Tine Orel
ZADNJA TURA ing. P. Ghiglioneja je bila na Grenlandiji. Njegovi spremljevalci so zapisali, da je pri 77 letih užival gore, kakor jih more uživati le redkokateri mladenič. Ni ga zmagala gora ne doba. Zdelo se je, kakor da se ne bo nikoli postaral. Ker smo njegova pota vseh zadnjih 11 let spremljali, navedimo še nekatere stvari iz njegovega zadnjega poročila o Grenlandiji. Takole pravi: »Odpotovali smo z natančno določenim ciljem, da obiščemo gore v severozahodni Grenlandiji med 71° do 73° zemeljske širine. Kakor vse moje. ekspedicije je bila tudi ta »lahka«, vsa oprema je tehtala 200 kg. Skrbelo me je to, ker nismo imeli majhnih motornih čolnov niti nosačev, pa tudi hrana, ki jo je bilo treba dobavljati izven Grenlandije. Pa je tudi brez vsega tega nekako šlo in še vreme je bilo lepo, 27 lepih dni skupaj. To jim je omogočilo vzpon na več vrhov: najvišji vrh na otoku Disko, Piramiden 1904 m, sedmi dan po odhodu iz Milana; koto 2310 m, imenovano Punta Italia, najvišji vrh na zahodni grenlandski obali; dva vrhova v skupini Tunula, 2150 m, najvišja kota na polotoku Nugssuq. Ta del Grenlandije smo si izbrali, ker je alpinistično še neobdelan, medtem ko so na jugu že bili Francozi, Danci, Švicarji in raziskali jugozahodno obalo, Cap Farvel in področje Sukkertoppen — Holsteinsborg. Na jugu je sicer ostalo še marsikaj neraziskanega, vlada pa tu slabo vreme in neke vrste »mosquitos«. Iz korespondence s prebivalci severozahodne Gronlandije pa sem doznal, da so poleti tam idealne vremenske razmere, tamkajšnji prebivalci primerjajo klimo — saharski. Če je v poletju dež 4 do 5 dni, je že veliko. Imel sem dva odlična tovariša dr. Giorgio Guaico, ki je bil z menoj na direttissimi Punta Margherita (5125 m) v Ruvenzoriju 25. marca 1956 (in še vodnik Ernesto Frachey iz Champoluca); smer smo naredili iz Konga po zahodni strani z ledenika Alessandra. Drugi tovariš je bil Cario Mauri, s katerim sem preplezal direktno smer na Punta Alessandra (5098 m) v Ruvenzoriju s kongoške strani 25. jan. 1960. S takimi tovariši sem šel na gotov uspeh.
15. julija 1960 smo odleteli iz Milana z novim »Caravelle« SAC skandinavske linije in smo pristali v Kopenhagenu v dveh urah. Naslednji dan smo se ob 20,30 vkrcali na letališču Kastrup na »Constellation« od SAS. Potovanje do Söndre Strommford, 66° na Grenlandiji, je trajalo sedem ur in je bilo čudovito. Leteli so čez Islandijo in preko ledenih puščav v veličastnem nočnem soncu, medtem ko smo se v Kopenhagenu vkrcali v mrzli plohi. Danci so v Söndre Strommfordu zgradili moderno letališče in zraven udoben hotel, kjer smo ostali dva dni. Nato smo z majhnim hidroplanom prodirali do 70° N, kakih 400 km v zračni liniji. Pristali smo v Egedesminde, malem gracioznem mestecu na bazaltnih pečinah in v malem zalivu videli veliko ledeno goro — iceberg —, s kakršnimi smo se nato štiri tedne srečavali. V mestu je »guest house«, kjer smo se nastanili. Tu sem imel znanca Christensena, s katerim sem se dogovoril zaradi preskrbe z živili in zaradi prevozov z motornim čolnom. Naslednji dan sem navsezgodaj že odrinil na otok Disko. Z motornega čolna sem si lahko ogledal venec gora in si izbral tiste, ki so bile najbliže morja. Grenlandsko narečje je sorodno eskimskemu, ima dokaj posebne glasove in svojstveno artikulacijo, zato smo se le s težavo sporazumeli s pomočjo angleščine in rok. Prišlo pa je kljub temu do težkih nesporazumov. Zahtevali smo imaq unartoq (vroča voda), pa smo dobili čisti led. Vlekel je mrzel piš, nič kaj saharski, nebo je bilo svinčeno sivo, naslednji dan pa je hlad popustil.
S čolnom so odrinili v Qutdligsaat, premogovniški kraj na severovzhodni obali Diska, po poti so se ustavili v dveh vaseh, Jakobshavn in Sarqaq na golih obalah, slikovitih, lepo posajenih. V vaseh se kar zunaj na soncu suše velike ribe, med hišami leže poveznjeni majhni, izredno lahki kajaki. Hiše so polne živih barv. 12 km od QutdÜgsaata smo srečali množico ledenih gor, a domačini se niso ozirali nanje. 22. julija, torej sedem dni po odhodu iz Milana, smo se izkrcali in napotili v dolino Pyramiden, dolgo kakih 12 km. Že ob prvih korakih nas je iznenadilo: treba bo opraviti dolge pristope in sestope po mehkem mahu in lišaju in grmičevju, nato spet dolga prečenja po neskončnih meliščih, zelo utrudljivih morenah, dokler ne pridemo do širnih ledenikov.
