Foto: Bergwelten
Ko danes gledamo 94‑letno Mario Kittl, kako z (neverjetno) lahkotnostjo pleza v skali ali na umetni steni, se zdi skoraj neverjetno, da se je o njej že pred več kot pol stoletja pisalo (tudi) pri nas. Leta 1972 je o njej pisal (kdo drug kot) Franci Savenc in jo brez zadržkov postavil ob bok največjim alpinističnim imenom tistega časa: »Nemška ekstremistka Maria Kittl naj bi bila nemška Simone Badier, saj je plezala že najtežje smeri v Gesäuse, Dachlu in Dachsteinu, Grossglocknerju, Dolomitih in Zahodnih Alpah. Med svoje vzpone uvršča Philipp–Flammovo smer v Civetti, severno steno Triolet in druge, tem podobne. Po poklicu je učiteljica na posebni šoli, je pa tudi odlična smučarka‑tekmovalka.«
Več kot pol stoletja pozneje je Maria še vedno tam, kjer je bila vedno najraje — v steni.
V dokumentarcu Mit 94 Jahren ist Klettern für Maria Kittl ganz normal jo Bergwelten spremlja med vsakodnevnimi vzponi, treningi in tihimi rituali, ki so jo ohranili v izjemni formi. Večkrat tedensko je na skali ali v dvorani, z energijo in disciplino, ki presenečata tudi mlade plezalce.
Film razkrije žensko, za katero plezanje ni šport, ampak življenjski ritem: gibanje, narava in zaupanje v lastno telo so jo spremljali vse življenje — in jo še danes držijo pokonci.
To je portret o veselju do življenja, o volji, ki ne popušča, in o ljubezni do plezanja, ki ne pozna starosti.
In opomnik, da nikoli ni prepozno, da se človek poda na novo pot — ali pa nadaljuje staro, če ga ta še vedno kliče. Bergwelten …
