Tine Orel
PIGFERAGO in nič drugače se ne imenuje vrh v Rohvaling Himalu. Nanj so z lahko ekspedicijo 21. oktobra 1960 stopili Francozi, pravzaprav Alain Barbezat iz Lyona in Navang Dorjee. Visok je 6515 m in se vzdiguje nad ledenikom Tolam Bau. Pristopila sta po zahodnem grebenu. Prvotno so Francozi hoteli priti na Čobutse (6570 m), pa so se zbali ledu.
PEUTEREYSKI GREBEN štejejo največji alpinisti za največjo in najidealnejšo turo v Alpah. Tako tudi Kurt Diemberger, edini živi alpinist z dvema osemtisočakoma v Himalaji za seboj. Diemberger pravi, da mu greben imponira zaradi pestrosti in širokih razgledov, ki jih stene ne nudijo. Ko je preplezal Eiger, Walker in Dru, se mu je zdelo, da mu manjka še ta veličastni greben. Greben je dolg 8 km, vmes pa se je treba spustiti čez 500 m visoki severni raz. Celotni greben vključno z južnim grebenom Aiguille Noire je bil doslej samo dvakrat preplezan. L. 1953 naveza dr. Hechtel, l. 1957 pa poljska naveza. Obe navezi sta celotni greben zdelali v treh dneh. Diemberger in Lindner sta vzela s seboj filmsko kamero in sta šla v greben — popotovat, ne plezat, 2 kg težka kamera in ostala oprema, predvsem pa namen, da prineseta iz Peutereya film, so jima diktirali počasnejši tempo. Rezervni depot sta si uredila na Brèche Nord za Dames Anglaises — tu se začenja »kratki« Peuterey. Tak depot je imel tudi dr. Hechtel na vrhu Aiguille Noire. Nenadni viharji v Mont Blancu utegnejo plezalca ujeti v greben za cel teden! Brèche Nord leži na višini 3500 m. Tu sta deponirala dva para derez, 2 ledni kladivi, nekaj lednih klinov, 1 l benzina, baterije, sveče za bivak, filmski material in brašno za en teden — za vsak primer! Umakniti se nista mislila.
Z Brèche Nord sta se naslednji dan vrnila spet na planino Peuterey in še isti dan odrinila do neoskrbovane koče Noire — idealna plezarija preko plati in stopov. Popoldne sta počivala na Pointe Welzenbach, nato Pointe Brendel, čista »petica«, pa tudi kako mesto V—VI se najde, južni greben Aiguille Noire je že marsikoga prisilil k bivaku. Prenočila sta. ker sta filmala, na Pointe Brendel — udobno v puhu spalne vreče in v varstvu šotora.
Naslednji dan ju je čakal najtežji del vzpona na Pointe Bich, o katerem je s spoštovanjem govoril že Buhl. Do Madone na Aiguille Noire sta s filmanjem vred zabila sedem ur. Naslednji dan — sestop čez severni raz. Ni veliko navez, ki so to do zdaj tvegale. Pred leti sta Stefan in Diemberger na vrhu Aiguille Noire zaključila svoj Peuterey, nista se upala dalje. Spuščanje z vrvjo je to pot ovirala megla, težko sta zaradi nje izbirala stojišča. Spodnji del sestopa poteka po 300 m visokem kaminu, tu nista mogla več zgrešiti. Tu ju je zajel vremenski preobrat, začelo je snežiti. Vendar sta to 500 metrsko spuščanje srečno opravila in v snežnem metežu pod noč našla svoj depot na Brèche Nord. Peutereyski greben sta s tem takorekoč imela v žepu.
Četrti dan sta počivala, vreme pa se je popravilo. Peti dan ju je čakala še Aiguille Blanche, za njo pa vrh Mont Blanca (4810 m). Z vrha Blanche sta se morala spet spustiti 300 m na Col de Peuterey. Odtod je na vrh Mont Blanca še 900 m višine. Na vrh sta prišla — utrujena a srečna ob desetih ponoči.
DISTAGHIL-SAR je odkril leta 1892 brigadni general George Cockerill. leta 1913 pa so goro kartografirali. L. 1925 je tu okoli raziskoval dr. Visser, l. 1939 je skušal Eric Shipton preplezati severni greben, malo več uspeha je imel dr. Keith Warburton, prišel je do 7000 m. L. 1959 je poskušal Raymond Lambert po jugovzhodnem grebenu, ki je dolg 6—7 km. Za tako daljavo niso imeli dovolj opreme. L. 1960 je uspela avstrijska ekspedicija pod vodstvom Wolfganga Štefana »mlada« ekspedicija (povprečna starost 24 let). »Pokazala je veselje do dejanja, pogum, drznost, tovarištvo in doživela romantiko« tako pravi predsednik OAC. 8. in 9. junija 1960 je petero mladeničev spalo v višini 7000 m v taboru, ki so ga na to višino sami znosili. V starem »častitljivem« OAC, kljub dr. Prusika, ki je pred kratkim umrl, in ing. Horna, pulzira mlado življenje.
WASTL MARINER, znani avstrijski reševalec z zelo vidno funkcijo v OAV, spodbija vrednost reševalne naprave, o kateri je poročala OAZ št. 1310 v l. 1960 in o čemer smo tudi mi na kratko poročali. OAZ je v isti številki, v kateri se je oglasil Mariner, prinesla tudi odgovor dr. ing. Franceta Avčina (1960, 1314) in zaključila debato. »Der Bergsteiger« pa objavlja samo Marinerjevo mnenje.
ZA HELIKOPTERJE — gorske reševalce so v Avstrijskih Alpah uredili nekaj pristajališč, vsako je vredno 10 000— 15 000 šilingov, vendar je vse zastonj naredila GRS in žandarmerija. Helikopter je v moderni GRS že nepogrešljiv! Avstrijska gozdarska služba pa namerava v višini 2000—2300 m pogozditi tistih 50 000 ha, ki jih letno ogroža do 2000 plazov. Pogozditev enega ha stane 30 000 šilingov, obrambne naprave zoper plazove pa na 1 ha 750 000 šilingov. Seve, gozd pa zraste šele v 50—60 letih, zato so tehnične naprave nujne, poleg tega pa še ureditev hudournikov.
LITERARNA TEORIJA je vdrla v alpinizem, bi lahko rekli, če nek pisec deli hojo v hribe, gorništvo, alpinizem, ali kakor že hočete, v epsko, lirsko ali dramatsko. Epiki v gorah so bolj popotniki, liriki občudujejo, dramatiki pa so ekstremisti, ki iščejo poravnavo notranjih konfliktov na meji med bivanjem in ničem. Aplikacija leposlovnih pojmov na hojo v hribe pa menda res ne bo odkrila Amerike.
