemo alpinističnega kulturnega delavca. (Nikakor pa ni mogoče imenovati alpinista človeka, ki sedi ob mizi in preučuje zemljepis Alp; v pojem alpinizma spada vsekakor pohod na goro.) Potreba je izoblikovala malo pred začetkom II. svetovne vojne besedo »gornik« in »gorništvo«, pravilno tvorjene iz besede »gora«. Kajti bistvo in najznačilnejše delovanje teh ljudi je vzpon na goro. S pojmom »gorništvo« je zajet tako alpinizem, kakor tudi hoja po označenih poteh v gorskem svetu. Beseda »gornik« je od leta 1848 pomenila v vinskem kraju od graščine izvoljenega zaupnega moža, ki je nadzoroval v svojem kraju vinograde, trgatev, pobiranje desetine, gornice (= Weinabgabe); toda ta pomen besede se je izgubil, ker pač funkcije gornika zdavnaj ni več.
Izraz »gornik« uporabljajo že številni pisatelji. Toda uveljaviti se ta izraz ne bo mogel vse dotlej, dokler se bo organizacija imenovala planinska zveza. To ime se vzdržuje zaradi podobnosti srbskohrvatskega izraza. To pa, seveda, prav tako ni umestno, kakor ni pravilno zaradi »jugoslovanske jezikovne enotnosti« uporabljati besede »višek« namesto »presežek«, »manjek« namesto »pomanjkljaj«, »juriš« namesto »naskok« in »usluga« namesto »storitev« itd. Bratstvo med narodi ne pomeni dolžnosti, da narod opusti uporabo lastnih izrazov na ljubo podobnim izrazom iz jezika, ki ga govori drug narod.
Izraz »planinstvo« je v slovenskem jeziku odveč in škodljiv. Odveč zato, ker se to, kar ni gorništvo, da zajeti z besedo »izletništvo« (na primer pohodi na griče), škodljiv zato, ker se s tem posredno še vedno vzdržuje v življenju nepravilni izraz »planine« za gore.
Leta 1932, ko je bil predgovor k Našemu alpinizmu napisan, je vsekakor bila pridobitev že opredelitev pojma »alpinizem« in propaganda zanj.
Kritiki Našega alpinizma so se v glavnem ognili z nekaterimi splošnimi frazami nehvaležni nalogi, da se spoprimejo s člankom Albina Torellija o Vrednotah alpinizma. Razloga sta bila gotovo pred vsem: vsak kritik se je zavedal, kako zelo se pisec takega članka izpostavlja nevarnosti, da bo s te ali one strani napaden, zato se ga iz obzornosti niso lotili; drugič je članek zelo težko razumljiv.
V njem so stavki kot n. pr.: »Izgubil je vsako podstatnost in središčnost, tako da so mu norma le še obstoječe gospodarske okoliščine;« »človek ne črpa več iz sebe, zato ni več gospodar samega sebe, ni več samonikel, ne usmerja več sam svojega življenja, temveč je postulat praktičnosti, materialne smo-trenosti.« »Emocija je vendar najdragocenejši element našega življenja, ker nam daje pravi impulz, ki je v današnjem (zlasti kolektivnem) človeku malone že zamrl. To nam potrjujejo pojavi naše dobe, kakor so teorija rase, kolektivistični socializem, šovinistični nacionalizem, ki ni nič drugega kakor egoizem. Vsa ta gibanja, ki pa danes svet obvladujejo, v človeku sistematično zatirajo po naravi mu dano tvornost… S tega stališča hočemo najti idejne utemeljitve za alpinizem.«
Taki odstavki so težko razumljivi, zveze med posameznimi mislimi niso jasne, dana je možnost različnih razlag, ne da bi vedeli, katera je prava.
Po dolgem uvodu pa pisec le najde svoj cilj: razlaga o alpinističnem dejanju. Sicer pobije pri tem svojo lastno trditev o veselju nad zmago, kljub temu pa se moramo z njim strinjati v tem, da je vzpon kot celota (pisec govori o opravljenem delu; tu se z njim ne strinjamo; alpinistika ni delo), pri tem prestani napor itd. bistvo alpinističnega dejanja, to jedro pa potisne vse druge momente vstran, tudi estetskega; ta je prej slučajen kakor reden. S tem se, kot že rečeno, strinjamo. Toda estetski moment se pojavlja tudi pri smučarstvu. Kljub temu nihče ne zanika, da je smučarstvo šport in da zanj lepota pokrajine ni bistvena.
Piščev (kakor tudi Tumov) odpor zoper civilizacijo, normiranje (mišljene so tehnične norme, ne delovne) in standardizacijo je, seveda, zgrešen. To niso bremena, temveč pridobitve sodobne civilizacije. Kaj bi napravil na primer alpinist, če dimenzije in občutljivost filmov ne bi bile normirane? Ali bi si dal prikrojevati film po svojem aparatu?
Dalje nas pisec pripelje do bistva vprašanja, ali je alpinistika šport. Torelli pravi, da je odnos alpinista do njegovega sočloveka (tekmeca) postranski. Alpinist zmaguje pri vzponu nad samim seboj, teža vzpona je pa odvisna od osebnih lastnosti posameznega alpinista.
Sam Naš alpinizem je pokazal, da je ta miselnost nepravilna. Samo dejstvo, da je dana splošno veljavna stopnja težavnosti in povprečno potreben čas za vzpon, že omogoča primerjavo. Izkušnje so pokazale, da so med posameznimi plezalci primerjave glede časa, ki ga porabijo za določeno smer, zelo reden pojav. Sam pojem prvenstvenega vzpona že pomeni tekmovanje. »Jaz sem bil prvi, ne kdo drug!« »Moja je stena!« Da je pa vzpon za šibkejšega ali manj vajenega človeka težji, to na stvari nič ne spremeni. Saj velja isto glede vseh športov! Kdor ni treniran, ta dela teže in mora porabiti za uspeh več volje kot tisti, ki je izurjen. In glede zmage nad samim seboj alpinistika ni osamljena: kaj pa smučar-skakalec, motorist-tekmovalec in razni drugi športniki, ali ti lahko dosežejo uspehe, ne da bi imeli svoje telo v popolni oblasti?
Pisec je torej dokazal prav nasprotno, kot je hotel: dokazal je, da je alpinistika šport. To pa trdi tudi dr. Tuma.
Glede vprašanja nesreč v gorah prihaja pisec v nasprotje s seboj. Najprej pravi, da je to velika nepredvidena tragedija, nato pa pravi: »Ko gre alpinist na turo, ima pred seboj predvsem cilj, vse drugo je postransko. V obseg možnosti mora vzeti tudi nezgodo ali nesrečo kot negativno stran alpinskega čina.« Če vzame v obseg možnosti, kako pa naj bo potem nesreča nepričakovana?
Torellijev članek torej miselno ni dosledno izveden. Razen tega je bil pisec s svojimi nazori osamljen. Niti Kajzelj se ni z njim popolnoma strinjal. To se vidi iz poročila na občnem zboru leta 1933. Torelli, ki je v podrobnostih in v organizatoričnem življenju hitro našel idejno pravilno pot, pri poskusu, da zgradi celoten idejni sistem, ni imel uspeha.