Izbrali smo smer NE, čeprav je tu v ledu mnogo razpok, značilnih za to širno ledeno puščavo. Na grebenu smo se ugreznili v svež sneg. Pristop na vrh ni bil ravno težak, vendar dolgotrajen in uporabljati smo morali tudi roke. Z vrha 1904 m smo imeli veličasten razgled na neštevilne ledene vrhove in ledenike, ki segajo prav do fjordov. Ob polenajstih zvečer smo se pri sončni luči začeli vračati in smo bili pri čolnu ob poldveh zjutraj. Bil je še dan.«
UMANAK je področje druge periode v zadnji ekspediciji ing. Ghiglioneja. Umanak je otok in zaliv, pravijo, da najveličastnejši na Grenlandiji. »Nekaj podobnega,« piše svetovni alpinist Ghiglione v svojem zadnjem spisu, »sem občudoval pred 21 leti na Novi Zelandiji v Milford Sundu. Toda tu na Gronlandiji je nebo bolj ažurno, ledeniki, ki dero z vseh strani, pa dajejo tej pokrajini fantastično lice. V Umanak smo prispeli v lepem vremenu. Umanak je mestece na strmi obali, ki bi lahko služila za plezal-sko palestro, toda prebivalci so ribiči in jim plezanje ni na man. Lesene hišice, z rdeče belimi oknicami kakor na Švedskem in Norveškem. Stopil sem v stik z načelnikom policije Nielsenom, ki je obenem »manager« Gronlandske kongelige Handel. Nielsen je za nizko ceno nudil motorne čolne za pot na sever. Povabil me je na večerjo in me pomiril glede vremena: Danes je dež, jutri pa bo lepo vreme in nato vse dni. In imel je prav. Pol drug dan smo nato križarili z motornim čolnom po fjordih in si ogledovali raj de prelestnih gora, pokritih z ledom.
Izbrali smo si koto 2310 m, ki se nam je zdela še najbližja. Postavili smo si dva šotora, 27. julija pa smo nastopili pot po visoki planoti preko ledeniške morene. Na ledeniku smo navezali dereze, Mauri je utiral pot, hitro in varno. Občudoval sem ga že na Punta Alessandra v Ruvenzoriju. Navezali smo se na vrv, strmina je bila huda. Nato se je hrib položil, zadeli smo na sren, imeli smo še 500 m do vrha. Kmalu smo bili spet na ledu, polnem razpok, in končno smo stali pred ogromno končno razpoko, ki je stala pred nami kot strašna nepremagljiva pošast. Morali smo se obrniti proti severu, da smo dobili lažji prehod, vendar je bilo treba mnogo dela s cepinom in vrvjo na zgornji »ustnici« ledenega žrela, preden smo se spravili na vršno planoto. Bilo je osem ura zvečer. Tedaj se je pokazalo sonce iz lahne morske meglice in imeli smo dovolj časa, da smo uplenili vrsto lepih podob za film o Gronlandiji. Dvanajsti dan po odhodu iz Milana smo stali na koti 2310 m.
Sestop je bil dolgotrajen, treba je bilo paziti. Varoval je Mauri, klini niso držali, a pomagati si je znal tudi brez njih. Ob štirih zjutraj smo po 18 urah dosegli oba šotora. Mauri je pripravil nescafe z mlekom in ovomaltinom, zraven pa smo prigrizovali kekse Plasmon. 18 ur nepretrgane hoje pri 77 letih!
Takoj naslednji dan smo šli na polotok Qioqe, kjer smo ugledali gore z dolomitskim videzom. Motoristi, ki so jih pripeljali sem, so morali po nafto, obljubili pa so, da jih bodo naslednji dan čakali na istem mestu v zalivu. Toda pretekli so štirje dnevi, motornega čolna pa od nikoder. 30. julija je planil nad morje leden veter in bali smo se, da se je malemu čolnu kaj pripetilo. Racionirali smo živila, za vsak primer. Peti dan, ob dveh ponoči, sem zaslišal grom motorja in glas, ki je rekel: »Nevihta bo!« Vsi smo skočili pokonci in v največji naglici pospravili tabor. Opoldne isti dan smo v fjordu Umanak naleteli na policijski cutter, ki nas je prišel iskat.
Ko smo prišli v Umanak, je bilo vreme slabo, a to je bil šele tretji grdi dan, odkar smo bili tu.
Naslednji dan smo preko širokega fjorda med Umanakom in polotokom Nugssuaq prišli v podnožje Tunulia, 2150 m. Imeli smo še tri dni časa do odhoda ladje »Julius Thomsen«, ki je imela 7. avgusta prispeti v Egedesmunde. Od morja do gore same je bilo treba prepešačiti kakih 12 km. Na koncu te poti smo postavili šotor Moretti, himalajski tip, na višini 600 m. Naslednji dan, 5. avgusta, smo odrinili ob 8.15, prečili dva ledenika in se nato držali skalnatega grebena, ki poteka s Tunulie. Premagali smo mnoge razpoke, hudournik, strme ledene plati, strme bazaltne pečine, po sedmih urah pa smo stali na zasneženem vrhu. Toda naloga s tem ni bil opravljena, vrh ima dve koti, za drugo smo rabili še dve uri, altimeter jim je pokazal 2138 m. Po informacijah v Umanaku bi bil sicer vrh dosežen že s prvo koto, toda hotel sem biti še na drugi, zaradi večje sigurnosti.
Pri sestopu smo šli po vzhodni strani in smo obdelali ogromen ledeniški svet, dolg 20 km. Ob 22,30 smo po 14 urah stali pred šotorom. Ker je bilo morje nemirno, smo morali šest ur čakati na čoln. To je ravno narobe kot v Alpah. V gronland-skih gorah je bilo lepo, na morju grdo.
7. avgusta 1960 smo se poslovili od naših prijateljev v Umanaku.«
Ing. Ghiglione je v svojem zadnjem opisu tak kakor v vseh, kratek, jedrnat, skromen, preskromen. Zanima ga ne samo vzpon, tudi vse okoliščine, kakor da bi dajal svojim naslednikom koristne informacije. Na Grenlandiji je imel najnovejši tip šotora Moretti, izotermičen, z dvojnim platnom, zunaj žolt, zelen znotraj, da bi kompenziral močno dnevno luč in neindiferent.no nočno. Šotor je brez apside spredaj in na desni in tehta slabe 3 kg. Dobro so se izkazala Cassinova oblačila, nepremočljiva in pernata. Prav tako čevlji iz esanajlona Pirelli. Prav so prišli izredno lahki cepini tipa Grivel.