ANTOINE DE SAINT-EXUPERY (1900—1944) je francoski pisatelj, v Evropi dokaj popularen in tudi pri nas znan v prevodu. Bil je pilot in je preletel Evropo, Afriko, Južno Ameriko in Azijo. Njegovi opisi drznih poletov imajo mnogo reminiscenc na preizkušanje človeka v gorah: drznost, odpoved, žrtvovanje, ponos, afirmacija, to so notranji vzgibi, o katerih piše Exupery podobno kot najboljši planinski pisatelji: Močan človek je zadovoljen samo, če izpolni nevarno nalogo, šele potem je miren in srečen.« (To je osnovna Exupéryjeva misel v »Nočnem poletu«, v delu »Veter, pesek in zvezde« in drugih). Narava se človeku upira, v boju z njo pa se človek sam sebe spozna (eksistencialistično »uresničenje« človeka!). Samota človeka vrača k človeškemu bistvu in mu razširja duhovni svet, po uspeli preizkušnji pa je življenje kakor darilo, jutranje darilo življenja. Ni čuda, če je Exupery zaželeno branje plezalskih navez, ki so v eksistencialističnih podobah odkrile smisel svojega početja v gorah, misleč, da so popolnoma nove, izvirne. Saint-Exupéry je visoko cenjen pri nemških alpinistih. Zal postajajo te planinske, plezalske »kontemplacije« neslan, obrabljen kič, ki pa ustreza širši publiki. Kakor tudi kič v planinskem pejsažu.
ZIMA V GORAH ima zdravilno moč, zimski šport, če ga zmerno in metodično gojimo, krepi vse organe, muskulaturo, kožo, pljuča, srce. Posebno pa priporočajo gibanje v zimski gorski naravi moderni zdravniki vsem, ki trpe za živčnimi depresijami.
AMERIŠKO-PAKISTANSKA EKSPEDICIJA NA MAŠERBRUM 1960 je uspela. Tehnične težave niso bile velike, pač pa so bili ogroženi od plazov. Štiri člane je pršni plaz odnesel kakih 100 m, vendar so se rešili. Držali so se v glavnem angleške smeri iz l. 1937.
KAJEŠ (Cayesh, 5721 m) je vrh v Peruju. 21. julija 1960 je stopil nanj Lloyd Warburton iz Nove Zelandije.
Na Huascaran po severovzhodnem grebenu pa ni mogel priti, odprl pa je novo pot na ta že »osvojeni« vrh.
CORDILLERA CARABAYA je bila cilj petčlanske ekspedicije iz Oxforda. Poleti 1960 so oxfordski akademiki stopili na naslednje vrhove: Allincapac I. in II., Huanacapac I. in II., Tococapac, Recce-Peak in El Blanco.
MT. NOSHAQ (7490 m) v Pakistanu so lani pospravili spet Japonci. Vodil jih je prof. Yajiro Sakato iz univerze Kioto.
PLANINSKE NESREČE žal ne prenehajo. L. 1960 je v poletnih mesecih v Alpah našlo smrt 220 ljudi (v Avstriji 74, v Švici 49, Italiji 45, Nemčiji 34, v Franciji 13). L. 1959 je bilo v teh deželah število smrtnih nesreč za 61 večje, l. 1957 pa je bilo število najvišje — 385 mrtvih samo v poletnih mesecih. Najčešči vzrok: nezadostna oprema in neprevidnost, nepoučenost ali pa — trma, ki se upira pouku.
ALPSKI METEOROLOGI so septembra 1960 zborovali na Bledu. 133 meteorologov in hidrografov iz Jugoslavije. Nemčije, Avstrije, Švice, Francije, Italije, Holandije, Madžarske in Norveške je poslušalo 66 referatov o alpskem vremenu, o vplivu Alp na vreme, vplivu orografije na padavine, o odjugi, o burji i dr. Debatni jezik je bil nemški. Nemški poročevalec je dal izredno laskavo priznanje slovenskemu referatu o Postojnski jami.
1800 TURISTIČNIH POSTELJ je v zimi 1960/61 že nudil Obertauern Radstädter Tauernpass na Salzburškem. Kraj nima dolge turistične zgodovine, pa se je v nekaj letih prebil v vrsto najpo-mebnejših avstrijskih zimovišč. L. 1960 so v višini 1738 m odprli tu poštni urad, razširili cesto in popravili okljuke (serpentine). Od zimovišča si obeta večjo zimsko sezono tudi Salzburg, ker je povezan z njim z dobro cesto.
ALEŠ KUNAVER je v Mitteilungen des DAV, zv. 11, nov. 1960. poročal o naši ekspediciji na Trisule. Povabila ga je k poročilu bavarska GRS. V isti številki je slika našega spomenika v dolini Vrat. posnel je Adi Schmid.
SMUČARSTVO je razvito tudi v Avstraliji. Zanesli so ga tja norveški izseljenci, iskalci zlata. V Avstraliji so preje smučali kot v Švici, že l. 1860. L. 1861 je v »Sydney Morning Heraldu« izšel članek o smučanju v Avstraliji. L. 1671 je bil v Kiandri ustanovljen prvi smučarski klub na svetu »Skiklub Kiandra«. O kaki tehniki seve ni bilo govora. Leta 1896 pa je Charles Kerry ustanovil še ambicioznejši NSW Alpine Club, leto nato pa so se s smučmi povzpeli na Mt. Kosciusko (o tej gori smo že poročali) Kerry, McAlister in drugi. L. 1909 so ustanovili Kosciusko Alpine Club, ki je gojil samo smučanje in še danes obstoji. Kasneje so na avstralsko smučanje močno vplivali avstrijski priseljenci. Avstralci smučajo na Snowy Mountains (1765 do 2135 m), Mount Franklin (1696 m), na katerem ima svojo postojanko v avstrijskem stilu Canberra Alpine Club, dalje na Mt. Buller (1805 m), 160 km od Melbourna na Mount Bogong (1890 m) in še na nekih gorah, poleg drugega pa tudi na Tasmaniji, kjer je nekaj gora nad 1000 m.