Pravi ideologi tedanje Skale so bili Mirko Kajzelj, Miha Potočnik in Joža Čop. Kajzeljeva miselnost se odraža kratko in jedrnato v vprašanju »Kaj si preplezal?« Zanj govorijo opravljena alpinistična dejanja, vse drugo ni nič.
K temu dodajata Potočnik in Čop v načelu in zlasti tudi v dejanju etični moment: potrebo popolnega poštenja in tovarištva med alpinisti. Ni pošteno, krasti tovariševo zamisel za določen vzpon, ni dostojno, širokoustiti se z uspehom, za tovariša moraš storiti vse, kar je le mogoče.
Vendar tudi Čopova in Potočnikova miselnost ni postala last vseh skalašev. Poleg številnih primerov vzornega tovarištva je bil tudi primer, da je sicer zelo uspešen plezalec ukradel načrt za prvenstven vzpon; ko je bil tovariš v nevarnosti, se je odvezal itd.
Alpinizem torej ni čarobna delavnica, v kateri se alpinist avtomatično po-plemeniti. Alpinistika sicer res odvrača mladino od kriminala, jo navadi vztrajnosti, discipline, toda podlaga za velike moralne uspehe mora biti le v srčni kulturi posameznika.
K članku »Pregled našega alpinizma« ne moremo imeti vsebinsko druge pripombe, kakor jo je imel že dr. Tominšek. Članek je izredno poučen, le to je škoda, da pisec ni imel več časa za obdelavo. Vidi se namreč, kako se celi odstavki bili v naglici vrinjeni. Na primer na strani 53 preskoči pisec iz kaminov v Dolomitih neposredno na slovenske plezalce. Imena niso popolna, tudi vrstni red naštevanja ni prepričljiv. V istem imenu uporablja srbski in slovenski jezik (Savez planinskih društev, str. 61); Podatki o Skali niso točni, na primer (str. 49): »Prvi predsednik je bil Stane Tominec« (to, seveda, ni točno), prej pa piše, da je Tominec pristopil kmalu po nastanku. Ah je bil klub do takrat brez predsednika?
Glede pravopisa bi bilo nekaj pripomb, zlasti ta, da se beseda »skalaš« ne piše z veliko začetnico, pač pa prva beseda imena »Turistovski«.
Prav tako moramo pri opisih prvenstvenih vzponov omeniti najprej pravopis. Kajzelj je tu sledil dr. Tominšku in dr. Tumi. To je bila napaka. Tako piše Dolgi Hrbet, Široka Peč, Kukova Špica, Rakova Špica itd. namesto Dolgi hrbet, Široka peč, Kukova špica itd., kakor bi ustrezalo takrat veljavni Breznikovi slovnici. Seveda je pa prav, če se pišeta z veliko začetnico obe besedi v imenu Štajerska Rinka.
Pač pa je koristno, da se je sicer Naš alpinizem držal Tumovega imenoslovja in s tem še bistveno pripomogel k ureditvi in utrditvi pravilnih imen. Pač pa so razlike glede imen v skupini Rokav, Oltar in Martuljška Ponca. Namesto Visoki vršič Rokava in Spodnji vršič Rokava uporablja Kajzelj Visoki Rokav in Spodnji Rokav; Zadnji vršič Rokava imenuje Veliki Oltar, Oltar imenuje Mali Oltar, Vrh za stenami pa Malo Ponco. Obrazložitev: Ljudska imena so deloma predolga, deloma pa (Vrh za stenami) nič ne povedo. Kot vidimo iz izkušenj, se je ta raba udomačila. Pri tem je treba vedeti, da pomeni po Tumovi karti Mala Ponca nekaj dragega. Za Tumovo in ljudsko Malo Ponco Kajzelj nima imena. Koliko je bila ta reforma umestna, je vprašanje. Sedaj bi bilo, seveda, nevarno, spreminjati Kajzeljeva imena, ker bi se zmeda le še povečala. Nikakor se pa ne moremo strinjati s Kajzeljem, ko piše iz Za Aka (str. 135, 136) iz Pod srca, v Za Široko Peč (str. 135, 136), v Za Ak (137), snežišča Za Široke Peči. Te besede sklanja ljudstvo takole: grem Za Široko peč, Za ak, Pod srce, Pod peč, Pod Koren; bil sem Za Široko pečjo, Za akom, Pod srcem, Pod Korenom, Pod pečjo; snežišča Za Široko pečjo, prihajam Izza aka, izza Široke peči, Izpod peči, Izpod Korena. Kdaj naj se za samostalnik za predlogom uporablja velika začetnica, zato je odločilna okoliščina, ali kraj z označbo brez predloga obstoji. Na primer: ni Srca, ni Aka, ni Peči (vsaj kolikor je nam znano), zato: Pod srcem, Za akom, Pod pečjo; pač pa je Široka peč, zato Za Široko pečjo, prav tako obstoji Koren (umetno imenovano Podkorensko sedlo), zato Pod Korenom.
Ne zdi se nam prav, da imenuje Kajzelj vzpon »tura«. Ta tujka ni tu niti potrebna niti umestna.
S temi malenkostnimi popravki lahko rečemo, da so opisi v Našem alpinizmu ogromna pridobitev, v bistvu točni in tudi izčrpni.
V knjigi »V naših stenah« (Igor Levstek, Rado Kočevar, Mitja Kilar; Planinska založba Slovenije, 1954) je na 4. strani zapisano: »Ni čuda, da so vzponi v »Našem alpinizmu« večkrat zastarelo in pomanjkljivo opisani, da ne omenjamo številnih netočnosti v njem.«
Kakor so bili nekateri skalaši krivični do najvidnejših oseb iz SPD, tako tudi razmerje avtorjev knjige »V naših stenah« do Mirka Kajzelja ni pravično. Način, kako izražajo svoje mnenje, razodeva podcenjevanje pionirskega dela, ki ga je opravil Kajzelj. Da niti ne govorimo o tem, kako je pisec, ki zatrjuje zastarelost in pomanjkljivost drugega pisca, dolžan to tudi dokazati.
Dejstvo je: jasno je, da postajajo sčasoma kriteriji za presojo težavnostnih stopenj strožji. Zato je do leta 1954 res bilo potrebno revidirati ocenitev, izvršeno pred 22 leti. Toda za leto 1932 je bila Kajzeljeva razporeditev brez dvoma pravilna, in kar je zelo važno, pravična, nepristranska. Da so bih nekateri opisi v nekaterih podrobnostih pomanjkljivi, je čisto verjetno. Nekateri alpinisti, na primer Miha Potočnik, so zapisovali posamezne dele vzpona sproti. Zato so njihovi opisi zanesljivi. Ni pa tako pri tistih, ki so opisali vzpon šele po dovršitvi ali celo pozneje. Kateri opis je točen in kateri ni, to je mogoče ugotoviti šele pri ponovitvah. Do izdaje Našega alpinizma je pa bilo za prvenstvene vzpone toliko možnosti, da raznih vzponov niso ponavljali. Čakati na ponovitve je pa bilo tedaj nemogoče, saj je knjiga, ki vsebuje opise alpinističnih vzponov, pravzaprav zastarela, že tisti hip, ko izide. Zato je možno slediti razvoju samo s periodičnimi objavami.
