Polet, 29. maj 1952
Anderl Heckmair
Spet je prišlo vse čisto drugače, kakor smo pričakovali, razen vremena, ki je ostalo spremenljivo. Zato sta morala Maier in Steinauer opustiti poskus in oditi iz stene, potem ko sta že prenočevala v njej. Medtem ko sta počivala v koči, sta vstopila Peters in Haringer. Kakor vsakdo, ki je prvič v letu, sta si trudoma izsekavala cele volovske stopinje. Ves dan sta potrebovala, da sta prišla čez ledenik na desno do stebra. V njegovi zajedi sta si uredila prvi bivak.
Zjutraj, ko sta se še pripravljala za nadaljnji vzpon, je neverjetno naglo prišla po ledenem pobočju druga, naveza in se vzpela mimo njiju. Presenečena sta strmela za njo, ko je po mačje izginila v skalah nad njunim prenočevališčem. Nista vedela, da je bil to Armand Charlet s svojim spremljevalcem, ki je že kaj krat poskusil.
Z mešanimi občutki sta se začela tudi sama vzpenjati po sledi le-onih. Popoldne sta preplezala ravno nekaj nad pol višine stene, ko se je mahoma naveza pred njima spet obrnila. Obrazložila sta Petersu, da zaledeneli kamin zapira pot naprej in da tudi vreme ni dosti stanovitno. Vendar pa so bili, kakor znano, dobri nasveti pri Petersu kakor bob ob steno.
Medtem ko je Charletova naveza sestopala, sta Peters in Haringer plezala dalje in res kmalu dosegla zaledeneli kamin. Ker sta bila vajena ekstremnega plezanja v skalah, jima težave kljub ledu niso delale prevelikih preglavic. In še ob veselju, da sta zdaj navzlic vsemu le prva. Z dvojno vrvjo, s škarjastim varovanjem in z vso mogočo pretkanostjo sta res prišla še naprej in premagala kamin. Medtem se je zmračilo in ponoči se je vreme tako poslabšalo, da sta se drugo jutro morala vendarle odločiti za vrnitev.
Le počasi sta lezla navzdol in ure so tekle kakor minute. Snežilo je in vihar je divjal. Morala sta si izmišljati zamotano manevriranje z vrvjo ob spuščanju. Tako sta bila prisiljena še enkrat bivakirati.
Že sta se odvezala. Peters je pripravljal nočišče. Haringer je hotel nekaj korakov vstran zajeti v kuhalno posodo svežega snega. Tedaj mu je mahoma spodrsnilo in brez glasu je izginil v globino. Peters je okamenel od strahu, slišal je le še tri zamolkle, čedalje šibkejše udarce, nato pa ga je objela mrtvaška tišina. Zakričal je, kar je le mogel.
Nobenega odgovora …
Leto pozneje mi je Peters pripovedoval o svojih občutkih ob izgubi soplezalca: obupan se je usedel in ždel pozno v noč. Le malokdo je preživel tako grozno noč, kajti oprema je zletela s Haringerjem v brezno in vihar je vnovič zadivjal. Drugo jutro je bil domala brez volje za življenje in resno je mislil na to, da bi se spustil v globino. Potem pa se mu je le spet prebudil nagon po samoohranitvi in začel se je spuščati ob vrvi.
Doletela ga je še ena nezgoda: izgubil je snežne naočnike. Sneg in megla sta ga tako slepila, da so se mu vnele oči in je bil zaradi snega slep. Le kdor je to že sam doživel, ve, kako to boli.
Ves čas ga je obletavala misel, da bi se spustil. Prej ko v minuti bi bilo vsega konec in mogoče bi se še kar dobro izteklo, kajti do vznožja stene je bilo le še 200 do 300 m. Globina ga je mamila, a njegova jeklena volja je premagovala krize. Deloma sestopajoč, deloma ob vrvi je počasi lezel nizdol.
Prijatelji v koči so se pomnožili za Franza Schmidta, ki je po naključju prišel tja z nekim Amerikancem. Bili so že zdavnaj vznemirjeni. Mahoma so razločno videli, ko se je megla za hip pretrgala, kako se nekaj črnega pomika čez ledenik. Takoj so odhiteli na pomoč.