ULLU-KARA-TAU ima 1400 m visoko strmo ledeno steno. L. 1958 so bili v tem predelu Kavkaza Švicarji. Kakor vsi ostali zapadnjaki tudi Švicarji omenjajo sovjetsko zahtevo, po kateri mora vsak alpinist pred turo izpolniti »maršruto«. Formular obsega 16 strani! V maršruti mora biti skica vzpona in sestopa, opis obeh, seznam opreme in brašna. Alpinist tretjega razreda ne sme na ture, ki so rezervirane za »mojstre športa« alpinist drugega razreda ne sme na ture, ki so v seznamu za alpiniste prvega razreda. Švicarji pravijo, da s tehničnega stališča temu sistemu ni kaj oporekati.
Švicarje je vodil znani Saharov. Dovolili so jim prvenstveni vzpon. Rusi niso obrajtali švicarske prehrane in so jim vsiljevali prekajeno meso in jajca. V sovjetskih alpinističnih taborih vsak plezalec lahko vzame brez odškodnine za 20 rubljev jestvin, od kaviarja do suhega sadja in vseh mogočih kulinaričnih po-sebnoti. Vrh Ullu-Kara-Tau je visok 4302 m. Za steno so rabili dva dni. Švicarji hvalijo »prislovično« rusko gostoljubje. Videli so tudi »alpiniado«, v kateri se je 86 Letoncev, večji del Letonk, povzpelo na 68 vrhov. Ali je to še užitek so se vprašali. Ko pa so videli sijoče oči mladih Letonk, se jim je zazdelo, da so prav tako srečne, kakor če bi šle v gore bolj »individualistično«.
SMUŠKI CIRKUS skrbi nekatere odbornike FIS, svetovne smučarske organizacije. Pobuda za cirkus na snegu se je seveda rodila v Ameriki. Mnenje FIS za managerje ni važno, tudi razmejitev med smučarji amaterji in profesionalci jim ni mar. Na spored cirkusa ne bodo dajali samo smuka, to se pravi, smučarske dirke, marveč tudi artistične točke na smučeh. Smučarji bodo delali salto, vozeč na dolgih smučeh, smučar-akrobat št. 1 pa je Joan Tornier iz Chamonixa, sin tamkajšnjega hotelirja. Pravijo, da počne take stvari, da je gledalcem tudi pri največjem mrazu hudo vroče. Kjer le nastopi, tja drve množice. Salto, vrtenje, lastovka, skijoring z letalom in traktorjem, to bo program cirkusa na snegu. Baje imajo ameriški managerji v zalogi še smučarke polete z umetnimi krili, s katerimi ne bo težko plavati 100 m čez skakalniški most.
Evropa bo verjetno dala na razpolago svoje številne piste, skakalnice, če bodo Amerikanci prišli ta program prodajat. Gledalcev ne bo manjkalo in najbrž tudi ne kandidatov za izvajanje programa. Lov za denarjem in senzacijo gre preko vsega. V Švici pa se boje, če ne bo lepega dne po zgledu smuškega cirkusa nastal še plezalni, posebno v takih krajih, ki se z zimskimi športi ne morejo tako okoristiti, imajo pa pri roki pečine in stene.
DAV ima novega predsednika, generalnega direktorja rudnika v Gelsenkirchnu. Ime mu je Hans Dutting in je dokaj znan po svojih turah v Zahodnih Alpah. Verjetno pa predsedniškega mesta ni zavzel zaradi tur, prej zaradi vplivnega mesta, ki ga ima v zahodno-nemški družbi petičnikov.
POLJAKI V HIMALAJI. L. 1960 so Poljaki brez posebne publicitete začeli s svojo novo himalajsko kariero. Ing. Jan Mostowski iz Glivic poroča, da je poljsko ekspedicijo v Hindukuš vodil ing. Bole-slav Chunsčinski. V Afganistanu so se Poljaki zadrževali od 12. julija do 19. oktobra, torej cele tri mesece. Prišli so na Nošag 7501 m, najvišji vrh v Pakistanu, drugi najvišji vrh v Hindukušu, deset dni za Japoncema Govo Ivatsobo in Tošiaki Sakai, članoma univerze v Tokiu.
Dalje so Poljaki stopili na tri doslej ne-zavzete vrhove, ki jih jezik farsi poimenuje takole: Asp-e-Safed, 6500 m, Roh-e-Davos 5950 m, in Horpus-e-Jah, 5950 m. Vsi trije vrhovi stoje v glavni verigi Hindukuša. Člani ekspedicije so bili še: Krištof Berbeka, Stanislav Biel, Zbigniev Rubinowski in Jan Mostowski, Krajski, Kubinski, Zierhoffer in dva filmska operaterja. Prvi štirje so obenem člani SAC, sekcije Grindelwald in Monte Rosa. Ekspedicija je imela tudi kartografske, geološke in meteorološke naloge, posnela pa je tudi več etnografskih in alpinističnih filmov.
HINDUKUŠ meji na severno višavje Afganistana, na severu je sovjetski Tadžikistan, vzhodno Pamir. Najvišji vrh Tirich Mir 7760 m je na pakistanski meji. Afganistan je gorata dežela, obsega 655 000 km2 in ima 11 milijonov prebivalcev. Mnogo je še nepreiskanega sveta, polno ciljev za raznovrstne ekspedicije. Geološko sega gorovje v terciar, torej svet granita, diorita in sienita. Klima je surova, padavin malo, zato so zelene le doline z milejšim podnebjem. Glavno mesto Kabul leži na južnem vznožju Hindukuša, v križišču številnih karavanskih potov iz Kandaharja v južnem Afganistanu na sever v Tadžikistan in Uzbekistan in iz Pešavarja na vzhod. Poljaki so si torej izbrali visok, pa lažji cilj.
RAYMOND LAMBERT, slavni gorski vodnik iz Ženeve, je konec leta 1960 pri 46 letih dobil diplomo ledeniškega pilota iz šole famoznega Hermana Geigerja. Pravijo, da to zanj ni nova orientacija, ostal bo vodnik, alpinist, raziskovalec. Kot ledeniški pilot se je samo izpopolnil v svojem zanimanju. Bil pa je že prej pilot komercialnega letala. Izpopolnitev je verjetno smotrna, če pomislimo, kako v Švici, pa tudi v Avstriji in Franciji, letalstvo prodira v gore. Od 19. marca 1960 do januarja 1961 je »zračna garda« iz stiske v gorah rešila 123 oseb. Tudi to je preorientacija in »kvalitetna« sprememba dosedanje GRS.