Kajzeljevi opisi torej niso mogli biti boljši, kakor so. Z njimi je bila storjena velika usluga alpinistiki. Toda ne le njej, kajti ti opisi so hkrati zelo zanimivi opisi slovenskih Alp in je to delo pomembno tudi kot sredstvo za širjenje zemljepisnega znanja o tem področju. Prav s tega stališča pa je treba naglasiti, da bi knjiga vsekakor morala vsebovati tudi opise vzponov v Karavankah. Da jih ne vsebuje, je velika pomanjkljivost.
Pač pa bi s stališča plezalca bilo bolje, če bi knjiga obstajala iz več zvezkov. Posamezne zvezke bi bilo laže nositi s seboj v steno. Nima pa smisla, da nosi nekdo s seboj na primer na vzpon v Savinjskih Alpah celotno snov za Julijske Alpe.
S stališča slovenske kulture je brez dvoma najboljši del knjige zadnje poglavje, to je, seznam alpinističnih izrazov. S tem poglavjem je bil jezik obogaten za vrsto lepih besed. Hkrati so bih pa številni pojmi razčiščeni. Dr. Tuma je tu svoje delo odlično opravil.
O Drofenikovih risbah v knjigi je možno reči samo to, da jih glede kakovosti, nazornosti in natančnosti v naslednjih 30 letih, to je, vse do danes, nihče ni prekosil. Ocene »odlično« jim torej ni mogoče odrekati. Le malo več bi jih moralo biti.
Na primer s področja Martuljka jih je premalo in še tisto, kar je, je premajhno. Zlasti o Široki peči in o Špiku bi bile potrebne večje in preglednejše slike.
Dobri so tudi zemljevidi, toda ne bi se smelo zgoditi, da je vzhodni konec Savinjskih Alp izostal.
č) Izdaja.
Skala je začela s poizvedbami za ceno knjige 19. oktobra 1931. Važno je bilo zlasti vprašanje klišejev.
Denarno podlago so tvorili, seveda, dohodki od filma. 10. decembra 1931 je predsednik Ravnik zastavil vprašanje: Česa naj se lotimo: naj izdamo knjigo ali naj začnemo graditi kočo. Za oboje ni denarja.
Morda bi kdo pripomnil, da je čudno, kako se je to vprašanje sploh moglo postaviti, ko je bilo delo za knjigo po večini že opravljeno in je bila izdaja knjige že vprašanje časti za Skalo. Toda k sreči je bil odgovor pravilen: Najprej knjigo!
Predračun je znašal 30 000 dinarjev. 17. marca 1932 je bila sprejeta ponudba Učiteljske tiskarne: tisk in papir 27 000 din, klišeji 6596 din.
Na občnem zboru 27. aprila 1932 je bil za Naš alpinizem izglasovan znesek 35 000 din (štirje glasovi so bili »proti«). Končni račun je znašal 29 200 din, toda Skala ga je še zbila in priznala le 24 300.
Podpredsednik Franjo Vilhar je posredoval pri Planinskem Vestniku, da je delal za knjigo reklamo.
6. julija 1932 je bil Naš alpinizem že v prodaji. Stal je 65 din. Naklada je znašala 1500 kosov. Do 2. marca 1933, torej v 9 mesecih je bilo prodanih knjig za približno 15 000 din, izven kluba je bilo v prodaji 511 knjig, plačanih okrog 200, na zalogi še 489 knjig. Knjiga je šla torej kar dobro v promet. Kljub temu do leta 1941 še ni bila vsa zaloga razprodana. Pač pa jo je bilo mogoče po vojni (leta 1950) dobiti samo še v antikvariatu in še to težko.
5. Ostalo kulturno delo
Leta 1931 je izšla v Angliji knjiga Beautiful Mountains (Lepe gore). Napisala jo je lektorica na ljubljanski univerzi Fanny S. Copeland. Ta je bila sicer članica Skale, toda pri izdaji njene knjige Skala ni bila udeležena.
Dr. Henrik Tuma je nadaljeval delo pri zbiranju krajevnih imen in alpinističnih izrazov tudi po izdaji Našega alpinizma. K sodelovanju je vabil tudi druge skalaše (21. aprila 1932).
B. ALPINISTIKA
Po podatkih v Našem alpinizmu so bili v filmsko-književniški dobi izvršeni naslednji prvenstveni vzponi:
Leta 1928: Drofenik-Kajzelj: severovzhodni greben Oltarja; ista dva: greben Visoki Rokav—Spodnji Rokav; Jesihova-Potočnik-Čop: severna stena Široke peči; Kajzelj-Drofenik: severna stena Škrnatarice; ista dva: vzhodni greben Kukove špice; Potočnik-dr. Tominšek: južna stena Spodnjega Rokava; Čop-Potočnik-dr. Tominšek: gorenjska smer v severni steni Triglava; Križaj-Kaj-zelj-Drofenik: greben Bovški Gamzovec—Pihavec; Potočnik-Jesihova: severna stena Malega Draškega vrha; Jesih-Gostiša: severna stena Velikega Draškega vrha; Debelak-Brandt: severna stena Stenarja; Modec-Režek: severna stena Turške gore; ista dva in Grünfeld: vzhodna stena Štajerske Rinke; isti: vzhodna stena Križa.
Te vzpone je izvršilo 11 skalaških navez in 4 neskalaške naveze.
Leta 1929: se je razmerje obrnilo v »škodo« skalašev. Preplezano je bilo: Debelak-Deržaj: severna stena Mangrta; Kajzelj-Drofenik: severna stena Zadnjega Prisojnika; ista dva in Kham: vzhodna stena Oltarja; Jesih-Gostiša: skalaška smer v severni steni Triglava; Jesih-Gostiša: severozahodna stena Tosca; Debelak-Deržaj: Cresta Brica s severa; ista dva: severozahodna stena Škrbine; Režek-Modec: severozahodna stena Ojstrice; Iglič: vzhodna stena Male Rinke; Režek-Modec: severna stena Škarij; Janez Gregorin: zahodna stena Križa.
Pet skalaških navez in sedem neskalaških. 5:7!
Med neskalaši so trije bivši skalaši: Debelakova, Deržaj in Modec.
Leta 1930 je bilo malo prvenstvenih vzponov (deževno poletje): Jesih-Gostiša: Jugova smer v severni steni Triglava; Hudnik-Prevec-Kuraltova: severna stena Draškega roba; Cop-Potočnik-dr. Tominšek: varianta med skalaško in Prusik-Szalayevo (izgovori Salajevo) smerjo v severni steni Triglava; Iglič-Vončina: južna stena Štruce; Smerke: južna stena Skute; Verbič-Iglič: severna stena Kranjske Rinke.
Dve skalaški navezi, tri neskalaške, ena mešana.
