Polet, 12. oktober 1961
Ante Mahkota: V ledenih strminah Aiguille Verte
Letošnje lepo poletje, vrsta mladih alpinistov in upanje himalajske ekspedicije, je prineslo slovenskemu alpinizmu novo pomlad. V domačih Julijskih Alpah najtežje stare smeri mladim ne predstavljajo več ekstremnega napora: vrsta sten, ki smo jih pred leti imeli za nepreplezljive, je premagana; odprave alpinističnih odsekov Ljubljana-Matica, Litostroj, Kamnik in Celje so se vrnile iz Centralnih Alp z uspehi, ki si jih tudi največji optimisti niso obetali. Naj podpremo naše trditve s kroniko najpomembnejših letošnjih vzponov! Kako hitro nekdo ponovi znano smer sicer ni nikoli veljalo za edino merilo kvalitete plezalca, vendar rekordni časi vseeno kažejo na lahkoto, s katero premaguje nova generacija najtežje klasične probleme: Butinar, Dimitrov, Valant, Ažman, Sazonov, Mahkota v severni steni Travnika, Šit in Čopovem stebru v Triglavu. Bera ekstremnih prvenstvenih smeri je zares velika. V severni steni Triglava, ki je bila vedno torišče in merilo domačega plezanja, letos zabeležimo kar troje novih smeri. znamenita Sfinga (Kunaver-Drašler), Direktna centralna smer — naravnost pod Veliko črno steno (Butinar-Tancar), in Ljubljanska smer v zapadnem delu stene (Juvan-Sazonov-Fajdiga-Mahkota). V severni steni Travnika je preplezan Centralni steber (Juvan-Hudeček) in severna stena Planje ni več brez smeri (Juvan-Šteblaj-Rupar). V Centralnih Alpah so bile plezane predvsem velike in dolgo trajajoče ledene ture, saj nam je bila afirmacija prav v teh tako potrebna. Znamenita 1000-metrska ledena stena Aigguille Verte je bila ponovljena kar dvakrat (Škarja-Humar, Mahkota-Fajdiga), v detajlu morda najtežja ledena stena Alp, severna stena Grandes Charmosses tudi dvakrat (Škarja- Humar, Mahkota-Fajdiga) in najtežji ledni vzpon na Mont Blanc, greben Inominate (Mahkota-Fajdiga) so prinesli alpinisti domov. Ljubljančana Kunaver in Drašler sta premagala akrobatsko smer v previsnem granitu Grandes Capucina, Sazonovu in Pretnarju pa je uspelo pet dni trajajoče grebensko prečenje Chamoniških igel. Pa še vrsta manj znanih, a vendarle zelo težkih vzponov kot kuloar Coutourier (Kamničani) in severozapadni greben Grandes Charmossa (Šteblaj-Rupar) je doživelo prve jugoslovanske ponovitve.
Tako redko srečam velikane! Pa ne da bi hodil z zaprtimi očmi po svetu, le tako malo jih je. Zato jih ne pozabljam. V francoski Državni šoli za smučanje in alpinizem sem letos spoznal spet enega: glavnega profesorja, velikega chamoniškega vodnika, neprekosljivega mojstra v ledu Armanda Charleta. Kljub visoki starosti je še vedno prožen in čil, pravi baletnik z derezami na ledu; to je darilo chamoniških hribov, ki jim je posvetil življenje.
— Moja smer na Aiguille Verte s strani Mont Blanca? Gotovo najbolj elegantna nad vsemi, vedno pripravlja presenečenje. Če stopiš dan, dva po novem snegu, potem ni treba sekati stopinj, so pa ključne skale zaledenele; če traja vreme še en dan, se skale sicer obletijo, je pa povsod drugod sam gladki led.
— Zares izredna smer. Jugoslovani smo jo letos kar dvakrat ponovili!