VAL D’AOSTA je gotovo ena najzanimivejših alpskih dolin. Danes ima pravice avtonomne province, ki se zaveda svojih dolžnosti do gora, od katerih pravzaprav živi. Sprejela je zakon o gradnji in vzdrževanju visokogorskih postojank, izglasovala letno podporo 100 000 lir za gorske vodnike, stare nad 55 let, če so se poškodovali pri svojem poklicu, v vsaki občini pa organizira tečaje francoskega in nemškega jezika. Pred 50 leti se je tu govorilo samo francosko. Fašizem je hotel za vsako ceno italianizirati dolino, k italianizaciji pa so prispevali tudi industrijski delavci, priseljeni iz Italije. Samo v Aosti jih je 5000. V šoli uče tri dni francosko, tri dni laško. Vendar italijanščina po svojem vplivu še vedno narašča.
INDIJSKA EKSPEDICIJA na Everest l. 1959 pod vodstvom brigadnega generala Gyan Singha je bila dobro organizirana. V Revue de l’Himalayan Mountaineering Institute je izšlo o njej več zanimivih podatkov. Posebnost te ekspedicije je v tem, da ni bilo nobenega napihovanja in nobene nečimrnosti. Iz indijskega slovarja, kolikor se nanaša na to ekspedicijo, so črtali besedo »naskok« in »osvojitev«. Pravijo, da ne samo iz obzirnosti do ljudstva, ki prebiva pod gorami, ampak tudi zaradi starih indijskih izročil. Everest je gora, pred katero mora človek še vedno kloniti, čeprav že močno obvlada naravne sile. Vodstvo ekspedicije se je spomnilo tudi dveh genijev, ki sta goro opevala, Kalidasa in Tagore. Septembra 1959 so za vodjo imenovali Gyan Singha. Takrat je bil polkovnik, direktor Himalajskega instituta, po ekspediciji je napredoval v generala. Oktobra so imeli pripravljalni tečaj, vodil ga je Tensing, svetovalec šefa ekspedicije. Novembra 1959 je bilo izbranih 20 članov ekspedicije, začeli so zbirati opremo, vsega skupaj 16 ton. 20. februarja 1960 so se zbrali na letališču v New Delhi. 29. februarja so ves material odpeljali s kamioni, ekspedicijo pa je sprejel Nehru. 6. marca so iz Jayanagarja začeli s pohodom proti Everestu. Indijci so postali zvezni člen med Anglijo in Švico, everestovcev je malo. Tensing je še pomagal kontrolirati 600 kulijev, nato pa zapustil ekspedicijo z besedami: »Spomnite se me na Everestu!«
15. marca so prvič ugledali masiv Everesta iz vasi Gramma, 18. marca so bili v provinci Karicola, 90 milj od Jayanagarja, 22. marca so postavili tabor v Namčebazaru, glavnem mestu šerp. zadnji točki na trgovski poti. 600 kulijev se je vrnilo, ostalo je le nekaj višinskih nosačev. Zapadlo je precej novega snega. 23. marca so začeli z aklimatizacijo, preizkušnjo udeležencev, treningom in reorganizacijo navez.
5. aprila so postavili bazni tabor ob vznožju ledenika Khumbu v višini 18 000 čevljev, pet dni nato pa tabor I. 1200 čevljev više 17. aprila so premagali eno največjih ovir na ledeniku Khumbu in v višini 21 000 čevljev postavili tabor. 2. maja so že sekali stopinje v bok Lhotseja proti taboru V, postavili telefonsko zvezo med taboroma II in III, verjetno najvišjo telefonsko zvezo na svetu. 9. maja so postavili finalno bazo, tabor VI na Col Sud, v višini 25 850 čevljev. Našli so dnevnik dr. H. Grimma, člana švicarske ekspedicije iz l. 1956. 14. maja jih je presenetil vihar, večina navez, določenih za vzpon na vrh, se je vrnila na Col Sud: da se odpočije v nižjih taborih. 18. maja je zbolel šef ekspedicije Gyan Singh in je moral v spodnjo bazo. 21. maja jim je meteorološka služba javila, da bo monsun prišel po 2. juniju. Vreme se je nekoliko izboljšalo in odločili so se, da bosta dve navezi poskusili pritisniti proti vrhu: prva 25., druga 27. maja. Prvi team je 22. maja startal s taborišča III in prišel na Col Sud v lepem vremenu. S šestimi šerpami so v višini 26 700 čevljev postavili tabor VII, v katerem so nato ostali trije možje, šestero šerp pa se je vrnilo na Col Sud. Spati v tej višini ni več možno. 25. maja je ekipa treh mož hotela ob štirih nastopiti pot proti vrhu. Ker pa je pihal hud veter, so odhod odložili za nekaj ur, toda vreme se ni pomirilo. Ob sedmih so stopili iz šotorov, nekaj nad Soud East Ridge pa je sunil tak veter, da se je moral prvi mož obrniti, da bi zaščitil obraz. Kisikovi aparati so začeli zmrzovati, vidnost je padla na ničlo. Team je dosegel višino 28 300 čevljev. 700 čevljev pod vrhom. Za nekaj trenutkov so se ustavili v upanju, da bo vreme bolje, obrnilo pa se je na slabše in umakniti so se morali na Col Sud.
Drugi team je prišel na Col Sud 25. maja. Ostali so tu do 26. maja, vedno slabše vreme pa jih je primoralo k umiku 27. maja. Monsum je prišel teden prej, kakor so ga pričakovali.
3. junija je bila vsa ekspedicija zbrana v Kathmanduju za odhod v Delhi.
Indijski ekspediciji himalajci Zahoda čestitajo, češ da je pokazala sposobnost in vztrajnost in to v zelo težkih razmerah. Hvalijo tudi delo himalajskega instituta.
SPECIALKA ZA ALPSKO PODROČJE se nam obeta po sklepu Mednarodne komisije, katere sedma seja je bila 11. sept. 1960 v Ljubljani. V specialki bodo oznamovani vsi primeri alpskih voda, ki jih je treba zaščititi kot prirodno znamenitost. Zanimivo je, da so pripravljalna dela za to najbolje potekala na Bavarskem in v Sloveniji. Pri nas gre predvsem za Voje, dalje za slapove na Krki, za Rakovo dolino in Cerkniško jezero, v Avstriji za Krimmlske slapove, ki jim grozi cesta in parkirni prostor,
PONTRESINA je eno od najbolj znanih alpskih turističnih centrov. Občino Pontresino in njeno gospodarstvo ogrožajo tehnokrati, ki bi v gornjem Engadinu pod prelazom Bernina radi povečali jez tamkajšnje hidrocentrale. Novi jez bi bil dolg 635 m, visok pa bi bil 50 m, akumulacijsko jezero pa bi se v tem povečalo skoro za štirikrat. Pontresinci pravijo, da je to afront vsemu turizmu oziroma vsem naravnim pogojem za turizem, tehniki pa pravijo, da je to potrebno zaradi tehničnih pogojev za turizem. Vedno isti problem, isto protislovje in verjetno bo tudi isti kompromis.