Leta 1931: Jesih-Lipovec: severozahodna stena Škrlatice (skalaški steber); Jesih-Lipovec-Kajzelj: severozahodna stena Rakove špice; Jesih-Kveder-Kante: severozahodna stena Roba Velike dnine; Čop-Potočnik-dr. Tominšek-Frelih: Zlatorogove steze; Drofenik-Kajzelj-Aleksič: severna stena Cmira; Debelak-Deržaj: severozahodna stena Špika; Jesih-Lipovec: severna stena Špika; Drofenik-Lipoldova: severna stena Planjave; Režek-Modec: severovzhodni raz Kalške gore; ista dva: južni raz Turške gore; ista dva: severna stena Štajerske Rinke; Ogrin-Omerza: direktna smer v severozahodni steni Ojstrice.
Razmerje 7 :6 v »korist« skalaških navez. Vsa ta razmerja seveda niso važna. Dejstvo pa je to, da je v tem času predstavljala Skala le še dve tretjini slovenskih alpinistov.
Splošna raven slovenske alpinistike je bila tedaj že visoka. Nekateri vzponi so dosegli že skoraj meje takratnih možnosti. Le malo je bilo alpinistov na svetu, ki so v tistih letih napravili težje vzpone, kakor so bili na primer gorenjska in skalaška smer v severni steni Triglava ter skalaška smer v Špiku.
Resnici na ljubo pa bodi povedano, da je v nekaterih primerih bila plezalcem dana tako bistvena pomoč od zgoraj, da se da še komaj govoriti o samostojni izvršitvi vsega vzpona.
C. SMUČARSTVO
Glede stališča do smučarstva se opaža v tej dobi izrazita zmeda. Potem, ko so v letih 1927 in 1928 razčistili razmerje do smuških tekem, so se skalaši v letih 1930 in 1931 znašli pred dejstvom, da priteka premalo novih članov. Spomnili so se cenenega in učinkovitega sredstva iz prejšnjih let: nealpinistič-nega smučarstva in poskušali obuditi mrtvi smučarski odsek. Za kratek, prav kratek čas je poskus uspel.
Podrobnosti so naslednje: 15. marca 1928 je bilo sklenjeno, da skalaši pri tekmah niso dolžni nastopati s skalaškimi »barvami«, to se pravi, lahko tekmujejo za tisto organizacijo, za katero hočejo. Vedeti pa moramo, da se to nanaša na Ljubljano; Jeseničani so nastopali pod znakom Skale vse do leta 1941. V letu 1929 so pa Jeseničani še priredili sankaško tekmo in nanjo vabili tudi ljubljanske skalaše.
25. oktobra 1929 je poslala Skala Jugoslovanski zimskošportni zvezi načelno važen dopis. V njem je klub pojasnil, zakaj je opustil smučarski tekmovalni program.
Hkrati je bilo sklenjeno, da bo klub priredil smuško igro »lov na lisico« in sicer najprej na Blokah. To naj bi tudi filmali. Prav tako naj bi filmali »olimpiado« v Bohinju.
Mnenja posameznih odbornikov pa niso bila enotna. Stane Predalič je že takrat predlagal, naj bi obnovili smučarski odsek. Podpiral ga je prof. Ravnik. Ta je menil celo, da bi poklicali inozemske smučarske predavatelje v klub.
Temu se je uprl Janez Kveder. Nasprotoval je obnovitvi smučarskega odseka in javnemu delovanju. Predlagal je, naj se usmeri Skala v smučarstvo na izrazitem gorskem zemljišču. Če že hočejo skalaši organizirati kake smučarske prireditve, naj bo to vsako leto po ena alpska vožnja.
Kvedrovo stališče je bilo v živahni debati sprejeto.
V januarju 1931 so se Jeseničani že krepko postavili na noge: začeli so samostojno organizirati tekme v alpskih disciplinah: smuk in slalom. To je dalo povod zagovornikom smučarskih prireditev v Ljubljani, da so v maju 1931 na novo predlagali obnovitev smučarskega odseka. Prva prireditev naj bi bil »lov na lisico«. Toda zamisel tekem je doživela krepak poraz v jeseni 1931: SK Ilirija je predlagal tekme. Nihče se od skalašev ni prijavil.
Pač pa je bil 17. januarja 1932 prvi »lov na lisico« in sicer na Koprivniku. Udeležilo se ga je preko 40 članov.
Ta uspeh je v Skali ustvaril dojem. kot da je smučarstvo tisto, kar privlači nove člane. Zato je občni zbor 27. aprila 1932 sklenil, da se smučarski odsek obnovi. Za načelnika je bil imenovan Stane Predalič, v pomoč so mu bili dodeljeni: Janez Kveder, Franc Kopriva, Sandi Wissiak.
Program odseka naj bi bil: smučarski tečaj, gojitev slaloma in smučarske tekme. S tem se je strinjal tudi Mirko Kajzelj.
12. maja 1932 je bila odborova seja. Na njej je predsednik Ravnik posvetil smučarskemu odseku posebno pozornost in ga toplo pozdravil.
Č. ORGANIZACIJSKI RAZVOJ
1. Razmerje do drugih organizacij
a) Slovensko planinsko društvo.
Spomladi 1928 se je razmerje med Skalo in SPD poslabšalo. Čez leto dni je pa SPD trdilo, da skalaši v odboru SPD niso lojalni.
Na občnem zboru Osrednjega društva SPD v vrtni dvorani restavracije »Lev« 12. 6. 1929 je dr. Turna – takrat že častni član SPD – kritiziral razmere v SPD, zlasti pa razmerje SPD do Skale. Dr. Fran Tominšek ga je zavračal in trdil: »Naše društvo nima sporov s Skalo. Čisto neupravičeno je trditi, da bi mi ne imeli nobenih stikov s Skalo. V našem odboru imamo predsednika Skale prof. Ravnika in tri do štiri njene odbornike. Lahko so se prepričali, kako smo delali, in so lahko sodelovali.’ Nasprotno pa ni od našega odbora nobenega funkcionarja pri Skali. Sicer pa smo Skalo povabili, da pristopi kot poseben samostojen klub k našemu društvu; Skala je to odklonila
Iz teh besed dr. Tominška se jasno vidi bistvo tega razmerja: SPD ni sovražilo Skale, le enakopravnosti ji ni hotela priznati.
Prof. Ravnik je v odgovoru spomnil dr. Tominška na dve stvari: Prvič, delegati SPD se niso zavzeli za to, da bi bila Skala sprejeta v Zvezo gorniških društev; drugič, Osrednji odbor je delal težave glede priobčevanja spisov v Planinskem Vestniku.
Predlog dr. Turne, da ustanovi SPD tri nove odseke, je bil sprejet. V literarni odsek so bili izvoljeni: dr. Turna, Badjura, dr. Rus in Planinšek; v organizatorični odsek dr. Mrak, Pustoslemšek, Wester in Torelli. V finančni odsek ni bil skalaš niti predlagan. V osrednji odbor je bil izvoljen Emil Podkrajšek.
PV pripominja k poročilu še naslednje:
»Na zboru je glasovalo 120 članov; bila je torej pičla udeležba. V strnjeni vrsti so prišli le člani skalaši; g. dr. Tuma je prišel na njih prošnjo. Govore, ki so se obračali proti odboru, je spremljalo ostentativno ploskanje in vzklikanje.« Redna skupščina SPD je bila 23. junija 1929 v hotelu Union. Na njej je bil predložen »predlog št. XI.«: ureditev razmerja med SPD in Skalo.
