Polet, 30. maj 1952
Špik je gora, ki s svojo obliko pritegne pozornost vsakogar, ki potuje mimo po Zgornji Savski dolini. Na sever proti vasici Martuljek pada Špik v devetsto metrski steni. razorani od časa, toda še vedno polni gladkih plati in žmulastih previsov. Tej steni ni zlepa primere v naših gorah.
Leta 1924 je prišel iz Italije, iz Dolomitov, vodnik Angelo Dibona in s svojo bogato klientko Ano Escher preplezal kot prvi človek, steno po smeri, ki jo danes imenujemo slavnemu plezalcu spomin – Dibonova smer. Ta smer je bila prva smer preko do tedaj nedostopne stene in je ohranila svojo mikavnost še danes, čeprav so bile preplezane v Špiku druge, celo težje. Kdor je že kdaj plezal v zadnjem kaminu tik pod vrhom stene, ve, da Dibonova smer v splošnem sicer ni težavna, da pa zadnji kamin zahteva močnih rok in vsaj nekaj plezalne tehnike.
Bratje Milan, Jože in Vanč Uršič in z njimi še drugi klubski tovariši iz Slovenske Bistrice na Štajerskem, so bili doma daleč od Julijskih Alp, toda to jih ni oviralo, da ne bi vzljubili gorskega sveta in postali navdušeni gorohodci. Vsak prosti čas so bili v gorah. Od hoje po poteh so kmalu prešli k plezanju, na alpinizem. Sprva v lahke smeri na tečajih Planinske zveze Slovenije v družbi izkušenih vodnikov, potem so začeli na svoje. Alpinistični odsek v Slovenski Bistrici je bil mlad, komaj ustanovljen, toda ambiciozen. V dveh letih so se po neumornem delu razvili plezalci.
Letošnjo zimo so obiskali v snegu Mojstrovko, Ponce in druge vrhove. V prostih dneh okrog 4. maja pa so odrinili z večjo druščino v Martuljek. Maj v gorah – to pomeni še veliko snega v stenah, ki leži na policah in grapah in zamaka peči. Razzeblo kamenje se trklja v globino, ko ga ogreje sonce. Kadar pada v dolini, ki je vsa v zelenju in cvetju, majski dež, tu zgoraj sneži. V slabem vremenu domačin ne gre v steno, toda fantje iz Slovenske Bistrice, ki so žrtvovali toliko časa in denarja, da so prišli do cilja svojih želja in načrtov, so šli.
V soboto na vse zgodaj se je peterica plezalcev: bratje Uršiči, Karner France in Muraus Hinko, poslovila od svojih tovarišev, ki so ostali v Lipovčevi koči v Martuljku, in odšla proti steni. Namenjeni so bili v Frdamane police v smer Čop-Potočnik. To je lahka, prijetna plezalna tura. Kasneje so se premislili in reševalci, ki so jih v ponedeljek snežnem metežu iskali v Frdamanih policah, so naenkrat začuli glasove iz Špikove stene! Nikdar ne bomo natančno vedeli, kako je bilo z njimi. Vsi so mrtvi, nikogar ni, ki bi lahko govoril. Drži, da za Dibonovo smer v teh razmerah tehnično in moralno niso bili dorasli. Dejstvo je tudi, da visi vrv, na kateri sta bila navezana prva dva plezalca, ki sta plezala skupaj v eni navezi, nedotaknjena v kaminu, medtem ko ležita fanta 500 m niže v grapi, razbita in napol slečena od strašnega padca. Pogled na tovariša, ki sta brez pomoči, drug za drugim zletela v zamegljeno globino, je tako ohromil preostale, da so ostali negibni kjer jih je zatekla nezgoda. Odprta jim je bila pot nazaj sestop po isti smeri, če ne drugače, s spuščanjem po vrvi. To se ni zgodilo. Čakali so na pomoč v snežnem metežu v viharju, tri dni in dve noči. Pričakali so jo. Toda Milan Uršič je umrl že prej, preden so prišli reševalci iz doline. Ko so končno v ponedeljek, 5. maja prišli jeseniški reševalci na Škrbino med Frdamanimi policami in Špikom, je bil eden od trojice že mrtev, drugi je visel na vrvi s skromnimi znaki življenja, delno priseben je bil le edini preživeli Jože Uršič. Tako se glasi uradno sporočilo v časopisju.
Jože Uršič… okrepčila ni zaužil, bil je nesposoben hoje in prijemov, ker mu roke in noge niso služile. Reševalca sta storila vse potrebno za tehnični prenos preživelega. Že pri prvih korakih na strmem poledenelem snežišču sta ugotovila, da je prenos nemogoč. Ponesrečenec je omahnil v prepad, da sta ga s skrajnimi silami obdržala na vrvi. Mraz, noč in megla so zagrnili ves nadaljnji premik… Ponesrečenec je medtem padal v vedno globljo nezavest…
In končno je medtem, ko so ga vlekli iz stene, umrl. V torek ob šestih zjutraj je mogel zdravnik dr. Marijan Koršič, ki je prišel na Škrbino, ugotoviti le smrt. Vse delo v viharni noči, celih štirinajst ur je bilo brezpredmetno, ves skoraj nečloveški napor jeseniških in kranjskogorskih reševalcev je bil zaman. Vsi ponesrečenci v severni steni so mrtvi, Jože je izčrpal zadnje moči, ko so ga transportirali iz stene.
Še vedno ležijo trupla treh ponesrečencev v steni. Padli so na tak kraj, da ni bilo zaradi padajočega kamenja možno takoj priti do njih. Šele ko se bo kamenje obletelo, se bodo trupla lahko spravila v dolino, kar se bo zgodilo verjetno že v teh dneh.
Neki preveč navdušen novinar je napisal v športnem časopisu, da je bila ta nesreča tekma s smrtjo. Da, bila je, toda Gorska reševalna služba jo je to pot izgubila.
France Zupan