LEDENIŠKA KARTA o ledeniku Aletsch v merilu 1:10 000 se označuje kot najboljše delo te vrste. Izdelala jo je švicarska deželna kartografija, svetovno upoštevan zavod. Pobudo za to delo je dalo geofizikalno leto 1957, podprli so ga švicarski nacionalni znanstveni fond in ledeniška komisija, raziskovalna postaja na Jungfraujochu, foto-firma Flieger in Flab, švicarski aeroklub sekcija Sitten in 40 alpinistov iz SAC. Karto so izdelali predvsem za uporabo glaciologov, služila pa bo tudi geologom, inženirjem in alpinistom, katere bo opozarjala na posebnosti ledeniškega terena. Desetbarvni tisk ne kaže samo stanja ledenika iz 1. 1957, marveč ima tudi njegov obseg iz l. 1850, l. 1600 in celo iz ledeniške dobe 100—12 000 leti. V tistem času se je Aletsch začel pri Brigu. Pred nekaj leti je izpod pojemajočega ledenika pogledalo nekdanje rastišče macesnov, staro cca 700—800 let iz česar sklepajo, da je ledenik od leta 1200 n. e. in nato še nekaj desetletij bil manjši kakor danes. Pred devetdesetimi leti je bil jezik tega ledenika 2 km niže. Tam, kjer se začenja danes, je bil pred 90 leti še 300 m debel ledeniški tok. Še l. 1927 je bilo tu še vedno 180 m ledu. V 30 letih je ledenik izgubil 2300 milijonov m3 ledu. Če bi se to enakomerno porazdelilo na 138 km2 površine, kolikor danes obsega ledenik, bi to pomenilo 16,5 m visoko plast ledu. Pojemanje ledenika v zadnjih 100 letih ima svoj vzrok v temperaturi zraka. Pravijo, da je v tem pogledu že dosežen višek in da utegne ledenik spet naraščati.
Ledeniška specialka bo imenitno služila tudi pri študiju naraščanja in pojemanja ledenika po razsežnosti in debelini. Na ledeniku proučujejo prirastek iz snega (prehrana ledenika), tajanje, upadanje oz. naraščanje površine (višina ledenika), hitrost ledenika in odtok vode. Povsod so naprave, na katerih je sproti razvidna prirast snega in koliko je ledenika skopnelo. Kopnenje je doseglo na leto že 16 m! Hitrost ledenika 200 m na leto! S seizmičnimi sondiranji so na več mestih določili debelost ledenika, pri Konkordiji dosega 800 m! Fotogrametrični posnetki so bili napravljeni iz višine 5200 m. Da so bili posnetki točni, je bilo treba ledenik za to »prirediti« in označiti z raznimi barvnimi znamenji. Na 30 km2 so tako markirali 10 000 točk, na 6300 točkah so signalni material potresli z roko, na ostale pa je vrgel material letalec v obliki bomb.
Karta je izredno plastična, relief ledenika je označen z novimi metodami, omogočeno je bilo predstaviti najrazličnejše detajle, precizno, umetelno. Delo za karto sta vodila ing. E. Huber, topograf, in ing .Peter Kasser, hidrolog.
VERGIL, rimski pesnik, je pred 2000 leti pisal o skitskih smučeh, snežnih čevljih, ki so si jih natikali skitski lovci, da se niso vdirali v sneg. »Sneg je tako visok, da se govedo skrije vanj, jelenom štrle iz njega le rogovi. Lovci ne rabijo psov niti lovskih mrež, ampak se približajo živalim, ki se mučijo, da bi se zrinile iz snežnega objema, in jih pobijejo.« Kako naj bi se divji skitski možje jelenom približali, če ne bi imeli podaljšanih stopal? Vprašane je logično. Neke vrste smuči so imeli tudi Indijanci, podobne so najstarejšim smučem iz Skandinavije in Sibirije. Dokler človek ni izumil smuči, mu ni kazalo naseliti se v krajih, kjer je bilo mnogo snega. Izročilo o tej »smuški kulturi« so hranile tudi slike na obali jezera Onega, nedaleč od izliva reke Vyg. Tiste risbe na skalah potekajo iz l. 2500—1700 st. e. Podobne so slike v norveškem Roedseyu iz periode med kameno in bronasto dobo. V skandinavskih barjih so izkopali ostanke smuči, palic in tudi cele smuči iz kamene dobe, torej nekako iz l. 2600—2000 st. e. Te smuči so tehnično zelo popolne, to pa pomeni, da so imele smuči dotlej že kar dolg razvoj. Uporabljali so jih že morebiti lovci iz mlajšega paleolitika, torej cca 1. 20 000 st. e. Smuči so bile nekaka kombinacija krplja in drsne ploskve. Torej nič novega pod soncem, vsaj kar zadeva smuči na evrazijskem severu.
PUCAHIRCA IN TULPARAJU, vrhova 6011 m in 5787 m visoka v Cordillera Blanca v severnih Andih v Peruju, sta cilja turinske sekcije CAI v l. 1961. Organizacijo ekspedicije je prevzela Scu-ola Nazionale d’Alpinismo »Gervasutti«. Inštruktorji te šole so se že l. 1958 udeležili ekspedicije CAAI v Andih in so se povzpeli na 6000 m visoki Raurapalca. Pucahirca je bil poslednji šettisočak, na katerega še ni stopila človeška noga. Cordillera Blanca se razprostira med 77° in 78° poldnevnikom in med 8° in 10° vzporednikom južno od ekvatorja, v departementu Anchas, na severu jo omejuje globoka dolina Calejon di Huailas. na vzhodu amazonski gozd, na zahodu Cordillera Nigra, na jugu pa Cordillera Huayhuaš. Na Pucahirco so merile že amerikanske, angleške in švicarske ekspedicije, pa tudi sekcija Bergamo. Pucahirco Central primerjajo vzhodni steni Monte Rosa, vrhnji greben pa nima enakega v Alpah. Strmina ledu je tu tako kakor v kopni skali v Cinah. Ta strmina terja posebno tehniko in opremo. Torino je ekspedicijo opremil z 20 tonami opreme. O uspehu bomo poročali.