Peters je bil že na robu svojih moči. Le nekaj metrov nad počjo je skoraj slep, popolnoma brez volje od blaznih bolečin v očeh, poskušal zabiti v let svoj zadnji klin za zadnji spuščaj. V tem stanju so mu prišli na pomoč reševalci. Takoj so doumeli, kaj se je zgodilo. Niso veliko govorili in, ko je bil Peters na varnem, so odšli iskat Haringerjevo truplo, ki so ga res kmalu našli.
Nekaj dni nato smo Haringerja v Chamonixu pokopali. Peters je vzel na izpraznjeni sedež svojega motorja Martina Maierja in se odpeljal domov. Leto 1934 se je spet žalostno končalo, a nihče ni mislil opustiti načrtov.
Zdaj sem vedel, s kakšno konkurenco imam opraviti, in sem hotel biti v letu 1935 brezpogojno prvi ob vznožju severne stene Grandes Jorassesa. Povezava s soplezalcem je razen od časa odvisna tudi od gmotnih prilik. Takrat sem se povezal s kufsteinskim vodniškim pripravnikom Hansom Luckejem.
Spet sem pripotoval čez Italijo in Courmayeur. Zaradi zgodnje letne dobe sva vzela s seboj celo poletne smuči, kajti v začetku junija sva morala še povsod računati s snegom, ki je segal od Col de Géant do Pavillon Mont Fretya. Strahotni plazovi so grmeli nizdol. Tako s pa le nisva mislila. Kako je bilo neki v takem šele v steni? Prej ko v treh tednih se sploh ni dalo nič napraviti in šele tako bi se lahko začelo obleganje. Tedaj sva se domislila, da bi lahko ta čas prijetneje prebila na Rivieri, kjer so imeli najini znanci v Porto Finu hišico. Skale za urjenje so bile tudi tam. Torej na Riviero!
Bilo je zgledovanja, ko sva se sredi junija pokazala na Rivieri s smučmi in s celotno opremo za led. Pa se nisva zmenila za to. Prijatelji so naju kar najprisrčneje sprejeli in pri njih sva preživela tri nepozabne tedne, vendar ne v lenarjenju in brezdelju, temveč sva po špartansko vadila.
Že je spet napočil dan, ko sva morala pospraviti najino ropotijo. Popoldne pa naju je še enkrat zmikalo na skalo na kratek trening končkov prstov.
In tedaj se je zgodilo! Oprimek se mi je odkrušil. Moral sem odskočiti na tla in zbadajoča bolečina mi je spreletela nogo. Rentgenski posnetek je pokazal, da sem si natrl gleženj. Lepo v mavec. V nekaj dneh sem lahko namesto na Jorasses — odpotoval domov. Riviera se mi je zamerila.
Ko sem prišel v München, sem obiskal prijatelja. Sprejel me s pomenljivim pogledom in mi pomolil pod nos najnovejši časopis, kjer je bilo z debelimi črkami napisano: »Peters in Maier preplezala severno steno Grandes Jorassesa!« Omahnil sem na stol, ki mi ga je še hitro porinil. Da bi me do kraja, me je sočutno vprašal: »Koliko si zdaj star?«
»Drugo leto jih bom trideset.«
»Potem spadaš pač tudi ti že med staro šaro! Nehaj in si poišči drug poklic.«
To me je še bolj uničilo. Nisem sicer prijateljem, zavidal zmage, toda moja vloga je bila le preklavrna. Popolnoma oplašen in zagrenjen nad svetom sem se odpeljal domov v Bayerischzell.
TRETJE POGLAVJE
PRVI POSKUSI NA EIGERJU
Ko sem še štorkljal v mavcu okrog doma, se je svetu širila vznemirljiva novica. Naskok na severno steno Eigerja!
Spet sta bila dva Münchenčana, Max Sedlmayer in Karl Mehringer, ki sta tvegala na videz nekaj nemogočega. Mehringerja sem poznal bežno, o Sedlmayerju pa sem vedel, da pleza izvrstno.
Prevedel: Ivo Lukanc
