Polet, 5. junij 1952
Anderl Heckmair
Namesto da bi bil žalostni konec poskusa v letu 1935 vse prestrašil, pa so prišle leta 1936 kar tri skupine ob vznožje stene. Naveze so bile najprej vsaka zase. Bili so Münchenčana Herbst in Teufel, Berchstesgadenčana Andreas Hinterstoisser in Toni Kurz tet Innsbručana Rainer in Angerer. Zlasti Hinterstoisser in Kurz sta spadala med najboljše plezalce svoje ožje domovine. Za seboj sta imela že mnoge težavne prvenstvene vzpone. Tudi Herbst in Teufel sta slovela kot odlična plezalca. Le o Rainerju in Angererju še ni bilo nikoli slišati.
Mladi so bili vsi, veliko premladi! Ali naj jim zato kaj očitamo? Po nesrečah sem potem bral v nekem listu izjavo, ki me je močno prevzela: »Če moraš dati lastno življenje, je to skrajna meja in popolnost vseh poravnav!«
Že takoj prve dni se je spet zgodila nesreča. Ker je bilo za naskok na Eigerjevo severno steno še prezgodaj, sta si Herbst in Teufel izbrala drug cilj in kot prva preplezala severno steno Schneehorna v pogorju Jungfrau. Pri sestopu čez ledene opasti na Schneehornu pa je Teufel strmoglavil in potegnil s seboj še tovariša. Teufel je bil takoj mrtev, Herbst pa se je moral poškodovan vrniti domov. Drugi dve navezi sta se združili in krenili 18. julija ob dveh zjutraj na usodni vzpon.
Smer, ki so jo ubrali, priča o temeljitem preudarku in dobrem vodniškem nagonu vodilnega Hinferstoisserja.
V nasprotju s Sedllmayerjem in Mehringerjem so obšli prvo skalno pregrado in plezali na desni proti docela neprehodnim stenam Rote Flüh. Prišli so tako visoko, da se jim je posrečilo ob vrveh prečiti nizdol na prvo ledišče. S tem so mojstrsko rešili ključ cele stene. Toda ravno to mojstrstvo je bilo zanje usodno, kajti s tem, da so odstranili prečne vrv, so si odrezali povratek.
Gotovo niso mislili na morebitno vrnitev, temveč so naskakovali dalje do zgornjega roba drugega ledišča.
Od spodaj so spet spremljali vsak korak in ugotavljali, da se je začetni hitri vzpon proti večeru znatno polegel. Medtem ko sta v začetku navezi plezali ločeno, so bili pozno popoldne vsi štirje skupaj. Razločno je bilo videti, kako se trije sučejo okrog četrtega in mu obvezujejo glavo. Kakor se je dalo pozneje ugotoviti, je bil to Angerer, ki ga je bil oplazil kamen. V višini 3200 m so si skupno uredili prvo nočišče. Drugi dan je bila stena deloma zavita v meglo, ki jo je bilo mogoče opazovati le v krajših jasnih presledkih. Spet so videli vse štiri, ko so se pomikali dalje. Dopisnik nekega Švicarskega športnega lista, ki je z Malega Scheidegga z velikanskim daljnogledom neutrudljivo opazoval steno, je poročal tako: »Povsod se že prebija jutranja sivina, vendar so gore pred nami še v gostih oblakih. Zgodnja jutranja sapa je zanesla dolinsko nevihto v ledene višave. Za neprodirnim zastorom jutranjih oblakov morajo biti štirje stanovalci mrzlega prenočišča pri Rote Flüh obsojeni na brezdelje. Ne morejo vedeti, da se iz doline sili navzgor veder dan. In res je prva naveza zapustila nočišče šele ob 6.45.
Ravno o pravem času smo prispeli na Mali Scheidegg, da smo skozi veliki hotelski teleskop opazovali, kaj se dogaja pred pragom skale, ki je varovala nočišče. Prvi v navezi — očitno kakor prejšnji dan podjetni Hinterstoisser -— je napravil v strmi ledni vesini na raztežaju vrvi prostorne vdolbine za stopinje, da bi zgornje ledišče prečkal proti vzhodu. Črn in od mokrote tog vleče vrv po mokrem snegu. Kakih 30 metrov zadaj prav pri skali pred nočiščem varuje drugi, najbrž mladeniški in bistri Toni Kurz. Ob pol osmih se je prvi dobro usidral na prostornih stopinjah v snegu, bržkone je tičal v goljufivem snegu celo kak dolg ledni klin, drugi lahko krene za njim, toda smuk — tedajci se zastor zapre.«
Ničesar več ni bilo videti. Oblaki so ves dan zagrinjali steno, šele drugi dan je bilo opaziti, kje so prebili drugo noč. Naslednji dan so napravili komaj 200 metrov. Kje je bila krivda za počasno napredovanje v razmeroma lahkem odseku? Že takrat je bilo jasno, da s tako hitrostjo ne bodo zmagali stene. Samo vrnitev bi jih še lahko rešila. Toda kdaj bodo to spoznali ti plezalci, ki so v ledu tako malo izkušeni?