RANRAPALCA je zdaj jabolko razdora med Italijani in Avstrijci. Avstrijci trdijo, da so stopili na ta vrh že l. 1939 štirje člani Alpenvereina. Avstrijcem je pritegnil še Alpine Journal. Italijani pravijo, da so po izjavi Alberta Moralesa v Huarasu Avstrijci prišli le na nižji vrh zaradi objektivnih in osebnih težav. Morales je urednik revije Rivista del Club della Cordillera Blanca. Opirajo se tudi na izjavo Karla Schmida v knjigi »Ledeni vrhovi pod tropskim soncem«, iz katere je razvidno, da Avstrijci niso bili na pravem vrhu. Schmid je edini še živeči Avstrijec od one četvorke. Njegova knjiga je izšla l. 1951.
DEVETI FESTIVAL gorskega in raziskovalnega filma v Trentu je pokazal, da ni mogoče vsako leto pričakovati dobro žetev, čeprav so organizatorji festivala zares iznajdljivi in je festivalu ostala zvesta tudi trentinska publika, pa tudi publika iz Italije in iz drugih držav. Vzroki zato so cikličnega značaja. Oktobra 1960 se je žirija odločila, da ne bo podelila najvišje trofeje, ki ima naslov »Gran Premio Citta di Trento«. 29 predloženih filmov sploh ni sprejela .v konkurenco. 19 držav je predložilo 77 filmov, med katerimi je bilo 17 barvnih na temo gora, raziskovalni pa so bili vsi barvni. Letni in zimski alpinizem je predstavljalo osem filmov, šest jih je slikalo ekspedicije, eden speleologijo, eden zimski šport, trije floro in favno, dva etnografijo, eden turizem, dva pa sta bila poučna. Otvoritev je bila v palači Thun, navzoči so bili vsi mestni odličniki in generalni direktor italijanske kinematografije De Pirro, pri zaključku pa je bil tudi minister Folchi in mnogi drugi vidni ljudje iz politike, alpinizma in kinematografije. Zraven je bila še druga mednarodna razstava planinske knjige z 800 zvezki in 133 založbami iz 14 držav. Tradicionalno srečanje alpinistov je otvoril conte Egmond d’Arcis za UIAA, tu je bil tudi Pierro Ghiglione — dva dni po srečanju ga je pričakala usoda v avtomobilski nesreči — in za njim vrsta znanih imen: Maestri, Baldessari, De Francesch. Ravelli, Carlesso, Bonatti, Negri, Mauri, Paul Hubel, Heinz Pokorski, Michel Vaucher, Guido Monzino, Jean Bich, Pierino Pesion, Marcello Carrel, Jean Franco, Armando Aste, Lothar Brandler, Gino Soldà, Kurt Diemberger, Toni Hiebeier. Réné Dittert, med drugimi tudi ženske s Čo-Oju: Gravina, Colette, Le Bret, Margaret Darvall, Micheline Rambaud in Loulou Boulaz. Poleg tega je bila tu tudi zgodovinska foto-razstava o Vittoriu Sella (njegov film iz l. 1909 o K2) in dokumentarni film Maria Piacenze iz leta 1907—1911. Ta razstava bo služila tudi ob slovesnosti za stoletnico CAI, ki ni več daleč. Italijani so poskrbeli še za reklamo svojim alpinom iz l. 1916—1918 s filmom »Vojna v višini 3000 m na Adamello« in »Traighiacci e le nevi del Tonale« (V ledu in snegu na Tonale).
Film bo ohranil dokumente o mnogih slavnih alpinističnih dejanjih. Na devetem mednarodnem festivalu so dobili priznanje filmi o ekspediciji na Kanjut Sar (7760 m); o Bonattijevem velikem dejanju v Druju, ki ga je režirala Helena Desornille, snemal znani Pierre Tairaz. interpretiral pa prav tako ali še bolj znani Michel Vaucher; film o Direttissimi. ki ga je režiral in snemal znani Brandler in upodobil v njem moderno plezanje preko streh in velikih previsov z vso galerijo moderne tehnike in apx’ovizacijsko vrvjo. 24 let stari Brandler je v filmu nevidni tretji, pred njim je v filmu mladi Wulf Scheffler in Italijan, ki ga leta niso potlačila — Gino Soldà. Priznanje je dobil tudi film o Saraghrar Peaku (7349 m), ki so ga posneli Rimljani in smo o njihovem uspehu poročali, dalje film »Jannu 1959«, pri katerem so sodelovali Francozi Jean Franco, Pierre Leroux, Guido Magnone, Lionel Terray.
SEVERNA STENA EIGERJA POZIMI je naslov filma, ki so ga posneli Nemci Edmund Geer (režiser), Linder, Corter in Brandler. Obsega 320 m, 16 mm. Po 700 m vzpona so bivakirali, nato pa so se umaknili. Corter je snemal s tele-objektivom, postavljenim na znani Rote Fluh. Filmu so priznali, da je najdrznejše dejanje trentskega festivala iz l. 1960.
Filmsko dokumentacijo imata tudi švicarska ekspedicija na Dhaulagiri iz l. 1958 in ženska ekspedicija na Čo-Oju. Slednja ima naslov »Voyage sans retour« (Pot brez vrnitve).
SKRIVNOSTI HIMALAJE je naslov filmu, ki sta ga posnela Japonca Soik Simada in Sakae Omorina na potovanju skozi Nepal na Makut Himal (6100 m). Ocenjevalci hvalijo pestrost filma, predvsem pa etnografske posnetke tibetsko-mongolskih običajev, budistov, hinduistov, ki so prišli v Nepal v 18. stoletju. Film se konča s pogrebom, v katerem so odkrili obrede neke vere, za katero so mislili, da je že izginila. »Dežela duhov ob Južnem morju« pa je naslov Schumacherjevega filma o Papuancih, ki žive še danes v razmerah davnega neolitika. Film prikazuje pošastne običaje ob mrličih, ki jih mesece mumificirajo v vasi, preden jih pokopljejo v gorah. Med vidnejše raziskovalne filme trentskega festivala 1960 štejejo tudi »Raziskovanje vulkana Niragongo«, ki ga je posnel znani H. Tazieff (»Les rendez-vous du diable — Sestanki s hudičem). Ekspedicijo na Niragongo je organiziral v belgijski Centre National de Volcanologie Belgique. Niragongo je visok 3470 m. Tazieff se je spustil v žrelo 430 m globoko. Ocenjevalci niso vedeli, kaj naj bolj občudujejo: pogum režiserja ali požrtvovalnost njegovih sodelavcev. Film je dobil specialno nagrado »Africanella«.
