Gorenjski Glas, 7. junij 1952
Gorska reševalna služba pri Planinski zvezi Slovenije bo letos sredi poletja slavila 40-letnico svojega obstoja. V teh štirih desetletjih je rešila že marsikomu življenje in preprečila marsikatero težjo nesrečo. Naše uredništvo je naprosilo znanega alpinista in reševalca tov. Uroša Zupančiča, da bi nam povedal kaj več o delu in organizaciji Gorske reševalne službe. Tovariš Zupančič nam je rade volje ustregel in se mu v imenu uredništva in bralcev zahvaljujemo.
GORE SO LEPE IN VABIJO, A SO TUDI NEVARNE
Gore so lepe in vabijo, a so tudi nevarne, če ne precenimo lastnih zmogljivosti in gremo nanje slabo opremljeni. Vse preveč nesreč je bilo, odkar jih je začel obiskovati naš človek. Od prvih začetkov našega planinstva pa do danes so zahtevale že več kot 150 mladih življenj. Izkušeni planinci – gorski reševalci – si prizadevajo, da bi planinske nesreče znižali na minimum. Zato prirejajo številne tečaje oziroma predavanja in tako vzgajajo planince – začetnike ter jih seznanjajo z nevarnostmi, ki grozijo v gorskih stenah na vsakem koraku in pri vsakem prijemu. Učijo jih ravnanja v gorah in tako preprečijo marsikatero smrtno nesrečo, ki bi se lahko pripetila zaradi premajhne sposobnosti in neznanja planincev – začetnikov.
Največje nevarnosti, ki nanje naletimo v gorah, so plazovi in rušeče se ter padajoče kamenje. Zato ne hodimo na planinsko pot ali plezalno turo, če nismo zadosti opremljeni. Nesrečo pa lahko povzroči tudi slabo razpoloženje. Zato takrat, ko smo slabo razpoloženi, raje ne hodimo v nevarne gore.
Ko smo v gorah, oziroma ko se nanje vzpenjamo ali sestopamo, imejmo v vidu vedno, kako se bo naša zamišljena pot končala. Vedno moramo biti pripravljeni na nesrečo in se je izogibati. Le tako nas ne bo iznenadilo, če bi koga iz skupine doletela nesreča, in le tako ne bomo v takem primeru izgubili glave ter premišljeno in pogumno rešili situacijo. Prenagljenost ali brezglavost v gorskih stenah čestokrat poruši še tiste mostove in steze — ali kot pravimo planinci — zapre poslednje duri, ki jih je narava le skopo odprla.
SAMO LANI JE BILO V NAŠIH GORAH 15 SMRTNIH ŽRTEV
Alpinizem prodira v povojnih letih med vedno širše sloje našega ljudstva. Zato mislim, da je treba stalno opozarjati na nesreče, ki se lahko pripetijo in širiti — če hočete — našo alpinistično prosveto zlasti med mladino. Mladina čestokrat precenjuje svoje sposobnosti in podcenjuje nevarnosti, ki se skrivajo v stenah naših gora. S tem seveda nočemo zavirati ljubezni do alpinizma, nasprotno z vzgojo in s spoznavanjem gora in nevarnosti, ki jih gore skrivajo in ki se jih z alpinističnim znanjem in spretnostjo lahko izognemo, hočemo to ljubezen še poglobiti. Če bi se tega zavedali vsi mladi ljubitelji gora, potem bi ne bilo treba našim reševalcem tolikokrat hiteti skozi noč in sneg in ob vsakem vremenu v gore na pomoč.
Petnajst smrtnih žrtev, ki so jih lani zahtevale gore, so reševalci prenesli v dolino. Mnogo ponesrečencev je zaradi takojšnje pomoči, ki so jim jo nudili naši reševalci, za las ušlo smrti. Gorski reševalci niso nikoli odlašali in oklevali, če je bilo treba nuditi ponesrečencem pomoč. Ob vsakem vremenu in času so hiteli ponesrečencem na pomoč na Presedlaj, jih reševali v stenah Brane in Planjave. V strupenem zimskem mrazu so se spoprijeli s stenami Prisojnika, špika in Jalovca, samo da bi pomagali tistim, ki so jih klicali na pomoč. Poznali niso ne utrujenosti, ne nevarnosti, vsakomur, ki je bil pomoči v gorah potreben, so pomagali z nepopisno požrtvovalnostjo. Vse to njihovo delo znajo ceniti ne samo ponesrečenci, ampak tudi posamezna podjetja in ministrstvo za delo, ki je omogočilo reševalcem izostanek od dela, če se pripeti v gorah kaka nesreča ali katastrofa.