Naj bo ta njegov zadnji opis tudi nekak nekrolog za fenomenom Ghiglio-nejem.
S SMUČMI NA MONT BLANC, to je gotovo cilj, edinstven cilj za dobrega turnega smučarja. Da ga doseže, si mora vzeti pet do šest dni časa, biti mora lepo vreme. Iz Chamonixa takoj prvi dan visoko gor! Kdor ima več časa, naj ne zamudi smuka s Col du Midi po Vallée Blanche, biti pa mora dober smučar, ker preže razpoke, v njih vsako leto kdo zmanjka. Na pokopališču v Chamonixu je več spomenikov z napisom: Mort du Vallée Blanche. Iz Chamonixa te potegne najvišja in najdaljša vzpenjača na Aiguille du Midi, z nje pa se nedaleč stran začne smuk v la Vallée Blanche, preko Mer de Glace do Montenversa (1909 m), od tu pa pelje zobata železnica v Chamonix.
Če pa se hočeš povzpeti na Mont Blanc, je treba izstopiti na Plan de l’Aiguille 2300 m, najbolje je, da se usedeš v eno od prvih kabin. S te postaje greš navkreber nekaj časa v smeri Aiguille du Midi, nato pa prečiš na Glacier des Bossons in preko tega v vzpon na Grands Mulets (3300 m), kjer grade novo zavetišče. Pot drži mimo razpok in serakov. Za prvi dan je to dovolj, tri in pol do štiri in pol ure hoje navkreber. Pred nami je ves popoldan, tcda treba je iti zgodaj spat, jutri vstanemo ob treh. Vzpenjamo se v smeri Petit Plateau, kjer se svet prvič položi. Ne svetujemo, da tu malicate, čeprav je videti ostanke južin, kajti Petit Plateau ogrožajo ledeni plazovi, vse naokoli leže raztreskane ledene koré, za hišo velike. Zato se potrudimo do Grand Plateau, kjer ni nevarno in se bo duškanje v jutranjem soncu zares prileglo. Z Grand Plateau se vzpnemo do Dôme du Goûter (4309 m), odtod na Refuge Vallot, ki se nam že dalj časa kaže. Smuči pustimo pod kočo, ker je svet tu okoli poledenel. V mrzli koči si naberemo moči, posebno če smo vzeli s seboj kuhalnik. Do sem smo hodili pot do šest ur, čaka nas še dve do tri ure zmernega vzpona. Malo pod vrhom se greben Mont Blanca zoži, nato pa spet razširi in že si na vrhu pri enem od najlepših razgledov na svetu.
Sestop gre po isti poti do postaje v višini 2300 m. Če nočeš moderne udobnosti, slediš stebre stare opuščene žičnice, ki te pripeljejo naravnost v Chamonix. Naporno je, s tistim pa, kar si prihranil pri vožnji z vzpenjačo, lahko proslaviš lepo smuško turo. Z vožnjo v Chamonix in nazaj v Ljubljano torej res v šestih dneh! Svet postaja majhen tudi za smučarje, če se lahko poslužijo modernih prometnih sredstev, ne računajoč z zračnim taksijem, ki ga že uvajajo v Alpah.
ODPOR ZOPER MODERNA PLEZALNA SREDSTVA se še ni polegel, čeprav je videti, kot da so se od leta 1958 že udomačili v alpinističnih »centrih«. Nasprotniki vrtalnih klinov pravijo, da je obveljalo in mora za vselej veljati »cehovsko« pravilo: vrv, klin, vponka, drugih sredstev pa ni treba. Že pri direttissimi starejšega tipa, da se je nek znam plezalec jezil: »Ta smer je gnoj. Obešaš se od klina do klina, s klina na klin, plezanja je zelo malo.« Dr. Hans Gotting pravi, da se bo vrednost vzpona (vrednost pa ni isto kot težavnost) odslej merila bolj po raztežajih prostega plezanja. Vse prav, nerodna pa je le beseda »ceh«. Nazaj k cehom, za staro pravdo! To nič kaj prida ne obeta. Z leseno žlico ne bomo več jedli, pa če se nam še tako toži po starih časih.
VODNIŠKI ZAKON v Vorarlbergu so spremenili toliko, da po novem mladi vodniki ne morejo prevzemati v varstvo in odgovornost radovednih turistov pred izpolnjenim 21. letom. Dotlej so vodniki smeli vršiti svojo odgovorno nalogo že z izpolnjenim 18. letom. Priti je moralo do težke nesreče, tragedije na Srednjem Drusenturmu, da so začeli razmišljati o tem, kdaj je — povprečno — mlad vodnik dovolj zrel za vodniško službo.
CAMPANILE DI BRABANTE ni več najtežji campanile v Vzhodnih Alpah, kakor je pisal Rudatis v svoji knjigi o Civetti, je pa gotovo najbolj edinstven po svoji obliki. 26 let je preteklo, odkar ga je preplezal pokojni antifašist Attilio Tissi obenem z belgijskim kraljem Leopoldom, Andrichem, Franchettijem in Rudatisom. Poleg njega stojita še dve zanimivosti: Bocia in Guglia di 43. Legione. Campanile di Brabante je del Civette, h kateri spadajo še Mala Civetta, Cima de Gasperi, Cima Su Al to, Cima Terranova, Cantoni de Pelsa, Torre Venezia. Na Cantoni di Pelsa se veže Cima del Bancon, tega podaljšeh pa je ravno Campanile di Brabante, najlaže pristopen iz koče Vazzoler, ki jo poznajo tudi mnogi naši alpinisti. Avstrijski plezalec Kurt Laurenčič s spoštovanjem govori o Tissijevi smeri. Campanile ni visok, a smer je lep spomenik enemu od najvidnejših italijanskih plezalcev.