DUNAJSKA UNIVERZA je povabila v svoj Auditorium maximum Kurta Diembergerja, da predava o svojem vzponu na Dhaulagiri. Pravijo, da je predaval zelo dobro, da pa ni dovolj poudaril svojih zaslug za vzpon na to »Belo goro«. Avstrijci zamerijo Eiselinu, ker pri svojem predavanju ni omenil Diembergerja na vrhu Dhaulagirija. Omenil je samo tiste, ki so na vrhu fotografirani. Fotografiral pa je Diemberger.
ING. FRITZ MORAVEC je bil, kakor smo že poročali, maja 1960 na Spitz-bergih. Že leta 1958 je prečil od severa proti jugu Ny-Frieslands in je tura trajala šest tednov. Sam s prijateljem Wanekom je vlekel sani, ker nista imela psov. Leta 1960 pa je Moravca povabil Norvežan Tollefsen. ki goji polarne pse za Store Norske Kulkompani. Huskies — polarni psi so divji, izredno močni in po srenu s polnimi sanmi drve ure in ure z brzino 10 km na uro. Spitzbergi so otoki brez gozda, tu raste le arktična trava, visoka do 3 cm. Les za premogovnike na Spitzbergih uvažajo iz Norveškega ali iz SZ. Na otoku je le pet naseljenih krajev: Longyerbyen in Ny-Alesund sta norveška rudnika, Barentsburg, Grumantbyen in Pyramiden pa so ruski. Dolgo časa so bili Spitzbergi »ničija zemlja« in je tu vladal le zakon močnejšega. Leta 1921 je oblast prevzela Norveška. V islandskih analih se Spitzbergi imenujejo Svalbard, dežela mrzle obale. 400 let kasneje je Barents (1600) prinesel novice o njih v Evropo, v 17. st. so tu v poletnih mesecih lovili kite. V 18. in 19. stoletju so navalih lovci na krzna, v 20. stoletju pa premogarji. Leta 1960 so se za Spitzberge začeli zanimati še iskalci nafte. Leta 1873 je bila tu avstrijska ekspedicija, ki je odkrila Franc-Jožefovo zemljo in dala krajem na zahodni obali Spitzbergov vrsto avstrijskih imen.
Leta 1957/58 so bili v okviru geofizikalnega leta tu Poljaki. Docent dr. Stanislav Siedleski je organiziral v Hornsundu raziskovalno postajo. Poljaki so ostali tu še do leta 1960 in Siedleski je povabil Moravca na raziskovanje vzhodne obale. Merili so obrežne peščene terase, lede-niška čela in raziskovali geološke pojave. Sodelovali so še glaciolog, geoded in strojni inženir, na razpolago so imeli dva majhna čolna. V Barentsovem morju jih je ujel vihar in izgubili so en čoln. V največji nevarnosti so se prebili do otoka Tokrossöya. Tu jih je spet drobil vihar, več dni so jim bila edina hrana galebi, bili so tudi brez vode in to je bilo najhuje. Tudi povratek do postaje Hornsund-Isbjörnhamna je bil razburljiv.
Ing. Moravec se je na Spitzbergih dobro počutil in se uveljavil pri domačih lovcih na krzna. Dva taka norveška lovca sta mu ponudila, naj ostane pri njih kot družabnik — kompanjon.
KARTOGRAFIJA je veda velikih in močnih držav, razvijale so jo obenem s svojim apetitom po tujih deželah. Avstrija ni več velika država, vendar je na svoje kartografe zelo ponosna in skrbi za kartografski naraščaj s tem, da pošilja svoje študente v kartografsko manj obdelana področja. Letos je proslavila šest-desetletnico ing. F. Ebstera, ki ga kratko malo imenujejo alpenvereinovski kartograf, ker je v zadnji 30 letih sodeloval pri vseh kartah, ki jih je izdal ÖAV. Počastil ga je sam dr. Kinzl od leta 1958 častni predsednik ÖAV in od leta 1947 poverjenik za A V kartografijo. Ebster je izdal karto Otztalskih, Stubaiskih, Lechtalskih Alp, Wetersteina in Miemingerja, proslavil pa se je po svetu s kartami pe-ruanskih And, Cordillera Bianca in Huay-huaš, Nanga Parbata in Ćomolungme — Everesta. Izdelal je mojstrski relief Zillertalskih Alp in relief Nanga Parbata, ki je s svojimi 16 m2 bil ponos planinskega muzeja. Relief je bil uničen v drugi svetovni vojni. Zaradi nekaterih izpopolnitev pri označevanju visokogorskega sveta na kartah je bil leta 1959 vpisan v častno knjigo univerze v Innsbrucku in je dobil častni križec »Excellenti in litteris«.
SMUČARSKI LIFT, ki v eni uri potegne 200 oseb, so zgradili lani s Troibodna 1590 m na Hochkeil 1770 m. Gre torej le za 180 m višinske razlike in 550 m dolžine, toda na Troiboden je že pred tem vlekel lift iz Arthurhausa. Lastnik tega hotela je novi lift naročil pri Steier-markische Maschinen und Geratebau A. G. v Grazu. Poskrbljeno je za stalen prevoz prtljage z unimogi na vsako višinsko postojanko v območju Hochkeila. Hochkeil ima snežno sezono od novembra do maja in cele mesece pršič, ker ima velika snežišča na severni strani. Samo tu je vsega pet velikih liftov, z vrhov pa smuške proge s 1000 do 1250 m višinske razlike v Miihlbach, Bischofshofen in na Rupertihaus na Hochkonigu. Avstrija ima tudi zimsko turistično industrijo, ki sloni na smuškem športu in njega zabavno-družabni vsebini, tehnični pogoji pa so v komfortnih hotelih, penzionih, žičnicah, vzpenjačah in filtih. To se ne da nič spremeniti!
GOZD — DOBROTNIK, se dostikrat sliši na gorskih potih, ko ljudje duškajo na strmi gozdni stezi in vdihavajo slastni hladni zračni požirek. Malokdo pomisli pri tem na asimilacijsko »delo« gozda. Ena sama breza odda na en dan do 70 l vodnih hlapov, če je huda vročina pa tudi 350 litrov. Poleg tega pa gre še za druge procese pri sprejemanju in oddajanju substanc. Pri svetlobi in vročini se sprošča iz listov kisik in uhaja v atmosfero ter jo izboljšuje.
