Mitico John Ball Paola Francesca Zatte je knjiga, ki vrača v ospredje eno najvplivnejših, a presenetljivo premalo poznanih gorniških osebnosti 19. stoletja. V uvodniku Alessandro Gogna razpre manj znano plat Johna Balla — ne le kot alpinista, temveč kot celostnega raziskovalca Alp, politika, naravoslovca in pionirja alpske literature.
Gogna poudari, da Ball ni bil zgolj prvi predsednik Alpine Cluba, temveč človek, ki je s trilogijo Ball’s Alpine Guides postavil temelje sodobnemu razumevanju Alp. Njegov vzpon na Pelmo leta 1857 je postal simbolni začetek dolomitskega alpinizma, njegova znanstvena radovednost pa ga je vodila od Apuanskih Alp do Južne Amerike.
Uvodnik tako postavi knjigo v širši kontekst: kot zgodbo o človeku, ki je Alpe razumel ne le kot prostor vzponov, temveč kot laboratorij narave, kulturni prostor in življenjsko strast.
Knjiga: Mitico John Ball
Avtor: Paolo Francesco Zatta
Predgovor: Alessandra Gogne
Založba: edizioni.cierrenet
Serija: Severovzhodna nova serija , 229
Teme: Pohodništvo – alpinizem, zgodovina
Izid: 2026
Format: 15 x 21 cm
Strani: 156
Ilustracije: črno-bele
Vezava: broširana
ISBN: 9788855203555
Cena: 15,00 €
(uvod v knjigo Mitico John Ball, Cierre Edizioni)
Alessandro Gogna
V zgodovini alpinizma je nekaj osebnosti, o katerih se je pisalo preveč, in druge, ki so bile povsem neupravičeno pozabljene. Le redki so bili deležni res lepih, poglobljenih publikacij — tistih, ki presegajo svojo dobo, ker so njihova dejanja ali misel pustili trajen pečat.
Ni zgodovinskega pregleda alpinizma, v katerem ne bi naleteli na ime John Ball, enega ključnih protagonistov 19. stoletja. In vendar je želja izvedeti več o njem tako živa, da sta v zadnjih dveh letih v italijanščini izšli kar dve knjigi: ta, ki jo držite v rokah, in delo Fabrizia Torchia John Ball esploratore delle Alpi (Monte Rosa Edizioni, 2024).
Zattova knjiga, Mitico John Ball, kot pove podnaslov, raziskuje »manj znano plat velikega poznavalca alpskega sveta« in osvetljuje širši okvir njegovega življenja — tisti, ki presega zgolj alpinistično raziskovanje. Ball je bil namreč najprej učenjak gora v najširšem pomenu: naravoslovec, botanik, meteorolog, glaciolog. Šele nato so ga imenovali alpinista.
Bil je tudi politik: med letoma 1852 in 1856 liberalni poslanec, nato podsekretar za kolonije (1855–1858). A njegov največji kulturni prispevek je v tem, da je odločilno prispeval k celostnemu razumevanju Alp.
Prvič je Alpe obiskal leta 1827, ko je iz Chamonixa stopil na Montenvers in se povzpel na Salève. Te izkušnje so ga zaznamovale za vse življenje. Od leta 1840 do smrti ni minilo leto, da ne bi potoval po Alpah — pri tem mu je pomagalo tudi dejstvo, da se je poročil z Bassančanko Eliso Parolini.
Ball je verjel v koristnost letne publikacije, namenjene obiskovalcem Alp. Njegov predlog Williamu Longmanu je leta 1859 pripeljal do izida prvega zvezka Peaks, Passes and Glaciers, ki ga je Ball uredil in ki je postal predhodnik Alpine Journala.
Njegovo največje delo pa je trilogija Ball’s Alpine Guides — sistematične monografije Zahodnih (1863), Centralnih (1863) in Vzhodnih Alp (1868). Gre za rezultat njegovega neposrednega poznavanja celotnega alpskega loka, napisan v dostopnem, poljudnem jeziku.
V The Eastern Alps je del o Dolomitih postal referenca: nove izdaje so izhajale v letih 1869, 1870, 1874 in 1879. Po Ballu so po predlogu Leslieja Stephena poimenovali vrh v skupini Pale di San Martino, kasneje pa tudi prelaz ob njem.
Njegova znanstvena pot ga je vodila tudi v Apuane, na Sicilijo, v maroški Rif, na Pireneje, Jamajko, v Panamo, Peru, Argentino, Urugvaj in Brazilijo, kjer je dolgo preučeval gorsko floro.
Ball je bil tipična figura britanskega alpinizma 19. stoletja: pred Whymperjem, Walkerjem in Mummeryjem je opravil izjemno raziskovalno delo. A tudi kot alpinist je bil poseben — bolj kot vrhovi so ga zanimali prelazi. Prečkal jih je več kot dvesto.
Njegov zgodovinski pomen je jasen. Že leta 1845 je opravil pomembno prečenje Schwarztorja (3734 m), neposredno povezavo med Gressoneyjem in Zermattom.
Toda zgodovina alpinizma potrebuje tako uspehe kot neuspehe. In prav Ball je tisti, ki je odprl prvo poglavje dolomitskih vzponov. 19. septembra 1857 je izbral Pelmo — mogočno goro, ki se dviga kot trdnjava — in z lokalnim lovcem našel prehod, ki ga danes poznamo kot Passo del Gatto. Njegov vzpon velja za prvo uradno osvojitev Pelma, čeprav so ga domači lovci verjetno dosegli že prej.
Ball je o Pelmu zapisal: »Gigantska trdnjava mogočne arhitekture, obrnjena proti nebu, presekana s policami, po katerih lahko hodijo le gamsi in njihovi lovci.«
Njegova vloga pri raziskovanju Alp je bila tako pomembna, da je postal prvi predsednik Alpine Cluba (1858–1860).
Kot boste brali v tej knjigi, je bil Ball najpomembnejši raziskovalec alpske verige svojega časa. Njegova potovanja in vzponi so bili geografsko izčrpni. Kasneje je njegovo delo v Dolomitih nadaljeval Grohmann — a Ball je bil tisti, ki je odprl vrata.
