Polet, 1. junij 1952
Anderl Heckmair
Za mano je kot tretji preplezal vzhodno steno Sass Maora. Žal pa tudi ta dva nista imela prav nobenih izkušenj v ledu.
Že res, da dober plezalec tudi v ledu zmaguje tehnične težave. Toda nevarnost je čisto drugje in jo plezalec, ki ni vajen ledu, povečini popolnoma spregleda.
Jasno da sta si tudi Sedlmayer in Mehringer dodobra ogledala steno, preden sta tvegala poskus. Zdi se mi pa, da sta se v velikosti in razsežnosti hudo zmotila. Severna stena Eigerja ima relativno višino 1800 m, ob vznožju stene je človek vse preblizu, da bi jo mogel zares pregledati. Sploh ni mogoče povedati, ali je na primer ta in ta skok visok le nekaj raztežajev meri pa dvesto metrov. V tej zmoti sta naskočila prvi previsni odlom onkraj obronkov stene kar s čelne strani. To jima je kradlo čas in moči. Kmalu sta morala opaziti, da s prvo zajedo ne bosta mogla več opraviti do bližajoče se noči. Zato sta se spustila ob vrvi in prenočila na zgornjem robu obronka.
Drugi dan sta zmagala omenjeno previsno skalno ježo, a sta porabila za to ves dan in prišla le še na prvo ledišče, kjer sta si uredila drugi bivak. Verjetno sta se pri premagovanju prve skalnate pregrade vse preveč izčrpala, kajti tudi tretji dan sta le počasi napredovala in s tem dosegla relativno majhno višino.
Vsekakor pa se je primerilo še nekaj. Druga noč je bila namreč viharna in mrzla. Na Malem Scheideggu so namerili —8° C. Toda kljub tako obupno mrzil noči sta nadaljevala vzpon in postavila tretji bivak na zgornjem robu drugega ledišča.
Že lep čas so z Grindenwalda in z Malega Schaidegga ogledovali oba plezalca v severni steni. Vsi razpoložljivi daljnogledi, kar jih je bilo, so bili naravnani v steno, vsak korak so kar moč natančno zasledovali. Četrti dan je megla zakrila steno, le ko se je proti poldnevu malo pretrgala, so ju spet lahko opazovali pri nadaljnjem vzponu, ko sta dosegla tretje ledišče. Potem se je megla spet zagrnila. Sedelmayerja in Mehringerja niso videli več živih.
Gorska reševalna služba iz Münchna je takoj poslala reševalno odpravo, ki je dva dni nato prispela v Grindenwald. Ker je bilo slabo vreme, so bili vsi reševalni poskusi brez uspeha in ko je končno spet posijalo sonce, je bila vsa stena tako na debelo pokrita z ledom in novim snegom, da niso mogli najti niti najmanjše sledi več. Celo švicarska letala, ki so od blizu preletela steno, niso ničesar opazila. Gorski reševalci so se morali po osmih dneh vrniti domov, ne da bi kaj opravili.
Štirinajst dni pozneje je Udet še enkrat krožil s svojim letalom okrog stene in se približal na 20 metrov domnevnemu zadnjemu bivaku. In zares je odkril enega izmed plezalcev, ko je zmrzel in trd slonel ob steni. Na reševanje pa ni bilo več misliti, kajti bilo je že sredi jeseni. Name je vse skupaj močno vplivalo in odslej sem vso pozornost obračal le na steno Eigerja, kajti takoj mi je bilo jasno, da je ta dogodek šele začetek.
Prihodnjo zimo sem bral vse slike in vso literaturo, ki sem jo mogel dobiti o Eigerju. Pozimi l. 1932 sem bil na svojih visoko-alpskih smuških vzponih po Berner-Oberlandu že enkrat na vrhu Eigerja. Takrat sem prišel v Berner-Oberland iz Gletscha čez ledenik Aletsch. Tako še nisem videl videl severne stene Eigerja, čeprav sem bil že na vrhu.
Slovstvo o Eigerju daje takole podobo: leta 1858 je prvi prišel na vrh Eigerja Anglež Charles Barrington z vodnikom Christianom Almerjem in Petrom Bohrenom. Leto za tem je bil prvič prečkan Eigerjoch od ledenika Eigerja do Ewig-Schneefelda. Leta 1874 je bil premagan jugozahodni greben in dve leti pozneje — leta 1876 — južni greben. Leta 1885 je bil preplezan v sestopu spodnji greben, takoimenovani Mitteleggi, toda šele leta 1921 ga je v vzponu preplezal neki Japonec z dvema švicarskima vodnikoma.
Posebej me je zanimalo to, da so se francoski plezalci poskusili v severni steni julija 1932, a niso prišli čez obronke. Avgusta istega leta sta imela več sreče znana švicarska alpinista dr. Lauper in Zürcher s slovečima zermattskima vodnikoma Knublom in Grawenom: dosegla sta vrh Eigerja prvič od severne strani. Seveda še ne po severni, marveč po severovzhodni steni, kar je zelo pogosto povzročilo zamenjave pri komentarjih o nesrečah v severni steni. Večkrat so poročali, da pri poskusih preplezati severno steno Eigerja sploh ne gre več za prvi vzpon.
Da nam bo ta pomota razjasnjena, je treba pregledati le zgradbo Eigerja. Njegova piramida ima severno steno med zahodnim grebenom, ki loči zahodni bok od severne stene, in rebro, ki se razteza od spodnjega grebena pod vrhom ter loči od severne stene proti severovzhodu obrnjen del stene, ki se položneje nagiba bolj proti severovzhodu. Prava severna stena je zaradi omenjenega rebra, posebno v zgornjem delu pošastno strma. …
Sama Eigerjeva severna stena se deli v tri enake dele. Od vznožja v višini 2200 m do 2800 m sega takoimenovano podnožje; srednja tretjina do 3400 m zajema prvo, drugo in tretje ledišče, zadnja tretjina do 3974 m visokega vrha pa sestavljajo v blazni strmini štrleči gorski skladi, sredi katerih leži spet ledišče, takomenovani »pajek«. Leta 1912 je bila izročena prometu železnica, ki vozi na Jungfrau Joch (3400 m). Skozi vso severno steno Eigerja sega velikanski železniški predor. Pri gradnji predora so napravili severni steni dve odprtini v zahodnem delu pa jašek za odlaganje materiala. Kakšnih 500 metrov vzhodno od jaška je sredi stene postaja Eigerwand. Tam se križajo vlaki, lahko izstopiš in skozi močno zamrežena okna v jašku pogledaš po steni nizdol. Odprtine so zato zamrežene, ker se je že primerjalo, da se je pognal skoznje kak samomorilec, ki so ga potem tudi šteli med žrtve severne stene Eigerja. Ti preduhi so bili v poznejši zgodovini Eigerjeve severne stene še enkrat pomembni.
Prevedel: Ivo Lukanc