VZPENJAČA NA DACHSTEIN napreduje. 18. februarja 1961 so slovesno odprli že tretjo etapo, navzoč je bil predsednik dr. Scharf, blagoslovil pa jo je škof dr. Zauner. Ta etapa gre iz Krippensteina (2079 m) na Krippeneck — Gjaid-alm (1800 m), dolga je 1692 m, višinska razlika 279 m, 400 oseb na uro. Žičnica je odprla množicam smučarski raj Gjaid-alm. Toda to ni edina taka naprava na Gjaidalmu. Direktno iz Obertrauna vozi še »Gjaidbahn«, ki zmore 40 oseb na uro. Nov smučarski lift so postavili tudi v Almtalu na Scharnsteinu čez Hambergwiese, mislijo pa ga še podaljšati.
CAI je eden najstarejših planinskih klubov na svetu, leta 1963 bo slavil stoletnico. Njegovo glasilo Rivista mensile je začelo izhajati leta 1882. Klub je bil ustanovljen v Torinu, začetni fond je znašal 3000 lir in so ga vpisali Quintino Sella in 30 drugih udov. Od 23. oktobra 1863 do 31. decembra istega leta je število članov poskočilo na 200. Leta 1865 so v Aosti ustanovili prvo sekcijo, leta 1867 v Varallu drugo. Leta 1869 je bilo na skupščini komaj 18 delegatov, toda bili so dobri. Ustanovili so še sekciji v Firenzah in v Agordu. 65% članarine (13 lir) je ostajalo sekciji, 35 % pa centrali za izdajanje glasila. Še isto leto se ustanovi sekcija v Domodossoli. število članov naraste na 287. Leta 1871 je članov že 600, največ še vedno v Torinu (138). Leta 1863 je bil predsednik baron F. Perrone d. S. Martino, nato osem let prof. B. Gastaldi. Po enajstih letih je CAI štel 2100 članov, predsedniki so se menjali leto za letom, dokler ni bil izvoljen leta 1876 Guitino Sella in ostal predsednik do leta 1883. Leta 1876 so šteli 3552 članov. V dobi fašizma ni bilo nobene skupščine, od leta 1929 do 1945, po tem letu pa je bilo vsega že 18 skupščin, v zgodovini CAI je bil leta 1961 122. shod delegatov. Sekcije CAI se združuje v skupine, vseh sekcij je 121.
VZHODNA STENA V GRAND CAPUCIN je vsa naježena s klini, tako poročajo televizijski plezalci. Enako je z drugo modno smerjo, Rebuffatovo v Aiguille du Midi. Kaže res, da je stiska za novitetami. V resno alpinistično kroniko je že zabeležena 200 m visoka jugozahodna stena Mont Aiguille, ki sta jo v 13 urah preplezala dva študenta iz Grenobla. Ocena A1, A2 in seveda ED, ekstremno, 80 klinov: 320 m visoki greben Deux Soeurs-Agathe, prav tako v Vercors, je zaposlil štiri francoske plezalce 11 ur, 75 klinov. Med njimi je bil tudi Serge Coupé. Podobne nereprezentativne smeri se omenjajo tudi v Alpes Maritimes. Gross in Toni Hiebeler, vodja v zimskem vzponu čez severno steno Eigerja, pa sta v severni steni Ebnefluh v Berner Oberland popravila smer Paula Aschenbrennerja in Wastla Marinerja. Stena ni visoka, vendar en sam ledeni zid. Ponosna severna stena Fletschhorna, ki jo je videti s prelaza Simplon, pa je zabeležila tretjo ponovitev. Plezalo je sedem plezalcev, najbolj znan med njimi je Erich Vanis.
PIZ BADILE spada med najbolj renomirane gore v južni Švici — Val Bregaglia. CAS je v višini 1906 postavil zdaj zavetišče, ki bo prišlo prav predvsem plezalcem, ki si izberejo severovzhodno steno in severni greben Piz Badile.
DOLOMITSKI VZPONI so še vedno alpinistične atrakcije, čeprav so najnovejše prvenstvene že zelo iskane. De Francesch in Romanin sta lani naredila prvenstveno v vzhodni steni Catinaceia, visoka je 300 m in poteka desno od Petersove iz leta 1928. Aiazzi, Aste in Solina pa so v 22 urah zdelali 1000 m visoki severozahodni greben Spiz d’Agner Nord. Avstrijec Philipp in Don Whillans iz Velike Britanije sta kot tretja naveza prišla čez severnozahodno steno Cima di Terranova.
CARLESSO ni več mlad, spada med petdesetletnike, a je ohranil plezalsko kondicijo, tako da ponavlja najtežje moderne smeri. Prvak iz južne stene Torre Trieste in severozahodne Torre di Valgrande je leta 1959 v 7 urah ponovil jugovzhodno steno Pilastro de Rozes, v devetih urah jugozahodno steno Marmolade, leta 1960 pa direttissimo v Cima Grande di Lavaredo.
MONTSERRAT V KATALONIJI, 50 km od Barcelone, ima najvišji vrh 1200 m visoki San Jeronimo. Vzhodna stena te gore je najvišja v Montserratu, sestoji večji del iz konglomerata, kompaktnega. V višini 200 je prostor za bivak 30 X 90 cm, sicer pa en sam previs. Spanca Anglada in Cerda sta jo plezala osem nedelj, 90 ur efektivnega plezanja, porabila sta 316 klinov, mnogo lesenih za-gozd in »pitonisas«, čisto majhnih klinov, dolžine 2 cm.
BERTHARTHOLI v Gaihvalski Himalaji sta leta 1947 prva imela pod seboj A. D. Malcolm in H. L. Pryce.
NORVEŠKI PLEZALCI iz Trondheima so sklenili, da bodo poživili alpinizem. Organizirali so se v študentskem športnem društvu, vodi jih Per Vigerust. Za začetek so preplezali nekaj prvenstvenih smeri v Rolmsdalshornu, Vengetindu, Skarfjell, Dalarnet — Store in Trollryggenu.
O NAŠIH TRISULIH je ponovno poročala ÖAZ (österreichische Alpenzeitung, jan. – febr. 1961) in sicer po novembrski številki Planinskega Vestnika 1960. To je prvo inozemsko poročilo, ki pove, v čem je novost in vrednost našega pristopa na Trisule.
