(* 10. maj 1901 † 12. december 1976)
portret ženske, ki je v stenah iskala prostor svobode
O »tako in drugače privlačni« Pavli Jesih je bilo napisanega, govorjenega, posnetega in odigranega (res) veliko, a večina zapisov jo obravnava tudi skozi optiko časa, ki je ženske (kot v ostalih dejavnostih tudi) v alpinizmu videl kot izjemo, ne kot subjekt. Pavla je živela v obdobju, ko je bil ženski izraz omejen, a medvojni sistem je omogočil določeno stopnjo (kulturne) svobode, ki jo je znala izkoristiti. V stenah je našla prostor, kjer je lahko govorila z lastnim telesom, neodvisno od družbenih pričakovanj.
Njena zgodba s Čopovim Jožom, ki je po drugi svetovni vojni dobila skoraj mitološke razsežnosti, je pritegnila ustvarjalce, ker je omogočala analizo dni v Steni (skoraj vsako minuto), a hkrati je zasenčila njen ženski profil – odnos do telesa, do soplezalcev, do tveganja, do svobode. V njenih biografijah manjka antropološka plast: kako in na kakšen način je kot ženska v moškem svetu preoblikovala pravila igre. Da bi spoznali njeno notranjo plat, bi morali dobiti vpogled v njen privatni odnos do Gostiše, Lipovca, …
Pavli je bila storjena krivica z odvzemom premoženja – krivica, ki je doletela tisoče, a pri njej je imela še simbolni pomen: družba, ki jo je prej (zavistno) občudovala, jo je po vojni izrinila. To je prelom, ki ga je treba razumeti (tudi) antropološko: iz figure moči je postala figura tišine, kar tudi ni tako napačno.
Telo kot prostor identitete
Pavla Jesih je bila po postavi skladna, telesno izrazita – in to ni nepomemben podatek. V alpinizmu med obema vojnama je bilo žensko telo pogosto razumljeno kot šibkejše, manj primerno za vodilne vloge, ki pa so bile zaradi takratnega načina in tehničnih zmožnosti varovanja prednost. Pavla je to predstavo razbila. Njeno telo je bilo orodje svobode, njeno gibanje v steni pa način, kako je artikulirala identiteto, ki je v meščanskem svetu ni mogla v celoti izraziti.
V navezi z Gostišo, Lipovcem, Čopom, Potočnikom in drugimi je bila več kot enakovredna – ne kot simbol, temveč kot partnerka. To je antropološko ključno: Pavla ni bila »ženska v navezi«, temveč subjekt z lastno voljo, ki je v stenah uveljavljala avtonomijo, ki ji je družba ni priznala.
Njeni odnosi s soplezalci – Gostišo, Lipovcem, Čopom – so pogosto omenjeni le mimogrede. A prav tam se skriva antropološki vpogled: Pavla je živela v svetu, kjer je bila bližina v navezi hkrati intimna in strogo funkcionalna. V stenah se je prepletal eros (življenjska energija, privlačnost, tveganje) in etos (odgovornost, zanesljivost, disciplina).
Zgodba s Čopom je zato postala mit: ne zaradi romantičnih razsežnosti, temveč zato, ker je predstavljala srečanje dveh svetov – meščanskega in delavskega, ženskega in moškega, telesnega in duhovnega. Pavla je znala prehajati med temi svetovi, kar jo dela antropološko izjemno.
Tone Strojin ➠ Življenje Pavli ni potisnilo peresa v roke, da bi zapustila spomine. Odnesla jih je s seboj v zgodovino.
Kronologija njenega plezalnega obdobja (1926–1945)
Pavla Jesih je aktivno plezala približno od leta 1926 do leta 1933, nato pa po nesreči v Mojstrovki postopoma opustila vodilno vlogo. Vendar je po vojni doživela še en vrhunec – Čopov steber leta 1945, ki je bil simbolno tudi njen zadnji veliki vzpon.
1926
15. avgust: Triglavska severna stena, varianta skozi Okno (IV) – z M. M. Debelakovo, S. Tominškom, T. Guerro,
1927
16. julij: Debela peč, severna stena (III/–IV) – z M. Potočnikom,
17. julij: Škrlatica, Levi steber (IV+/V) – z J. Čopom, D. Martelancem, S. Tominškom,
29. julij: Rigljica, severna stena (II) – z J. Čopom, D. Martelancem,
7. avgust: Mala Mojstrovka, severna stena (III/IV) – z J. Čopom, D. Martelancem, S. Tominškom,
1927: Jalovec, severna stena (III/IV) – z J. Čopom, M. Potočnikom,
11. september: Frdamane police, severna stena (–III) – z M. Potočnikom.
1928
25. junij: Široka peč, severna stena (IV) – z J. Čopom, M. Potočnikom,
31. julij: Veliki Draški vrh, severna stena (V/–VI) – z M. Gostišo,
1929
1929: Tošc, SZ stena (IV) – z M. Gostišo,
9.–12. avgust: Triglavska severna stena, Skalaška smer (IV/IV+) – z M. Gostišo.
1930
25.–26. junij: Triglavska severna stena, Jugov steber (IV+/–V) – z M. Gostišo.
1931
8. julij: Škrlatica, Skalaški steber (IV/V) – z J. Lipovcem,
18.–19. julij: Rakova špica, smer po stebru (IV/V) – z M. Kajzljem, J. Lipovcem,
2. avgust: Šite, severna stena (III/IV) – z D. Kantejem, J. Kvedrom,
18.–21. avgust: Špik, Skalaška smer (V/V+) – z J. Lipovcem.
1932
11.–12. avgust: Travnik, severna stena (IV/–VI) – z J. Lipovcem.
1933
5.–7. julij: Rogljica, severna stena (IV/V) – z J. Lipovcem
(v tem letu je doživela nesrečo v Mojstrovki, ki je zaznamovala njen umik iz aktivnega plezanja).
1945
26.–30. september: Triglavska severna stena, Čopov steber (V/VI) – prvi v navezi J. Čop,
(simbolni zaključek njenega plezalnega življenja – seznam prvenstvenih vzponov po Veliki pionirji alpinizma II. – Bine Mlač).
Zaključek: ženska, ki je presegla svoj čas
Antropološko gledano je Pavla Jesih figura prehoda: med tradicijo in modernostjo, med žensko vlogo in osebno svobodo, med družbeno pričakovano in telesno izživeto identiteto.
Njene smeri so njeni zapisi. Njeno življenje je njena filozofija. Njena tišina po vojni je opomin, da zgodovina predvsem pogosto pozabi tiste, ki so jo najbolj oblikovali. Če bi Pavla živela v današnjem času, ji ne-bi preostalo drugega, kot da se športno ukvarja s kolesarstvom, …