PREROD PLANINSKEGA FILMA pričakuje Toni Hiebeler, znani plezalec in publicist, po trentskem festivalu leta 1960. Leta 1958 je pritrjeval tistim iz žirije, ki so razglašali: »Planinski film je mrtev. Nikdar več se ne bo pojavil film, kakršne sta izdelala Luis Trenker ali dr. Amold Franck, za nami je to imenitno propagandno sredstvo za gore in gorništvo.«
Osem let je, kar je mesto Trento pozvalo svet na festival, na tekmo za izboljšanje filma o gorah in ljudeh v njih. Namesto da bi šlo na bolje, je šlo na slabše, zadnja leta kar rapidno. Leta 1960 pa se je to nazadovanje ustavilo, pravi Hiebeler, pred nami stoji dejstvo: Renesansa planinskega filma v vsakem pogledu. Utemeljitev: Od 95 filmov je žirija sprejela v konkurenco samo 37, torej vestna in kritična izbira: Francija je nastopila z 9, Nemčija z 8, Italija s 6, Anglija in Švica s 3, Argentina in Japonska z 2, po en film pa so v konkurenco zrinile Belgija, Poljska, Avstrija in Kanada. (Iz vzhoda torej samo en film!) Za diletante v Trentu ni bilo prostora in ga — ne bo več. Tudi »amaterjev« ni bilo več, amaterjev tiste vrste, ki plenijo improvizirane prizore v stalnem filmskem krču. Da bi pa prave amaterje opogumili, so v Trentu izenačili kriterije za ozki in normalni film. Ozkemu filmu je možno ustvariti take dokumentarične snimke, kakršnih normalni film ne zmore.
Predsednik festivala je bil dr. Marco Franceschini, ki je obenem z Marinom Stenicom preplezal jugozahodno steno Marmolate (prva ponovitev!) in ima več prvenstvenih vzponov. Toni Hiebeler hvali najprej snovno pestrost predloženih filmov, nato pa ocenjuje najboljše. Najbolj jim je imponiral film »Les etoiles du Midi« in o njem in njegovih tvorcih (o tem smo že poročali) se na široko razpiše. Zelo ga moti to, da pri zagatnem spuščanju z vrvjo uporabljajo konopljeno vrv, ko je tako spuščanje danes možno samo z vrvjo iz umetnega vlakna. Moti ga tudi to, ker pleza Michel Vaucher brez nahrbtnika. Tisti vložki so tujki v filmu, ker so slabo vloženi. Hiebeler ju se zdi pomanjkljivo tudi to, da se Terray in Vaucher premalo poslužujeta vrvi in tako ne pokažeta modernih vrvnih manevrov. Kljub vsem tem pomanjkljivostim pa je ta film najboljši plezalski film po vojni, imenitna vizitka za Francoze, če gredo z njim v inozemstvo. Stala pa je 500 000 nemških mark, torej kakih 100 milijonov dinarjev. Hiebeler si razlaga državno podporo temu filmu s tem, ker je Maurice Herzog mladinski minister.
Hiebeler je seveda festivala lahko vesel, saj je dobil priznanje tudi on in sicer posebno nagrado UIAA za film o »Eigerju«, ki ga je izdelal z Lotharjem Brandlerjem. Predsednik UIAA je pohvalil tehnično sposobnost obeh alpinistov, ki sta široki publiki pokazala važno stran modernega alpinizma v filmu. Hiebeler je proti filmom, ki prikazujejo gore z bencinske perspektive avtosnobov, kakršni so zelo pogosti ravno v Nemčiji.
MINISTRSTVO ZA PROSVETO v Avstriji je dalo uradno navodilo šolam, naj učence ob vsaki priložnosti seznanjajo o zaščiti prirode. Če bi dobra beseda res kaj zalegla! Skušnja nas večkrat uči, da prav pouk o zaščitenih rožah vzbuja v šolarjih in izletnikih roparski pohlep po celih svežnjih prepovedanih in zaščitenih cvetov in rastlin.
STISKA V ALPAH za nove smeri je vidna in se kaže v tem, da inozemske reviej prinašajo opise »šestič«, četudi so narejene v nereprezentativnem pečevju oziroma skali. Smer insbruških plezalcev iz leta 1959 v južni steni Westgratturma v Schiisselkarspitze — Wetterstein je že ena takih. Plezali so tri do štiri ure, dva raztežaja sta V+, 3. in 4. raztežaj pa VI—, torej 100 m visoka smer. Nekaj več pomeni vzhodni raz Fleischbankpfeilerja, v katerem sta potegnila novo smer Brandler in Schonthaler. Toda tudi tu se je izkazalo, da Rebitscha, ki je bil prvi v stebru, bistveno nista mogla korigirati. Taka »šestica« je tudi 400 m visoka vzhodna poč v Mitterkaiserju — severni vrh, ki sta jo prav tako leta 1959 izvedla Lois Jochl in Horst Schneider. Ima nekaj raztežajev VI. oziroma VI—, sicer IV, plezalni čas 8 ur.