— Elegantni starec z otroškim obrazom in pisano ruto okrog vratu se prikloni in njegov vzpodbudni smehljaj nama je v veliko priznanje.
— Kako je že bilo?
— Že tri dni ropota dež po platneni strehi na taborišču v Chamonixu in vsi veliki načrti — tako kaže — bodo splavali po vodi — 1000 m više, po snegu. Potem se zjasni. Močno julijsko sonce obljublja hitro izboljšanje ledenih razmer. Najprej seveda v zapadnih stenah. Severnozapadna stena Aiguille Verte bo torej prva na vrsti! Pred šotorom urejava opremo, ki jo bova potrebovala za to tisočmetrsko ledeno steno. Dve puhasti jopi, dvoje vreč za noge, perlonska vreča za bivak, čelade proti zapadnemu kamenju, steklenica s kuhalnikom, 80 m vrvi, aluminijaste sponke, šop lednih in nekaj skalnih klinov, dereze dvanajsterke, pa dvoje cepinov — kladiv. Nahrbtnika sta zvrhana in bojim se, da naju bo teža ugonobila. Vreme se spet kuja, šele na večer se dokončno zjasni. Obotavljanja je konec, ujameva zadnji vlak zobate železnice na Montenvers. Vlak se ustavi. Izletniki se drenjajo k zamreženim izhodom, reka ljudi teče po strmini navzdol k ledeniku Mer de Glace. Znani obraz, na puloverju značka slovenske Gorske reševalne službe, prijetna domača govorica. Kamniški alpinisti taborijo na Montenversu in pred dnevi je Humarju in Škarji uspel vzpon po ledenih pobočjih Nant Blanca na Verte.
— Pa vidva?
— Neodločen zamah pokaže na drugi breg ledenika proti velikim morenam izpod Druja in Verte. Plezalska vraža, ciljev se ne sme nikoli razvpiti: — Spet enkrat bivakirati na Rognon.
— Pomešava se med izletnike, pri umetni skopani luknji na ledeniku se ločijo naša pota. Gotovo ni nihče od teh veselih ljudi že padel v ledeniško razpoko, sicer ne bi plačali vstopnine za ogled ledenega rova! Tri ure hoda med žvižganjem svizcev in šumenjem potokov v senci zapadne stene Druja. Že sva pod dvonadstropnim previsom. Bivak. Steklenico napolnim s snegom, nalijem bencina v kuhalnik, prižigam, piham. Pokvarjen je in reparature, ki trajajo pozno v noč, so brez uspeha. Za dva dni sva obsojena na žejo! Zgoraj med skalami pod Drujem naju skoraj prestrašita dva Innsbručana, ki sta prav tako namenjena v Verte. Na ledeniku Nant Blanc je sedaj prižganih kar dvoje čelnih svetilk, dva prednja iz dveh navez iščeta poti med razpokami. Prve jutranje meglice nas najdejo že na izravnanem vrhnjem delu ledenika pred robno počjo, kjer so se bila strma ledena pobočja prelomila v položnejši svet.
Z derezami izbijeva v sneg ploščad in se spraviva na čokoladne kalorije, ki gredo brez tekočine zelo slabo po grlu Avstrijca se medtem dokončno navežeta, se ovesita z železjem in brez počitka začneta z vzponom. V ledenih stenah ni nihče rad drugi! V polmraku nastajajočega dne komaj vidiva obrise obeh plezalcev. Prvi v navezi je že splezal čez robno poč, drugi je zagozden vanjo in varuje. Krik! Prvi z naraščajočo hitrostjo drsi po strmim, se preobrne v zraku in pade v poč. Nesreča! Tečeva navzgor. Ob udarcu ob ledeni rob ima ranjenec razbito čelado, je omotičen in rama mu vedno bolj zateka. Kako bi bilo, če ne bi bil zavarovan s čelado, raje ne pomislim. Povijemo ga, mu damo poživila, da pride fant spet k sebi. Kmalu je jasno, da bo lahko sam sestopil. Drugi plezalec je ves nesrečen, že drugo leto je v Centralnih Alpah, pa ga spremlja smola in ostaja brez večjih vzponov. Prosi naju, če se nama lahko pridruži. Čeprav smo zaradi padca zamudili že nekaj varnih, mrzlih jutranjih ur in veva, da bomo v trojni navezi počasnejši, ga vendar vzameva s seboj. Naj priznam, tudi misel na kuhalnik, ki ga ima v nahrbtniku in dejstvo, da je najin pokvarjen, botruje dobrotljivosti.