K tej točki so zastopniki kluba izjavili, da Skala nima namena, vmešavati se v gospodarstvo SPD ali »prevzeti njega vodstvo«.
Kljub lepim besedam z ene in druge plati je nezaupanje rastlo kar najprej. Govorilo se je o tem, da bi SPD izključil vse skalaše iz društva. Skalaši pa so v oktobru 1929 razpravljali o tem, da bi uničili markacije na poteh, češ poti so last SPD, markirali smo pa mi.
28. marca 1930 je bil zaupni sestanek v Narodni kavarni. Predmet: kandidatska lista za novi odbor SPD. Glavni organizator priprav je bil Emil Podkrajšek. Kot zastopnik Skale sta bila poslana Milan Kham in Mirko Kajzelj.
3. aprila sta se vrnila Kham in Kajzelj s poročilom, da je sestavljena lista opozicije po skalaškem predlogu, le-ta razlika obstoji, da bi ostal predsednik še dr. Fran Tominšek, gospodar pa Makso Hrovatin.
S tem je bila rešitev odložena še za leto dni.
Prevrat je nastal v poletju 1931.
26. junija 1931 ob 20. uri je bil pri »Levu« izredni občni zbor SPD. Dnevni red: volitev delegatov za skupščino SPD in slučajnosti.
Makso Hrovatin je predlagal, naj bi bih izvoljeni kar lanski kandidati. Dr. Brilej pa je predlagal drugo (opozicijsko) listo.
Pri glasovanju je opozicijska lista dobila ogromno večino.
Sledila je debata o gospodarjenju v društvu. Dr. Josip Pretnar je očital dr. Tominšku slabo gospodarstvo in predlagal reorganizacijo društva.
Dr. Tominšek vzame besedo dr. Pretnarju. Občni zbor ugovarja zoper to in zahteva, naj se omogoči dr. Pretnarju, da govori. Nato izjavi dr. Tominšek, da odstopa, odlaga predsedstvo in zaključi občni zbor ob 21,15 uri.
»Stari režim« v SPD je bil s tem končan.
Na izrednem občnem zboru SPD v Mestnem domu 16. julija 1931 — vodil ga je Makso Hrovatin – je starejša generacija poskusila, da se obdrži na oblasti s tem, da je pustila pasti dr. Tominška, na njegovo mesto pa je kandidirala profesorja Janka Mlakarja. Govornik opozicije dr. Arnošt Brilej je to kandidaturo odklonil, rekoč, da ne gre za osebe, temveč za splošne smernice, glede teh pa ni razlike med dr. Tominškom in Jankom Mlakarjem.
Dr. Brilej je rekel: »Naš program je pred dvema letoma obrazložil gospod dr. Tuma in mi se z dušo in telesom prizadevamo k onim načelom in smernicam, ki jih je on takrat obrazložil.«
Izvoljen je bil nov odbor. Predsednik je postal dr. Josip Pretnar (dobil je 297 glasov, medtem ko je dobil Janko Mlakar 126 glasov). Dr. Arnošt Brilej je postal tajnik SPD.
Ta vodilna zmaga pomeni največji organizatorični in idejni uspeh Skale v njeni dotedanji zgodovini. Skalaška načela so zmagala v SPD in s tem v celotnem slovenskem gorništvu.
To je dr. Pretnar stalno priznaval. Vsa leta po tem je prihajal na občne zbore Skale in tam poudarjal, da je Skala prenovila slovensko in jugoslovansko gorništvo, mu pokazala pravo pot itd.
Sledilo je obdobje prijateljstva med SPD in Skalo. Tudi posamezne podružnice SPD (n. pr. Tržič) so navezale s Skalo prijateljske stike. 7. januarja 1932 je bilo sklenjeno, da sporoči klub termine svojih predavanj literarnemu odseku SPD zaradi koordinacije dela. 12. februarja 1932 je SPD prosilo za sodelovanje pri Planinskem Vestniku, 24. februarja pa je bilo naročeno, naj skalaši agitirajo za naročanje Planinskega Vestnika. V Skalo je pristopil celo dr. Josip Tominšek, brat dr. Frana Tominška (čeprav so tega predvsem skalaši strmoglavili). SPD je dalo Skali za interna predavanja na razpolago svoje društvene prostore.
Zelo zanimivo in plastično sliko podaja o prevratu v SPD Janko Mlakar v XV. poglavju spisa »Spomini in opomini« (PV 1937 str. 180—184).
Del tega poglavja se glasi dobesedno takole: »Leta 1921 je nekaj navdušenih planincev obojega spola ustanovilo turistovski klub »Skala«. Število skalašev in skalašic se je od leta do leta množilo. Planinska društva jih spočetka niso tako upoštevala, kakor je »Skala« pričakovala; saj je nekaj časa niti v »Savez« niso hoteli sprejeti, češ da nima predpisanih petih stotin članov.
Tudi predsedniku Tominšku ni bila Skala posebno pri srcu. Po njegovem mnenju se je preveč vtikala v delovanje Osrednjega odbora SPD. To pa je lahko storila, ker si je polagoma v odboru pridobila močno zastopništvo, ki je bilo s predsednikom večkrat v opoziciji. Tako je prišel predsednik do prepričanja, da so mu skalaši nasprotniki; pozneje se je pokazalo, da se ni dosti motil.
Na zunaj to nasprotovanje ni bilo vidno, da, obe stranki sta ga celo skrivali. Tako je na občnem zboru leta 1929 izjavil Tominšek v odgovoru na dr. Tumovo kritiko delovanja Osrednjega odbora, da nima SPD nikakih sporov s Skalo. Tumov očitek, da nima SPD stikov s Skalo, je prav lahko zavrnil s pripombo, da ima Skala v Osrednjem odboru svojega predsednika in tri do štiri odbornike. Prav tako je kakih deset dni pozneje na skupščini SPD podal tudi klub Skala izjavo, v kateri je zatrjeval, »da nima klub Skala niti njega članstvo namena vmešavati se v gospodarstvo SPD ali nekako prevzeti njega vodstvo.«
Navzlic tem izjavam ni med SPD in Skalo vladalo najboljše razmerje, in Tuma je imel prav, ko je na zgoraj omenjenem občnem zboru poudarjal, »da je treba izčistiti razmerje s Skalo«. Ker ga ni izčistilo SPD, so to delo prevzeli skalaši in njihovi prijatelji, to pa tako, da so vrgli »vlado«. Stari so se morali umakniti mladim, jež je prišel v brlog in izgnal lisico.
Jaz sem na to tiho borbo med Tominškom in skalaši gledal bolj od daleč ter se zadržal nekako pasivno. Zdelo se mi je namreč, da ima mladina, ki jo je v odboru zastopala skalaška opozicija, v marsičem prav. Zato med Skalo in menoj ni bilo nikakega nasprotstva noter do izrednega občnega zbora v l. 1930.