LIVANOS je gotovo eden najbolj znanih francoskih plezalcev, avtor nekaterih modnih smeri, ena najbolj ponavljanih je tista v Cima Su Alto. O svojih plezalskih dejanjih in nazorih je napisal zelo čitano knjigo: »Au dela de la verticale« (Onstran vertikale, Nad brezdnom). Knjiga je razburila duhove, eni ji pritrjujejo, drugi spet ne. Spada pa v vrsto najbolj branih in jo uvrščajo k takim, kot so R. L. Irving, Guido Magnone, Hermann Buhl, Harrer in kar je še takih. V knjigi ni bistvena sestavina opis težav, nevarnosti in prigod, marveč predvsem razmišljanje in čustvovanje plezalca, ki se je stvari povsem predal. Plezalsko dejanje je le manifestacija neke skrivnostne moči, ki jo je komaj možno določiti, četudi govorimo o duhu dejanja in njega razumski utemeljitvi. Livanos govori samo o ekstremnih dejanjih, poln ironije, duhovitosti in neprizanesljive avtokritike, pa tudi poln prezira do »vodniških kohort« na normalnih stezah. Glede vrtalnikov je Livanosovo mnenje takole: »Da človek lahko pleza, potrebuje oprimke, velike, majhne, še manjše, nazadnje pa oprimki zmanjkajo, pred plezalcem je gladka, navpična, previsna stena. Klini poskrbe za prijetno iluzijo, da je mogoče prodreti čez to mejo. Toda, če jih hočeš zabiti, morajo biti tu razpoke, raze, razice, spet si odvisen od narave. Ta volja narave pa ne gre v račun tistim, ki bi radi uklonili goro in začno z vrtanjem v skalo. Toda to gre počasi. Ko pa bo tehnika poskrbela zato, da bo umetna luknja za klin zvrtana v nekaj sekundah in bo s tem rešeno vprašanje hitrega in zanesljivega varovanja, tedaj bo konec športnega alpinizma.« Upajmo, da Livanos ne računa, da bo do tega zares prišlo. Če bo, potem so to mračne perspektive, škoda tega športa, če gremo res v to smer.
Livanos je seveda pristaš absolutne svobode v alpinizmu: vsak po svoje. To je tolažilno, saj pomeni, da ne tišči vsem vrtala v roke in da alpinizma še ne bo konec, če tudi bi ga nekateri nepočakanci do kraja tehnizirali. On sam nedvomno šteje med te. Zabil je do izida knjige kakih 12 000 klinov in nekajkrat »prisilno« zletel v rešilni raztežaj vrvi. Po njegovem mora plezalec vedno računati tudi s srečo, ne samo z močjo, znanjem in tehniko. Vsak bi rad preplezal nekaj takega, kar ni doslej zmogel še nihče. Zanimivo je poglavje »Sonja, šestica in jaz«. Poglavja bi bil verjetno vesel Freud in za njim vsi psihoanalitiki. Nekdo je nekje zapisal: »Ta ljubeznivi šport bo eksistiral toliko časa, dokler bo on plezal bolje kot ona.« — Knjiga je prevedena v nemščino in japonščino.
NEMŠKA EKSPEDICIJA DIAMIR ima namen priti na Nanga Parbat in to po zahodni diamirski strani. Vodja bo — noben drug kot dr. Herrligkoffer slabega spomina iz ekspedicije na Nanga Parbat, kjer je Buhl izvršil enkratno dejanje v zgodovini svetovnega alpinizma sploh. Herrligkoffer ju se bodo pridružili A. Bitterling, H. Rost in K. Schönthaler. Viden je samo zadnji. Bolj skromen je angleški cilj: J. B. Tyson se je odločil za vzpon na Kanjiroba Himal v Zahodnem Nepalu.
DR. KARL PRUSIK — kateri naš plezalec ga ne pozna vsaj po Prusik-Szalayevi smeri v Triglavski, če ne po njegovih tehničnih izumih — je bil letos januarja imenovan za častnega člana ÖAK (österreichischer Alpenklub) kot znamenje priznanja za njegove alpinistične zasluge in za napredek alpinistične tehnike. Istočasno je skupščina ÖAK imenovala ing. Rolfa Wernerja za častnega predsednika ÖAK. Werner je bil dolga leta urednik ÖAZ in predsednik ÖAK, dalje še dalj časa podpredsednik. Dr. Prusik je letos umrl.
SOVJETSKI ALPINISTI imajo od leta 1958 stalno izmenjavo z avstrijskimi in od leta 1960 tudi z nemškimi alpinisti. Lani so bili na Kavkazu Monakovčani. Preplezali so 2000 m visoko severozahodno steno Ušbe in prišli na njen južni vrh, ponovili pa so tudi enega največjih problemov na Kavkazu, jugozahodno steno južnega vrha Ušbe, ki sta jo leta 1957 preplezala Nikolajenko in Myžlajev.
JANNU so Francozi odložili na leto 1962. Za vodjo ekspedicije je izbran Lionel Terray. Jarmu je sodeč po dosedanjih francoskih izkušnjah izredno težavna gora. Francozi so prepričani, da z njo odpirajo novo stran v zgodovini himalaizma.
ANNAPURNA, PRVI 8000, knjiga o francoski ekspediciji, je zdaj prevedena tudi v ruščino. Dozdaj je torej prevedena v 17 jezikov.
SEKCIJA BRIANCON je na svojem področju uredila tri udobna pristajališča za helikopterje v bližini koč Caron, Sele in na Glacier Blanc. Pravijo, da so jih uredili predvsem zaradi gorske reševalne službe in da so bili helikopterji v tej službi že večkrat v akciji. Če ni zraven že tudi kupčija z zračnimi taksiji!
ČOMO-LUNGMA S SEVERA je naslov članka Ši Čan-Čuna in ga je prevedel v francoščino član uredniškega odbora »La Montagne« Pierre Henry, znan francoski alpinist. Prevajal je iz angleške predloge in je skušal ostati zvest sočnosti sestavka. Čeprav smo o kitajskem vzponu na Everest že pisali, ne bo napak, če slišimo še Ši-Čan-Čunovo besedo o njem. Če si je priboril uvodno mesto v La Montagne, verjetno odpade vse, kar smo zabeležili doslej kot neumestno.