Seveda so poskusili dobiti z njimi zvezo. Neka švicarska naveza je kljub megli splezala po zahodnem grebenu do vrha in skušala odtod s klicanjem opozoriti nase. Megla pa je popila tudi najglasnejše rjovenje. Noben zvok ni prodrl do izgubljenih, ki so neposvarjeni še dalje stopali smrti nasproti.
Tretji dan je bilo zopet jasno. Videli so, kako je prvi ob sedmih lazil okrog skal ob prenočišču. Po videzu sodeč je bil eden izmed Nemcev. Razločevali so jih namreč že po oblekah. Trajalo je precej časa, preden so zagledali vse štiri, potem so dolgo stali skupaj in, bržkone premišljevali, kaj naj dalje ukrenejo. Dve uri smo jih opazovali in računali, da se bodo zdaj takoj obrnili.
Toda kaj se je zgodilo?!
Z grozo so ugotovili, da so krenili dalje proti kraju, kjer so zadnjikrat videli Sedlmayerja in Mehringerja.
Ko so se vnovič posvetovali, so videli, da so se končno spametovali. Še počasneje kot ob vzponu, so se pomikali zdaj ob vrnitivi enega, verjetno ranjenega Angererja, so kar naprej pobirali in previdno vodili.
Spet se je dvignila megla in zastrla razgled. Kakor da narava sočustvuje s plezalci v steni in jih hoče zavarovati pred senzacij preveč lačnimi gledalci ob daljnogledu, ki jim tako niso mogli nič pomagati.
Okrog petih popoldne se je spet zjasnilo in zagledali so vse na ledišču Rote Flüh. Prag med prvim in drugim lediščem jim je delal velike preglavice. Morali so zamotano manevrirati, da so spustili po vrvi ranjenca in nahrbtnike. Bilo je že skoraj devet zvečer, preden so preplezali čez ta komaj 50 metrov visoki prag. Da so to v svojem položaju sploh zmogli, je dokaz njihovih alpinističnih sposobnosti.
Bil je že skrajni čas, da si urede prostor za bivak, ki so ga prav tam, kjer sta prenočevala drugič Sedlmayer in Mehtinger. Napravili so samo 300 m višine nizdol in še 900 m jih je ločilo od varnih tal, ki se se jim tedaj svetlikala še skozi mrak v grozotni globini. Popolnoma premočeni, utrujeni in zmrzli so prebili v steni še tretjo noč.
Vreme se ni nič zboljšalo. Nasprotno, še poslabšalo se je, ko so 21. julija zjutraj dalje sestopali. Ta dan je dokončno zapečatil njihovo usodo. Omenjeni švicarski časnikar poroča tole: »Okrog devetih zjutraj sem spet opazoval navezo. Razločno sem videl tri alpiniste v sestopu, četrtega nisem mogel nikjer ugledati. Zadnji, ki se je prejšnji dan s tako težavo vlekel naprej, očitno ni mogel več hoditi.
Za dve uri je megla zastrla pogled. Potem pa so se vendarle na spodnjem koncu prve ledne vesine sešli vsi štirje. Desno in levo od njih so bobneli hudourniki in se trgali snežni plazovi. Pod njimi je prežala zadnja grozeča ovira — 200 metrov visok prag s 40 m dolgo prečnico, za katero so ob vzponu potrebovali dve uri. Toda takrat so bili vsi še spočiti in dovolj močni, da so premagali skalno steno. Zdaj pa se je položaj spremenil. Za seboj so imeli že tri bivake, vsi so do kože premočeni, vrvi so bile zmrzle, živež je že pošel, sestop čez prag sta ovirala voda in nov sneg. Od Alpiglena sem iskal vzdolž Eigerjeve stene do Eigerjevega ledenika, toda gosta megla mi je onemogočila vsak razgled.«
Čez led prvega ledišča so prišli na konec nagnjene police. To Mojstrstvo ob vzponu se jim je zdaj sprevrglo v pogubo.
Prečkanje ob vrvi, s katerim premagujemo neprehodne plošče tako, da se popeljemo mimo njih v vrvni zanki, ob sestopu ni več mogoče kakor hitro je vrv odstranjena. In oni so bili vrv odstranili.
Obupani so zdaj stali pred tem krajem in se zaman trudili, da bi premagali prečnico na desni. Dragocene ure so šle v izgubo. Ko je Hintersoisser nazadnje tvegal še zadnje in pri tem na vrvi omahnil, so končno le opustili brezuspešne poskuse in se v obupu odločili za usodni sklep, da se bodo spustili kar naravnost, čez 100 m visoki prag. ki je večinam previsna skala.