Na občnem zboru leta 1929 je bil pri proračunski debati kot kontragovornik nastopil dr. Tuma, ki je bil idejno voditelj skalašev. Pretresal je delovanje odbora SPD ter ga nekoliko raztrgal. Slednjič je predlagal ustanovitev raznih »odsekov«, ki naj bi storili to, kar je bil po njegovem mnenju dolžan narediti odbor, česar pa ni naredil.
Predlog je bil sprejet. To je bil začetek konca starega odbora, pa tudi predsodelovanja dr. Tominška. Kamen, ki ga je bila Skala sprožila, se je valil naprej…
Naslednje leto so se vršile odborove volitve, ki so bile nekaj posebnega. Tominšek je bil soglasno »med ovacijami« izvoljen za predsednika. Po listkih pa mu je večina zborovalcev izvolila odbor, v katerem sem jaz takoj naštel najmanj deset opozicionalcev. Kakor mi je pozneje Tominšek zatrjeval, je bila lista novega odbora sestavljena v klubu Skali. Zlasti je še Tuma pozival skalaše, naj se zanesljivo udeleže občnega zbora SPD. Ker je volilo samo 120 članov, so imeli skalaši hitro večino; tako je Skala prevzela vodstvo v SPD. Jaz skalašem njihovega nastopa nisem zameril. Bili so pravi člani SPD in so zato imeli pravico glasovati, kakor so hoteli. Če so dobili odbor v svoje roke, preko večine članstva SPD, so bili krivi tisti člani SPD, ki se občnega zbora niso udeležili.
Kriva pa so bila tudi društvena pravila, katerih duševni oče je bil Tominšek sam. Pri vsej previdnosti, s katero jih je sestavil, je le pozabil na nek paragraf, ki bi bil po mojem mnenju jako umesten. Glasil naj bi se nekako takole: »Člani planinskih društev in klubov, ki niso včlanjeni v SPD, nimajo ne aktivne ne pasivne volilne pravice, čeprav so tudi člani SPD.« Če bi bila v pravilih ta odločba, bi odborniki od kluba Skale v Osrednjem odboru ne mogli delati predsedniku opozicije.
Že pri prvi seji novega odbora sem videl, da Tominšek ne bo dolgo v njem zdržal. In res je podal že čez dober mesec ostavko na predsedniško mesto. Čeprav je bil med novimi odborniki eden ali drugi, ki je smatral za svojo najvažnejšo dolžnost, predsedniku nagajati, ni bil vzrok Tominškovega odstopa toliko opozicija, kakor dr. Tuma s svojimi odseki.
Kolikor sem mogel spoznati, je vladalo med Tominškom in Tumo tudi nekako osebno nasprotstvo. Sicer pa tudi meni Tuma ni bil posebno simpatičen in mislim, da mi je Tuma to »simpatijo« zvesto vračal. Vsaj v moje delovanje pri »Vestniku« se je prav rad obregnil, kadar je bila za to prilika. Seveda mu s to pripombo nikakor nočem kratiti njegovo nenavadno vnemo za planinstvo, zlasti pa še njegovo neumorno pridnost, s katero se je udejstvoval v raznih panogah.
Jaz sem Tominška pregovarjal, da bi zopet prišel v odbor. Ker sem poznal njegovo »ljubezen« do odsekov, sem mu skušal dopovedati, da nimajo takega dalekosežnega pomena, da bi zaradi njih odstopil. Seveda finančni odsek tudi meni ni bil všeč. Odsek naj bi operiral s premoženjem SPD, odbor bi pa nosil odgovornosti.
Slednjič se je Tominšek toliko vdal, da je stavil v tozadevni »spomenici« pogoje, pod katerimi bi zopet prevzel predsedniško mesto. Na izrednem občnem zboru, ki se je vršil 22. junija, je bil sprejet dr. I. C. Oblakov predlog, ki je omogočil Tominšku vrnitev v odbor. Zborovanje sem kot podpredsednik vodil jaz. Pri tej priliki sem se skalašem, ki so ostali v manjšini, korenito zameril.
Na zgoraj omenjenem občnem zboru sem tudi izvedel, kakšni so tisti kulturni nameni, za katere SPD ni imelo po mnenju opozicije nikdar denarja. Tuma je namreč med drugimi očital odboru, da noče založiti njegovega zemljevida, ki bi stal »malenkost« 800 000 din. Sicer so pa tudi »mladi« uvideli, da SPD res ne more za kulturne namene tako trositi, kakor so nekateri planinci opetovano zahtevali na občnih zborih. Jako dobro jim jo je zagodel na rednem občnem zboru leta 1931 takratni tajnik dr. Vovk, ko jim je očital, da se ne zanimajo niti za tiste kulturne ustanove, ki jih SPD že premore. Glede knjižnice so razni gromovniki hrumeli in je SPD za njo res veliko žrtvovalo; knjižnica pa je po ugotovitvi dr. Vovka stala večinoma prazna: »Komaj in morda samo pozimi se izgubi kak dijak v društveno knjižnico, dasi ima vrhu vsega še prav lepe prostore
Že do takrat je SPD marsikaj založilo, toda malo jih je bilo, ki so planinska dela znanstvene vsebine brali, še manj pa, ki so jih kupovali. Saj so bili celo v odboru taki, ki so radi govorili o »kulturnih namenih«, katere naj bi SPD podpiralo, pa niti »Vestnika« niso imeli naročenega! Pa ti gre dr. Tuma predlagati, naj se ustanovi finančni odsek, ki bi pregledal in ocenil društveno premoženje, da bi videli, koliko bi se lahko namenilo za izdajanje brošur, knjig, zemljevidov in drugih alpinistično kulturnih zadevščin!
Zato se je Tominšek tako otepal Tume in njegovih odsekov. V tem oziru sem z njim soglašal. Nevoljen sem pa bil, da se je toliko trosilo za stavbe, ki niso bile strogo planinskega značaja. Tako sem bil v »opoziciji« na vse strani.
Zmaga »starih« na občnem zboru v letu 1930 je bila bolj pirove vrste. To se je pokazalo takoj naslednje leto. Na izrednem občnem zboru v juniju je Tominšek pri debati vzel dr. Pretnarju besedo, česar pa občni zbor ni odobril. Seveda je bil sedaj moralno prisiljen odstopiti. Sicer je bil pa itak vedno »na pragu«, ker z vsiljenim mu odborom ni mogel delati, kakor je bil navajen. Tominškov odstop me je dobil v Bohinju, kjer sem bil na počitnicah. Ker se mi ni ljubilo vsak teden hoditi v Ljubljano k sejam, sem tudi jaz dal ostavko na podpredsedniško mesto. Sploh sem pa sklenil, da bom tudi izstopil iz odbora, katerega si brez Tominška niti misliti nisem mogel; tako sem ga bil navajen.
Tu dobim od Pučnika, nadzornika podružnic, pismo, v katerem me je prosil, naj prevzamem kandidaturo za predsednika. Sprva sem se branil. Ko sem dobil še od raznih strani enake pozive, sem se vdal. Marsikaterega kozla sem že ustrelil v življenju; večjega pa menda še nikdar, kakor je bila ta moja kanditatura. K sreči so popravili, kar sem jaz zgrešil, skalaši, ki so se posebno trudili, da sem pri volitvah sijajno — pogorel.