Trije mladi Kitajci so stopili na vrh Čomo Lungme 25. maja 1960 in to prvi v zgodovini človeštva po težki severni strani, ki so jo mnogi evropski alpinisti presodili kot nepristopno. Bili so: Vang-Fu-čou, 25 let star geolog iz Pekinga, mojster športa in član KPK, Tibetanec Konbu, 27 let star, vojak narodnoosvobodilne vojske, športnik prvega razreda, in Ču-Yin-hua, 25 let star, tesar iz province Šečuan, mojster športa in član KPK. Poleg njih je 25 članov kitajske ekspedicije doseglo 8100 do 8700 metrov.
V ekspediciji je bilo 214 oseb, od tega ena tretjina Tibetancev. Kmetje, delavci, vojaki, profesorji, študentje, raziskovalci, zdravniki iz vseh krajev države. Tibetanci, nekdaj sužnji, sedaj osvobojeni. 17 udeležencev je nosilo naslov mojster športa, 18 je bilo športnikov prvega razreda, mnogi drugega. Povprečna starost 24 let. Na Čomo Lungmo so se skrbno pripravljali že leta 1958, leta 1959 so imeli trening, leta 1960 vzpon. Leta 1958 so tu postavili meteorološke postaje in jih direktno povezali s Pekingom, na terenu okoli gore so bili geologi, topografi, geografi, zoologi, botaniki, geodeti in višinski fiziologi. Ta učenjaška ekipa se je vsa zanimala za smer, ki naj ekspedicijo pripelje do roba.
Na treningu so leta 1959 v februarju prišli na koto 6177 m v verigi Nyenčen-tangha v Tibetu severno od Tsan Po (Brahmaputra), julija pa je mešana eks-pedicija prišla na Mustag Ato (7546 m) in dosegla ženski višinski rekord. Po tem vzponu so ostali na adaptaciji, vodstvo pa je študiralo opremo po vsej svetovni literaturi. Po tem študiju, po skušnjah na terenu in po podatkih meteorologov so naredili načrt v štirih delih: prvi trije deli so bili posvečeni dostopu in aklimatizaciji, četrti del pa končnemu vzponu. Imeli pa so tudi trodelni in petdelni plan, za vsak primer. Pri treningu so se vadili plezanja na ledenih strminah tudi do 80°.
19. marca so se zbrali na bazi v višini 5120 m konec ledenika Rongbuk. Do 27. marca so postavili tabor III v višini 6400 m in vse tri dobro oskrbeli. Ko so razvili državno zastavo, se je v vsakem srcu odločilo: »Čomo Lungma mora biti naša, prej se ne vrnemo.« S tabora III so izvidniki pod vodstvom Hšu-Činga odšli na Col Nord, vrata Čomo-Lungme, polna plazov in drugih nevarnosti.
Izvidniki so zaradi megle in viharja postavili vmesni tabor v višini 6660 m.
V višini 6850 m so morali premagati leden kamin z naklonino 70°. Uporabljali so v njem ledno in kopno tehniko. Zmogli so ga mojstri športa Hsu-Čing, Lin-Ta-yi in Peng-Šuli. 50 m pod vrhom Col Nord jih je dobil snežni vihar, toda kljub mrazu in megli so dovršili operacijo I od 25. do 31. marca. Od 6. do 24. aprila so imeli pred seboj operacijo II: Izvidniško delo v področju nad 8000 m. Dostop na Col Nord je Hsu-Čing zavaroval s fiksno vrvjo, z mostovi iz vrvi, z lestvicami in drugimi varovalnimi sredstvi.
25. aprila so začeli s III. fazo aklimatizacije. Pet dni nato so že dosegli višino višjo od Minya Konka (7590 m, Si Čan-Čun s petimi Kitajci). Temperatura je zaradi hudega vetra padla na —37° C. Ponoči se je vihar pomiril, vendar so kljub dobri opremi od mraza šklepetali z zobmi. Sapa jim je zmrzovala, nosovi so jim posineli. V višini 7400 m so se uta-borili. Tretji dan po odhodu s Col Nord so prišli v višini 7600 m do skalnatega zidu. 2. maja so Hsu čing, Tibetanca Lhagpa Tsering, Mi mar in Ši Čan-Čun dosegli 8100 m in postavili tabor. Naslednji dan so bili že v višini 8500 m in to Vang-Feng-Tung Ši-Čing, Lhagpa Tsering, Konbu in Si Čan-Čun. Postavili so tabor. Ši Čan-Čun in Vang-Feng-Tung pa sta naslednji dan stala pred »drugim skokom« v višini 8570—8600 m, skok, ki se je zahodnim himalaistom zdel neprehoden. Ob devetih zvečer so že skoro zmagali ta skok, toda bilo je treba bivakirati v sneženi luknji pri —30° C. Dihanje jima ni delalo težav, čeprav ponoči nista rabila kisikovih aparatov. Pripisovala sta to dobri aklimatizaciji, adaptaciji in kondiciji. Naslednji dan so sestopili v nižji tabor.
Sredi maja se je vreme spremenilo, pokazala so se znamenja monsuma. Treba je bilo pohiteti. Vsi tabori so bili preskrbljeni z živežem in opremo. 24. maja ob 9.30 so Vang-Fučou, Ču-Yin-hua, Konbu in Liu Lien-man odšli proti vrhu iz tabora na 8500 m. Največ dela jim je dal drugi skok in to trije metri, ki jih Ši-Čan-Čunova naveza ni zmogla. Leu-Lien-man je rešil situacijo s tem, da je na ramah dvignil Ču-Yin-hua. Ta napor mu je vzel vso sapo, toda vrata na vrh je le odprl. Za tri metre višine so rabili tri ure. V višini 8700 m je moral kloniti. Vang-Fučon, Ču-Yin-hua in on, člani K P in Konbu so imeli v tej višini partijski posvet in odločili, da Liu-Lien-man ostane na mestu, ostali pa poskusijo vse. Liu je zaprl svoj aparat, da bi hranil kisik za ono trojico, Ši Čau-Čun mu pravi zato herojski Liu. Trojica je v mraku rila
naprej, brez luči. 50 m pod vrhom je vprašal Vang Fučou: »Prevzeli smo slavno nalogo, priti na vrh. Ali se lahko vrnemo?« »Naprej,« sta vzkliknila ostala dva, čeprav jim je vsem trem pošel kisik. Brez kisika so se v mukah prebijali dalje. Pol ure so rabili, da so prekobaili meter visoko pečino. 25. maja ob 4.20 zjutraj po pekinškem času so po 19-urnem naporu stali na vrhu, ves čas so zaužili samo košček sira in juho ginsena (osvežujoča kitajska specialiteta).