Že vstop v žleb, ki drži do roba stene, je bil izredno nevaren, snežni plazovi so se podili naravnost skozi žleb v katerega so se morali spustiti. Kako so pač morali biti obupani, ko so šli z odprtimi očmi svojo pogubo. Tedajci so čisto blizu zaslišali klicanje. Približali, so se bili zahodnemu jašku na 200 m, ko je stopil k lini železniški čuvaj in zavpil v steno. Že tri dni so bili popolnoma odrezani od ljudi, zdajci so pa nenadoma skozi, meglo razločno zaslišali človeški glas, ki jih je spravil v tako veselje, da so za trenutek pozabili vso nevarnost in se jim je vnovič prebudila sla po življenju.
Take volje so vpili progovnemu čuvaju, da se dobro počutijo in da bodo kmalu pri njem. Čuvaj je šel noter, jim brž pripravil topel čaj in čakal kako uro. Minila je še ena ura, vihar in peklensko bobnenje v steni sta bila še hujša. Čuvaj je spet stopil iz luknje in zaslišal obupne klice na pomoč. Takoj je telefoniral na postajo Eiger-Gletscher, kjer so bili ravno takrat trije gorski vodniki iz Wengena.
Švicarski vodniki so si bili zaradi lastne varnosti postavili načelo, da ne pojdejo nikoli več na pomoč, če bo spet nesreča v Eigerjevi steni. To naj bi vendarle vplivalo na nepremišljene naskakovalce. Zdaj pa, ko je šlo tako zares, se vrli vodniki niso niti za trenutek pomišljali, da bi ne šli v bobnečo steno in ne pomagali, kjer je bilo treba. Naredili so še več. Jungfrauska železnica je dala takoj na razpolago poseben vlak, da bi spravila reševalce do jaška. Uspelo jim je, da so se na sto metrov približali ponesrečencem, naprej pa niso mogli. S klicanjem so vendar dobili zvezo z njimi in tako so, potem ko jim je treskanje in trušč grmečih plazov in padajočega kamenja venomer segalo v pogovor, izvedeli, da je živ samo še Toni Kurz. Druge tri je že pobilo rušeče se kamenje. Toni sam je čepel na majhni polički, a se mu nikakor niso mogli približati. Toni pa ni imel nobenega klina več, da bi se dalje spustil ob vrvi.
»Ali lahko vzdržiš še to noč?«
»Ne.«
A ni se dalo nič napraviti. Noč se je spuščala in neurje je tako zadivjalo, da so bili sami v največji nevarnosti za življenje. In tako so morali s krvavečim srcem prepustiti Kurza kot obsojenca usodi in se sami umakniti na varno v jašek.
Dne 22. julija se je končala ta edinstvena alpinistična drama.
Že ob petih zjutraj so spet prišli gorski vodniki, ki se jim je pridružil še Arnold Glatthard. Kar se je njim samim zdelo komaj mogoče, je bilo res: Tuni Kurz je bil še živ in je z razločnim glasom še enkrat zaklical na pomoč! Tokrat so se mu lahko približali na 40 m, potem pa jim je zaprl pot en sam velikanski previs. Stik pa je bil vzpostavljen in nemotene so se lahko pogovarjali z njim.
»Kje so tvoji prijatelji?«
»Vsi mrtvi!«
»Od kdaj?«
»Od včeraj! Čisto sam sem, Hinterstoisser je strmoglavil čisto na dno.« In pri tem je pokazal z roko navzdol. »Angerer je zmrznil zgoraj, Rainer pa visi pod menoj v vrvi.«
»Glej, da dobiš od mrtvih kar največ vrvi, zvij jo in poveži konce, da bo segla do nas.«
Kurz je moral najprej sestopiti do Rainerja, ki je visel dvanajst metrov pod njim, in odsekati vrv. Rainer je bil primrznil v skoraj navpični steni, tako da sploh ni padel v brezno, ko mu je Kurz odsekal vrv. Šele po nekaj urah se je truplo odluščilo od stene in zletelo čez glave vodnikov tisoč metrov v globino. Kurz se je s prsti, otrplimi od mraza, cele ure mučil, preden je razvezal vrvi in z vozlanjem dosegel zaželeno dolžino. Štiri ure so morali vodniki čakati, preden je vrv segla do njih. Nato so pripeli nanjo dve plezalni vrvi, kline, vponke in hrano. Vrv je zginila v višino in čez eno uro se je začel Kurz ob njej spuščati. Namesto da bi bil naredil Dülferjev sedež, se je usedel kar v navadno zanko, v katero je vpel vponko, skozi katero je tekla vrv. Tako se po navadi spuščamo ob vrvi, za Kurza pa je bil ta način usoden. Počasi se je bližal reševalcem. Samo še tri metre!
Tedaj pa je prišel vozel, s katerim je bila druga vrv povezana s prvo, in Kurz se je trudil, da bi spravil vozel skozi vponko.
Zaman!…
Vodniki so ga spodbujali: »Prepni vozel in rešen boš!« Toda s premrlimi rokami se ni mogoče več potegniti kvišku in razbremeniti vrvi. Pomagal si je z zobmi — vse zaman! Pri tem je nerazumljivo nekaj mrmral, od vrha so se trgali snežni plazovi, od spodaj je potegnil veter, vrv se je začela gugati.
Prevedel: Ivo Lukanc