Morebiti bi ne bil kandidiral, če bi bili nasprotniki postavili za kandidata profesorja Janka Ravnika, ali kakega drugega planinca, ki sem ga že dolgo in dobro poznal. Toda, opozicionalni kandidat dr. Pretnar je bil zame »terra ignota«. Videl sem ga namreč samo enkrat, in sicer na tistem izrednem občnem zboru, na katerem je z veliko vnemo sekundiral Tumi ter celo predlagal, naj mu da občni zbor zadoščenje, ker ga odbor premalo upošteva. Jaz tega predloga niti na glasovanje nisem dal. Sicer je pa tudi dr. Pretnar tekom debate menda nanj pozabil; vsaj urgiral ga ni. – Jezilo me je pa res, da si upa tak »homo novus« kandidirati za predsednika SPD in misli, da bo mogel nadomestiti »enega« Tominška.
Ta spis podaja zanimivo in plastično sliko ne le o dogodkih, temveč tudi o vseh udeležencih, vštevši pisatelja, kateheta Mlakarja.
Predvsem je Janko Mlakar zamolčal to, kar se je zgodilo pred letom 1929. Naj spomnimo bralce na te dogodke:
a) Že leta 1921 je SPD odklonilo sodelovanje s Skalo in preprečilo, da bi si Skala postavila lastno zavetišče.
b) Že leta 1924 je bilo jasno, da je prispodoba o ježu in lisici navadna kleveta. Zakaj je šlo takrat? »Stari« so hoteli vložiti denar v prezidavo hotela Zlatorog — ta gotovo ni gorska postojanka — Skala pa je postavila nov program: zimsko alpinistiko, gorsko smučarstvo, v zvezi s tem zidanje doma na Krvavcu. To se pravi, šlo je za nasprotje: gostinstvo v dolini ali zimski spori v gorah. Skala je nastopila kot predstavnica nove ideje, ne le kot enakovreden tekmec (kakršen je bil jež nasproti lisici).
c) Leta 1926 je SPD bilo med tistimi,, ki so preprečili sprejem Skale v Savez planinarskih društava.
č) Konec leta 1928 je osrednji odbor SPD odklonil predlog Skale za pri-občevanje prvenstvenih vzponov v PV. Skala je torej imela zadosti povoda, da gleda nezaupno na »stare«, ki so jo dušili.
d) Silno značilno je, da zagovarja profesor Mlakar člen, ki naj bi uveljavil diskriminacijo nasproti Skali, češ, člani društva, ki ni včlanjeno v Savez planinarskih društava, nimajo volilne pravice v SPD, čeprav so člani.
Ta misel daje zelo zanimivo sliko o tem, kako je pojmoval moralo profesor Mlakar. Prvo nekorektnost — odrivanje Skale od sprejema v Savez naj bi dopolnili z drugo, odvzemom članskih pravic skalašem. No, pa tudi to ne bi nič pomagalo: v letu 1931 je tudi Skala bila že član Saveza.
e) Mlakarjevi podatki o Tumovem zemljevidu so nemogoči. 800 000 din je fantastičen znesek. Ves Naš alpinizem je stal 30 000 din, skupaj z zemljevidi, risbami, tiskom in vezavo!
f) Je pa nekaj na tem, kar pravi pisatelj o kandidaturi dr. Pretnarja.
Kdo je sestavljal opozicijo v SPD?
Predvsem Skala, ta je dala glasove in idejo. Potem skupina Brilej-Pretnar, ta je dala samo glasove.
Končno dr. Tuma, borec, ki je šel v ogenj.
Kdo je torej dal največ in kdo najmanj? Po vsej organizatorični logiki in morali bi moral biti kandidat opozicije dr. Henrik Tuma. Ta je to zaslužil in ta bi bil tudi moral zmagati. Skalaške glasove bi zanesljivo dobil, moral bi bil dobiti tudi glasove skupine Pretnar-Brilej, če so ti iskreno mislili.
Ali so pa iskreno mislili, to bi bih morali skalaši preizkusiti.
Skalaši so tokrat napravili organizatorično in moralno napako. Morali bi postaviti dr. Turno za kandidata. Če bi jih bili člani skupine Brilej-Pretnar pustili na cedilu, bi Skala vsaj videla jasno sliko. Vso možnost je še imela, da se pogodi s skupino dr. Tominška. O njem so predvsem morah vedeti, da je osebno zelo pošten. Dalje pa je bilo jasno, da bi se mu marsikaj dalo dopovedati, končno pa je res verjetno, da je tudi Mlakar bil pripravljen za posredovanje. Mogoče ne iz ljubezni, pač pa zato, ker je moral spoznati moč Skale. Da pa ta zunanja moč še raste, to je moral vsakdo jasno videti.
Zlasti je to jasno videl dr. Pretnar in je zato vodil do Skale zelo previdno pohtiko. Govoril je o iskrenem razmerju še takrat, ko je že tajnik Skale renčal v njega. Govoril je tako vse do leta 1940, ko se je ob vprašanju, kaj bo z materialom za dodatek Našemu alpinizmu pokazalo, le pokazalo, da sta SPD in Skala konkurenta.
To so vprašanja, ki bi morala biti rešena v letu 1931. Takrat skalaši ne bi smeh dopustiti, da je zmago požela namesto prvega borca skupina tistih,
ki so njemu le sledili.
Kakorkoli že, »mladi« so premagali »stare«. Bila je to idejno vsekakor zmaga.
Zmaga v SPD je Skalo zelo veliko stala. Dala je svoj največji zaklad: napredno idejo. Alpinistično idejo je morala odslej dehti s SPD, kakor je že prej delila z njim alpiniste. To je postavilo Skalo pred težko in nevarno nalogo: opravičiti svoj obstoj.
b) Savez planinarskih društava Kraljevine Jugoslavije.
Pol leta pred velikim uspehom v SPD je Skala doživela nič manj pomemben uspeh: bila je sprejeta v »Savez«.
21. in 22. novembra 1930 je bil občni zbor Zveze planinskih društev sklenil, da sprejme v članstvo naslednje organizacije: Društvo planinara »Romanija« v Sarajevu, Hrvatski turistički klub »Sljeme« (Zagreb), Turistični klub »Skala« v Ljubljani, pogojno »Kosmos« v Sarajevu. Odklonjen pa je bil sprejem Turističnega društva »Prijatelji prirode« v Zagrebu.
Kongres je sklenil, da se sedež Zveze prenese v Ljubljano. Predsednik je bil za to poslovno leto dr. Fran Tominšek.
c) Organizacije in alpinisti izven Jugoslavije.
Skala je imela nekaj dopisovanja s Club Alpino Italiano in s škotskim alpinističnim klubom. Toda veliko bolj pomembni so bili stiki z nemškimi in avstrijskimi organizacijami.