Konbu je z globokim ganotjem vzel zastavo in doprsni kip Maotsetunga iz vreče in oboje obložil s kamenjem. Vang-Fučou je napisal listek z imeni, Konbu ga je vtaknil v volneno rokavico in ga položil pod kamen. Imeli so s seboj kamero, vendar za filmanje ni bilo dovolj svetlo. Po 15 minutah so začeli sestopati, z vrha so vzeli s seboj devet kamnov za Maotsetunga. V višini 8700 jih je čakal Liu s kisikom. Imeli so solze v očeh. 30. maja 1960 so ti štirje in vsi, ki so jim sledili v višinske tabore, prišli v bazo.
In zaključek? Ši Čan-Čun pravi: »Zmago dolgujemo KP Kitajske in superiornosti socialističnega sistema, brez katerega mi preprosti delavci, kmetje in vojaki ne bi prišli do take opreme. Svojo zmago pripisujemo direktivam nepremagljive Maotsetungove strategije, ki prezira težave z vidika strategije, z vidika taktike pa jim pripisuje veliko važnost. Hvaležni smo za pomoč in spodbudo, ki nam jo je nudil 650 milijonski kitajski narod. Kitajski alpinisti pa smo dolžni zahvalo tudi drugim alpinistom po svetu, predvsem sovjetskim, predvsem pa lojalnosti do KPK in do naroda. Vodila jih je zavest o vzrokih revolucije, zmago je omogočil visoki nivo kolektivizma, enotnost in bratstvo, nesebičnost in komunistični nazor o predanem žrtvovanju za slavo skupnosti. Hvaležni smo vsem, ki so nam k tej zmagi čestitali.« Lord Na-than, predsednik angleške geografske družbe, je pisal maršalu Ho Lungu predsedniku državne komisije za telesno vzgojo in šport: »Kitajski vzpon na Čomo Lugmo (zdi se nam čudno, da lord Na-than uporablja to ime za Mont Everest) je vzbudil občudovanje povsod, ne samo pri nas, po vsem svetu. Občudujemo sijajne sposobnosti in pogum kitajskih alpinistov. To je uspeh, ki bo za vse čase ostal mejnik v raziskovanju gora.«
Slike, s katerimi je Ši-Čan-Čun opremil svoj članek, so na pogled prepričljive.
BREITHORN v Waliških Alpah spada med najbolj znane gore, vendar je 29. julija 1960 zabeležil prvenstveno smer po severovzhodnem ozebniku vzhodnega vrha. Ta strmi ozebnik se začne v zgornjem delu Youngovega grebena. Preplezali so ga v osmih urah Italijani Cavalieri, Mellano in Perego. Lepa, a težka tura, pravijo.
TOZAL DEL MALLO nad dolino Ordesa se s svojo znano steno poganja neposredno iz gozda. Leta 1953 so jo hoteli preplezati Katalonci, zapeljani po fiktivnem opisu katalonskega plezalca Gavina, ki naj bi bil steno preplezal 21. avgusta 1944 v sedmih urah. Leta 1957 so steno preplezali Parižani, vodil jih je Jean Ravier. Njihova smer se je držala bolj desne stene in ni bila direktna. Patrice de Bellofon trdi, da se je kazala potreba po elegantnejši, bolj logični in bolj centralni smeri. Aprila 1960 je odšel s Špancema Anglado in Guillamonom v steno. Takoj prvi dan so doživeli snežno vihro. Morali so se umakniti. Drugi poskus je sledil junija. Vstopila sta v vpadnici vrha in tako spodnji del smeri še bolj popravila. Tudi to pot jih je pregnalo slabo vreme. Smer je Bellofon s prijateljem Sylvainom končal šele konec septembra 1960. oborožen z vsemi tehničnimi pripomočki: klini, specialnimi klini in vponkami, zagozdami, stremeni, zankami. Slike, ki jih je objavil, dajo slutiti naval previsov, »prestiž vertikale«, kakor pravi Bellefon.
MATTERHORN — CERVIN, veličastna gora, obdana z vencem alpskih lepot, je rodila turistični center Zermatt. 4. julija 1965 je stopil na Matterhorn angleški alpinist Whymper, njegovi štirje spremljevalci pa so bili ob življenje. Novica je zavzela svet, ljudje so pričeli prihajati z vseh strani. Leta 1878 so potegnili železnico iz Lausanne do Brigue, leta 1890 pa ozkotirno železnico med Viege in Zermattom. Leta 1891 je bilo na tej železnici prepeljanih 30 000 obiskovalcev Zermatta. Leta 1898 so ozkotirno železnico podaljšali na Gornergrat, toda šele od leta 1930 je ta del v obratu poleti in pozimi. Kmalu po prvi svetovni vojni je bila zimska sezona močnejša od letne. Zermatt je postal središče zimskega športa, navezan na mednarodno zvezo preko Simplona in na omenjeno ozkotirno. Leži, v višini 1620 m, razpolaga z največjimi smučišči v Švici, pristopnimi iz različnih strani. 50 hotelov odlične kvalitete, zavetrna lega, venec lepih postojank po gorah, vse to in še marsikaj je Zermattu prineslo in še vedno prinaša lepe dohodke. V mesto ne drži nobena avtomobilska cesta, v okolici pa je polno sprehajalnih steza.