Čez robno poč si pomagam z dvema lednima kladivoma in šele potem si izbijem stojišče v sneg in varujem. Ko se izteče prvih 40 m vrvi, krene za Nadjo takoj tudi Sepp in tako napredujeta oba hkrati. Prvo snežišče je nesramno dolgo in stojišč sploh ni. V sneg si je treba večno na novo izbiti stopnico, se pritrditi na zabiti cepin in varovati. Takšno varovanje ni dosti vredno in vtis slabih varovališč je vedno bolj moreč. Na sredini spodnje vestne samo enkrat lahko varujemo ob skalah na varno zabitem skalnem klinu, potem do ključne skalnate stopnje ni nobenega duševnega pomora več. Sneg je odličen in zelo naglo smo napredovali. Sedaj bomo morali odplačati ceno za to. Nič ni zastonj! Za tri raztežaje velika srednja skalnata zapora je namreč vklenjena v sneg in vsak prijem bo treba izkopati izpod ledu. Sonce je že tako visoko, da se prožijo prve lavine in da slap drobcev ledu in kamenja na robu kaže, kje se bodo skale položile in nam dovolile po snegu naprej. Dragocene ure gredo v izgubo, pa še dvakratno, zoprno varovanj trojne naveze nam je v zamudo.
Spet smo v snegu in zapodimo se z vsemi silami, da nadomestimo izgubljeno. Že smo više od monumentalnih granitnih skladov Malega in Velikega Druja, pa nam še vedno manjka 390 m do vrha. Dosežemo skalnati greben in ko varujemo ob granitnih stražarjih, lahko spet svobodneje zadihamo. Skoraj je veselja konec — v mrak bližajoče se noči se pred nami stekleno blešči zgornja kupola Verta. Še enkrat bo treba prijeti zares! Oklo koplje stopinje, ledni klini izginjajo drug za drugim pod jeklenimi udarci v led, vrv drsi varujočemu le počasi čez ramo. Končno lahko spet zabijem cepin do glave v sneg in se zajetim po snežiščih, dokler se ne izteče vrv. Spet smo vsi na kupu. Skrajšamo vrvi in po sneženem razu skupaj z mesecem pridemo vrh Verta. Veliko sneženo pokrivalo ledene gore je prvi ravni prostor, prvo počivališče, po 12 urah izkopljemo luknjo v sneg, dvoje šotorskih vreč, puhasta obleka in dobri kuhalnik. Izreden bo ta bivak, skoraj 4200 m visoko, med pršičem in vetrom. Zakričal bi od veselja!Drugega jutra nas zbudijo klici vodniških navez v Whymperjevem ozebniku. Pred nami je nova ura –
sestop. Po grebenu hitimo v sedlo, nato po strmem kuloarju naravnost navzdol. Ledeni izstrelki in lavine nas še podžigajo k naglemu sestopu. Zadrevimo se po meleh in pred velikim granitnim bolvanom nas pozdravlja koča Couvercle. Ko vstopimo, je čakalnica polna cepinov in derez, stene so ovešene z vrvmi. Prava plezalska konjunktura! Na ceniku izberemo najcenejše: »Dva litra vrele za čaj!«
»Ali ste vi preplezali Nant Blanc?« vpraša oskrbnica in se zagleda v Nadjo.
»Qui, madame!«