2e leta 1927 so se skalaši zanimali za to, kako bi mogli doseči popust na avstrijskih železnicah. 31. maja 1929 pa je odbor sklenil, da pristopi Skala v Nemško-avstrijsko gomiško društvo (Deutsch-Österreichisches Alpenverein) in sicer zaradi tega, da bi prejemali njegovo revijo. Skala je izpolnila prijavo za pristop v avstrijski odsek društva (Sektion Austria); kot oseba, ki jamči za prijavljenca, je prijavnico podpisal dr. Julius Kugy. 24. junija 1929 je prispelo sporočilo dr. Paula Kalten egger j a, da je Skala sprejeta v DÖAV-Sektion Austria; osebno da se veseli stikov med nemškimi in slovenskimi alpinisti.
V juniju 1930 je nastala afera z »ropom nemških koč«.
Stvar je bila taka: Svojčas, še pod Avstro-Ogrsko, sta delali na slovenskem ozemlju Kranjski odsek nemško-avstrijskega gorniškega društva (DÖAV – Sektion Krain) in SPD. Vsaka je zgradila svoje koče in svoje poti. Tako so bile slovenske koče Aljažev dom, Kadilnikova koča, Kredarica, Vodnikova koča in nešteto drugih. Ob razpadu Avstro-Ogrske pa je Kranjska sekcija DÖAV zgubila pravico do obstoja, ker je njeno ozemlje bilo priključeno Kraljestvu Srbov, Hrvatov in Slovencev. Njene poti in koče je prevzelo SPD in jih preimenovalo. Te koče so bile: Maria Theresienschutzhaus – Aleksandrov dom (sedaj Planika); Desch-mannhaus — Staničeva koča; Siebenseehütte — Koča pri Triglavskih jezerih; Kahlkogelhütte – Spodnja koča na Golici; Bertahütte pod Kepo — Koča na Jepci; Valvasorschutzhaus — Valzasorjeva koča; Zoishütte – Cojzova koča; Koroechitzahütte — Koča na Korošici (sedaj imenovana Kocbekova); Piskernikovo zavetišče v Logarski dolini; Ursulaberghaus — Koča na Uršlji gori; Vosshütte — Erjavčeva koča.
Preimenovanje je opravila komisija; sestavljali so jo: dr. J. C. Oblak, Josip Wester, dr. Anton Švigelj, Rudolf Badjura.
DÖAV je dobila za te koče odškodnino. Sicer je bila malenkostna, toda dana je bila in tudi sprejeta. Pravno vzeto bi mogel DÖAV zahtevati odškodnino od svoje lastne države kot vojno škodo ali kvečjemu stvar predati haaškemu razsodišču. Toda, kot je povedano, Nemci so sprejeli tisto simbolično odškodnino, hkrati pa izvajali propagando, da so jim bile koče »razbojniško« vzete. V Münchenu je v alpinističnem muzeju bilo razstavljeno »mesto, ki so ga razbojniško vzeli« (die geraubte Stadt), sestavljeno iz maket zgoraj naštetih koč.
Tako je tudi v »Taschenbuchu«, nemškem priročniku za gornike, bilo govora o teh »razbojniško vzetih kočah«.
Skala je nastopila zoper tako pisanje.
S pomočjo dr. Kugyja je dosegla, da je v sami Avstriji nastopil zoper trditve o »ropu« dr. Paul Kaltenegger. Zadeva je bila izredno hitro urejena. Alpenverein je že 24. junija 1930 poslal Skali kopijo dopisa, poslanega v odgovor dr. Kalteneggerju. Zaradi popolnosti naj navedemo še, da je DOAV zgubila koče tudi v Dolomitih, ker je južna Tirolska pripadala Italiji.
Tuji alpinisti, s katerimi je imela Skala stike, v tej dobi, so bih: dr. Andrea Polhtzer-Pollenghi, dr. Julius Kugy, Paul Koranek-Lumenstein in dr. Raeckel.
Dr. Pollitzer je 1. maja 1930 naprosil Skalo za sodelovanje pri sestavi smučarskega vodnika. Ponudil je tudi skioptično predavanje o Kavkazu. Spočetka so s skalaši pristali na sodelovanje in zaprosili banovinsko upravo za dovoljenje. Banovinska uprava je sodelovanje dovolila, delo sta prevzela Kveder in Hudnik (čeprav ta ni bil več član Skale). Toda, ker je bil osnutek napisan v italijanskem jeziku — tega pa nihče ni toliko obvladal, da bi mogel sodelovati, so se pogajanja s Pollitzerjem prekinila. Pollitzer je sodelovanje odpovedal in se dogovoril z drugimi. Šele 11. septembra je Skala odgovorila, da tudi ne želi Pollitzerjevega predavanja o Kavkazu.
Ta postopek Skale ni bil v redu. Bilo je v tistem času sploh znano, da skalaši dolgo ne odgovarjajo na dopise in da niso prav resni pri reševanju raznih stvari. Pollitzerjevemu predavanju o Kavkazu so se odrekli, prav tako so odklonih tudi ponudbo dr. Raeckera za predavanje o Kavkazu, češ da bi bih stroški preveliki! Sprejeli pa so ponudbo zelo povprečnega smučarskega učitelja Rittmanna, da bi poučeval smučanje v Ljubljani. To so stvari, ki ne dokazujejo resnosti in uporabe pravih kriterijev pri izbiri tujih sodelavcev ter snovi za javna predavanja. Pač se je pa Skala sporazumela za predavanja z dr. Kugyjem in Pavlom Koranekom.
Dr. Kugy je predaval znova leta 1928 s skalaškimi diapozitivi po Nemčiji. V Ljubljani pa je predaval v januarju 1932 o temi »Noči v gorah«. Velika unionska dvorana je bila nabito polna poslušalcev, stranski prostori pa policistov; režim se je bal, da bo, ker je veliko ljudi navzočih, prišlo do demonstracij zoper režim kralja Aleksandra. Takrat je bilo takih demonstracij na pretek.
Paul Koranek-Lumenstein je predaval večkrat. Ljubljančani so dunajskega skalaša zelo radi poslušali. 16. maja 1929 je klub zaslužil z njegovim predavanjem 3000 din, 12. decembra 1929 1935 din. V letu 1932 pa se je kriza že močno poznala: pri predavanjih 18. februarja (Bernina v zimi) in 25. februarja (Današnja fotografija) je bila izguba.
č) Ostale organizacije in prireditve.
Za delo Skale so se še vedno zanimali državni organi, zlasti banovinska uprava in odsek za turizem v ministrstvu za trgovino in industrijo. Želeli so od Skale, naj pošlje podatke o delu kluba in o potrebah turistike v Sloveniji.
Jeseni 1931 je bila na velesejmu tujsko-prometna razstava. Skala in SPD sta razstavljali v skupnem prostoru. To je bil gomiški del razstave. Skala je razstavila zlasti dioramo triglavske severne stene. SPD je dioramo odkupilo, da bi s tem denarno podprlo Skalo; ta je bila takrat v hudi stiski.
Klub je organiziral še nekaj predavanj. Prof. Ravnik je predaval v Trbovljah, dvakrat v Savinjski dolini; tudi v radiu je bilo skalaško predavanje, kdo je bil predavatelj, se več ne ve. Ohranjeni so tudi zapiski o kajaškem predavanju; bilo je deficitno.
Na Jesenicah je Miha Potočnik dajal interwiew za radio.
(Nadaljevanje prihodnjič)
