Široka gora je zadnji vrh dolgega grebena nad dolino Krme in hkrati najvzhodnejši dvatisočak Julijskih Alp z razgledi, ki nagradijo vsak korak na položnih pobočjih do venca gora nad planino Lipanca, …
Štirje vrhovi blagih oblik in še nekaj nižjih vzpetin sestavljajo greben, ki se severozahodno dviga nad Pokljuko nad Rudnim poljem in planino Lipanco. Na pokljuški strani so pobočja mehkejša, porasla z gostim gozdom, proti dolini Krme pa se greben nenadoma prelomi v odsekane stene, ki že od daleč razkrivajo svojo mogočnost. Prav ta dvojnost, je mehka gozdnata stran in prepadna kamnita druga stran daje temu območju poseben značaj. Vrhovi nad dolino Krme ne ponujajo le lepih razgledov, temveč tudi občutek, da si stopil na rob nekega starega, skoraj skrivnostnega sveta.
Pristopi s Pokljuke so prijetni in ne preveč zahtevni, zato si jih lahko privošči marsikateri planinec. Med potjo se pogled večkrat ustavi na vrhu Brda, to je kopasta gora zahodno od steze, ki jo lahko brez posebnih težav obiščemo tudi kot zanimiv stranski cilj. S poti proti Debeli peči se odpirajo pogledi na valovito gorsko krajino, ki se postopoma dviga proti glavnemu grebenu. Šele ko se pohodnik nekoliko dvigne, razume, kako razgibana in bogata je ta pokrajina, čeprav na prvi pogled deluje mirna in skoraj neizrazita.
Posebno poglavje tega območja je povezano z rudo in starimi sledmi človeka. Na jugozahodnem pobočju Lipanskega vrha leži obširno območje površinskih rudnih jam, kjer je še danes mogoče prepoznati stare izkopne oblike in najti značilno rudo bobovec. Tudi ob planinski poti čez Brda proti Debeli peči je bobovec povsem običajen, droben, a pomenljiv spremljevalec. Naključna najdba bronastega bodala iz 10. stoletja pred našim štetjem pod vrhom Mrežce pa lepo pokaže, da je bil ta gorski svet živ že v davnini, veliko prej, preden so po njem stopali današnji planinci s fotoaparati in planinskimi čevlji.
Na pašniku Spodnja Brda so delno vidni ostanki temeljev pozno srednjeveških in novoveških stavb, kar še enkrat potrjuje, da je bil ta svet nekoč močno povezan z rudarjenjem in delom ljudi. Nad gozdno mejo pa se tu in tam še vedno ohranijo tudi ostanki starih tlakovanih poti, po katerih so nekoč tovorili nakopano rudo. Danes po teh poteh stopamo z lahkotnejšim korakom, a prav je, da ob tem začutimo tudi zgodbo preteklih rodov, ki so tukaj živeli in delali precej bolj trdo, kot si to danes sploh lahko predstavljamo.
Naša pohodniška pot se začne na Pokljuki ob planini Javornik in nas vodi proti planini Lipanca, odkoder nadaljujemo in se najprej vzpnemo skozi macesnov gozd, nato pa po strmejšem, drobljivem žlebu dosežemo razgledni svet, kjer se pot razcepi. Na zahodu se odcepi smer v dolino Krme, mi pa nadaljujemo vzhodno po prijetnih vzpetinah in čez glavni greben pod z rušjem poraščenim vrhom Okroglež.
Sledi manj strm, nato pa znova nekoliko bolj razgiban svet, ki nas pripelje na široka travnata pobočja pod razgledno goro Debela peč. Tu se pot počasi odpre v veličasten gorski prostor, kjer se začne čutiti bližina vrha. Debela peč se dvigne pred nami kot prostoren, na vse strani odprt in prepadno odsekan vrh, ki ponuja resnično mogočen razgled. Ko stopimo nanj, se pred nami razprostre dolina Krme, Julijske Alpe, v ozadju Gorenjska in daljni obronki pogorja Karavanke. Na takem mestu človek hitro pozabi na vsakdan in bi najraje samo še sedel, gledal in poslušal tišino.
Debela peč je vrh, ki ga ne osvojiš z naporom, temveč predvsem z užitkom. Na poti te spremljajo gozd, planina, stare sledi rudarjenja in pogled na gorski svet, kjer ima vsaka skala svojo zgodbo. Še posebno lepo se v spomin vtisnejo stari viharniki macesni, ki so nekoč kljubovali vetru in času, eden izmed njih pa je svojo pot sklenil na Spodnjih Brdih kot tiha, a častitljiva priča minulega življenja v gorah. Tudi naravni skalnati obelisk višje ob stezi proti Debeli peči daje pokrajini nekaj skrivnostnega, skoraj slovesnega. Sledi daljši odmor, kasneje zapustimo razgledni vrh in se vrnemo na planino ter ustavimo še pri prijaznih ljudeh na planini Lipanca se dan zaokroži v lepo planinsko zgodbo, v kateri se združijo narava, zgodovina in toplina. Sprejem pri Blejski koči z domačnostjo in ustrežljivim osebjem, ko se planinci hitro prepričamo, da planina ni le izhodišče za vzpon, temveč tudi prijeten kraj za postanek, pogovor in dobro voljo.