GORSKI REŠEVALCI SE NENEHNO USPOSABLJAJO
Planinska zveza Slovenije se skupno s centralo GRS stalno trudi, da bi čim bolj usposobila posamezne gorske reševalne skupine in jih seznanila z vsemi sodobnimi sredstvi nudenja prve pomoči v gorah. Naši gorski reševalci znajo danes uporabljati vsa sodobna tehnična sredstva, s katerimi je mogoče pospešiti reševanje ponesrečencev z najtežjih prepadnih in previsnih sten. To svoje znanje naši gorski reševalci z uspehom uporabljajo tudi pri najtežjih reševalnih akcijah. Pravijo, da sta bili najbolje izvedeni akciji na Presedlaj in v severnozapadno steno Špika v Dibonovi smeri. Prva je bila izvedena v viharni noči od 18. januarja na 19. januar, druga pa 21. julija. Pri teh dveh akcijah — pa tudi pri drugih — so naši reševalci pokazali vse, kar znajo in kar zmorejo storiti za svojega bližnjega. Kolikokrat so marali pozabiti na svojo lastno nevarnost, glad, utrujenost in napore, ko so reševali življenja ponesrečenih tovarišev.
Pri ponesrečenih planincih so opazili, da ti za turo niso bili najbolje opremljeni. Tudi na morebitno nesrečo niso bili pripravljeni, saj niso imeli s seboj niti skromne osebne lekarne z najpotrebnejšimi medikamenti, ki jo mora imeti vsak pravi planinec.
KAJ NAJ STORIMO V PRIMERU PLANINSKE NESREČE?
Namen Gorske reševalne službe je tudi, da seznani ljubitelje planin, kaj naj storijo v primeru morebitne planinske nesreče. Če se zgodi nesreča, jo je treba javiti v prvo planinsko postojanko, ki je obenem obveščevalna točka GRS. Dolžnost oskrbnika planinske postojanke je, da pravilno in čim hitreje pismeno obvesti najbližjega reševalca. Očividec nesreče in oskrbnik planinske postojanke sta dolžna, da nudita ponesrečencu prvo pomoč, in če je mogoče, pričneta tudi s pospešenim reševanjem. Vsi člani alpinističnih odsekov so dolžni po svoji zmožnosti in sposobnosti pomagati pri reševanju ponesrečenca.
Mreža Gorske reševalne službe je široko razpredena. V katerem koli predelu naših gora se lahko obrnete na gorske reševalce, ki vam bodo rade volje pomagali v primeru nesreče. V Logu pod Mangartom se obrnite na Mirka Venclja (Log štev. 29), v Plužnah pod Kaninom na Andreja Černeta (št. .17), v Bovcu na Borisa Ostana (št. 4, telefon 112), v Logu v Trenti na Antona Kravanjo — Kopiščarja (št. 45), v Ratečah na Joža Makovca (št. 143), v Kranjski gori na Franca Mraka (št. 10) in Alojza Robiča (štev. 34), v Martulku na železniško postajo, v Mojstrani na Janeza Brojana (štev. 131) in Avgusta Delavca (št. 142), na Jesenicah na Centralo GRS Uroša Zupančiča (Gosposvetska c. 2, državni telefon št. 330 ali telefon Železarne št. 233, na bazo GRS Jesenice pa inž. Dušana Sikoška (Titova 4, telefon Železarne št. 247 ali 033), na tehnično vodstvo GRS na Andreja Moreta (Jesenice , Javorniška pot št. 10), v Gorjah na Franca Lipovca (Poljšica št. 54), pri Stari Fužini na Martina Ceklina (št. 78), v Radovljici na Staneta Fona (Kosovelova št. 2), v Tržiču na Nadislavo Salbergerjevo (Cerkvena 16), na Jezerskem na Toneta Ekarja (št. 31), v Kranju na Toneta Dovjaka (Cesta na Rupo 22 b), v Ljubljani na Planinsko zvezo Slovenije, Likozarjeva ulica, na Planinsko društvo Ljubljana – Matica (Masarykova cesta 14), na Zupana Franca (Orlova 13), na Miho Verovška (Trdinova 7/IV) in na dr. inž. Franca Avčina (Rakovniška 5a, telefon št. 33-112,50-51), v Kamniku na Pavla Kemperla – Planinsko društvo Kamnik, v Stahovici na Franca Erjavška (št. 21), v Kamniški Bistrici na oskrbnika planinske postojanke Toneta Gradiška. Omenjeni tovariši so preizkušeni planinci in reševalci in vam bodo nesebično in požrtvovalno v primeru potrebe pomagali.