Hotel Surmegga (2280 m) in hotel Rifelberg (2600 m )vabita ljubitelje zimskega sonca, sicer pa so na razpolago vsi objekti za vse zimske športe in seveda za vsakovrstno zabavo. Višek zimske sezone je cd marca do srede maja.
Železnica na Gcmergrat je dolga 9 km pripelje v 40 minutah na Rifelberg v višino 3130 m s krasnim razgledom. Švica ima 54 štiritisoeakov, z Gomergrata jih lahko vidiš 48. Spustov za smučarje z višine 3000 naravnost v Zermatt je na izbiro. Ker je tu vrsta liftov in drugih prevoznih sredstev, si lahko privošči navdušen in seveda petičen smučar tak šport večkrat na dan, vsakokrat po drugi progi.. Ni da bi naštevali vse tehnične objekte, ki Švici prinašajo devize. Tehnični pogoji za turizem so tu razviti do skrajnih meja, kdor ima sredstva se lahko naužije smučanja, ne da bi se mu bilo treba ure in ure naprezati za nekaj minut smuka. Poleg vzpenjač, žičnic, liftov vseh vrst in železnice je tu uveden že tudi zračni taksi in snow cat ali rolba, nekak snežni lahki tank, ki prevaža po 12 smučarjev v breg. Dva aviona Pilatus Porter vzameta na krov po 7 smučarjev. Hermann Gedger dnevno prevaža smučarje na Breithorn, Lyskamm, Cima di Jazzi. Nalaga jih bodisi na letališču Sion v dolini ali pa na Rifelbergu. Avio-taksi ima, tako pravijo, veliko bodočnost. V smučarski šoli v Zermattu je 100 profesorjev, ki so obenem gorski vodniki. Toliko imajo klientov, da na tekme ne hodijo več.
V nekaj letih bo sistem vzpenjač tako dovršen, da bo možno narediti znamenito Haute Route, visoko gorsko smučarsko transverzalo od Saas-Fee, od Zermatta do Verbiera.
Poleg vsega drugega, bi lahko rekli, je v polnem razmahu tudi alpinizem. 100 ljudi na vrhu Matterhorna, to ni več redkost. Mladi vodniki so zaposleni sleherni dan s klienti, ki žele stopiti na veličastno goro. Velik promet pa ima zadnje čase celo prosiula stena Matterhorna. Herbert Raditschnig in Hans Zack sta jo preplezala v 9 urah, Strickler in Hachler prav tako, Dieter Marchart o čemer smo že poročali, pa je prišel skozi v 5 urah in je imel v drugi polovici stene pršič. — Prejšnje leto jo je z Günterjem Starkerjem preplezal v 13 urah, v spodnjem delu v varianti, ki je težja, a varnejša.
SEVERNA STENA MATTERHORNA ima za seboj 30 let alpinistične zgodovine. Prva sta jo preplezala Franz in Toni Schmid 31. julija do 1. avgusta 1931.
Štiri leta nato sta bila v steni spet Monakovčana Leiss in Schmidbauer. Leta 1935, teden za onima dvema, sta jo preplezala Švicarja Bauer in Steuri. Do druge svetovne vojne se smeri potem ni lotila nobena naveza, med vojno seveda prav tako ne. Šele leta 1946 so bili v steni štirje Švicarji in jo preplezali v 12 urah: Hediger, Sutter, Graven in Taugwalder iz Zermatta. V 15 letih komaj štiri ponovitve.
Leta 1949 jo je preplezal Rebuffat s Simondom v 18 urah, nato sta uspela isto leto spet dva Švicarja Hürlimann in André Roch v 11 in pol urah. Leta .1953 sta z enim bivakom prišla čez Sepp Jöchler in Emst Senn iz Innsbrucka, leto nato spet Avstrijci Forstenlechner, Willenspart in Larch v 14 urah. Leta 1956 spet Avstrijca Diemberger in Wolfgang Stefan v 18 urah, nato 18-letni Marchari s Starkerjem v 13 urah, sledita Raditschnig in Zack, Hächler in Strickler, Marchart sam pa leta 1959.
Torej vsestranska premoč avstrijskih plezalcev. Leta 1935 sta se morala iz stene umakniti Monakovčana Ellner in Steinauer. Iskala sta zavetje v koči Solvay. Ugotovljeno je, da se je nekaj navez hotelo povampiriti, pa jim je bila goljufija dokazana. Tako kanadski navezi Wilsonu in njegovemu vodniku leta 1935 ali 1937. Vodnik CAI Gino Gandolfo je navedel lažnega vodnika iz Zermatta Binerja leta 1947. V steni ni bil. Joseph Brunner je imel tovariša, ki se je izdajal za Hermanna Buhla, kar seveda ni bil. Verjetno pa bi se našel še kak lažnivi Kljukec.
TRI VOJSKE NA MT. BLANCU so se sešle 18. avgusta leta 1959. 50 alpinistov iz vojaške alpinske šole v Aosti, iz Chamonixa in iz Mittenwalda je prispelo na vrh Mt. Bianca preko ledenika Bionnassay, Col Maudit in Grands Mulets. Prvi so bili na vrhu Italijani, ki so zapustili kočo Gonella o polnoči. Na vrhu zastave, rokovanje, nato pa sestop vseh v Chamonix.
E. TH. COMPTON je eden najbolj znanih alpskih slikarjev. O njem je lani pisal v našem listu Boris Režek. 22. marca 1961 je minulo 40 let, kar je umrl ta mojster gorskega pejsaža, o katerem pravijo, da je z vsako sliko posebej odgovoril na vprašanje, kaj žene človeka v hribe. Mnogo je slikal tudi v naših gorah (gl. Režek, PV 1960, št. 5). Zanimivo je, da spominski spis v letošnjem »Bergsteigerju« o tem ne ve nič. Pri koroških gorah se njegova vednost ustavi.
