Polet, 8. junij 1952
Anderl Heckmair
Mahoma je Toni Kurz trikrat, štirikrat zastokal, se prekucnil navzpred in negibno obvisel, ujet čez pas z vrvjo. Junaško življenje je ugasnilo …
Komaj tri metre stran so vodniki opazovali ta zadnji boj in do dna pretreseni so morali človeka, ki so ga imeli že za rešenega, pustiti na vrvi. Z iztegnjenim cepinom so se lahko celo dotaknili derez na nogah, trupa pa niso mogli več spravit z vrvi. Z bridkostjo v srcu so se vrnili v dolino.
Šele münchenskim gorskim reševalcem, ki so prihiteli z letalom, je deloma uspelo spraviti mrtve iz stene. Začeli so z reševanjem Tonija Kurza.
Visečo vrv so najprej pritrdili, nato pa jo z nožem, pritrjenim na drog, prerezali nad truplom. Ko se je Kurz zadel ob skalo, je zdrsnil iz zanke in izginil v globini. Nato so preiskali vse vznožje za mrliči. Najprej so našli Rainerja, potem pa na največje presenečenje truplo Sedlmayerja, o katerem so že mislili, da je nekje visoko v steni blizu zadnjega bivaka. Od šestih smrtnih žrtev so mogli odkriti le štiri. Enega so našli pri poskusih naslednje leto, Mehringer pa bo verjetno ostal za vedno skrit pod svojim velikanskim nagrobnim spomenikom.
Ta dogodek je vzbudil pozornost daleč čez meje za plezalstvo navdušenih krogov. Deloma je temu pripomogla tudi zemljepisna lega Eigerja. Medtem ko ostanejo plezalni vzponi večidel skriti, ker je le redko mogoče opazovati boj v steni, je severna stena Eigerja zaradi svoje izprožene lege kar obkoljena z daljnogledi in mora plezalec nehote razkazovati svoje znanje v tej steni. Če bi ga opazovali sami plezalci, bi še ne bilo slabo. Toda večinoma je ravno narobe in tako je razumljiv ves vik in krik, ki se je začel, še preden je zadnji ponesrečenec te naveze izdihnil.
Šlo je celo tako daleč, da so od švicarske vlade zahtevali, naj uradno prepove plezanje po severni steni Eigerja. To so tudi dosegli. Vendar so se temu uprli znani švicarski alpinisti, ki jim je res uspelo, da je bil ta nesmiselni zakon umaknjen. Le švicarska gorska reševalna moštva naj bi ne bila več dolžna pomagati pri morebitnih nesrečah. To načelo pa je bilo že prej razglašeno in vendar so bili švicarski vodniki ob vsaki resni potrebi tovariško pri roki.
ČETRTO POGLAVJE NADALNJI POSKUSI V LETU 1937
Z napeto pozornostjo sem spremljal vse dogodke na Eigerju. Sam se leta 1936 še nisem imel za zrelega, da bi načel ta problem, čeprav so mi bili po posrednem porazu ob Jorassesu nehote vse želje in vsi načrti obrnjeni na Eiger. Najprej sem se moral sam prepričati ali imam še potreben vzgon ali pa res že spadam med staro šaro, kakor mi je bil dejal prijatelj v Münchnu.
Leta 1935 nisem napravil več nobenega težjega vzpona, zato leta 1936 še nisem mogel misliti na Eiger. To poletje pa se mi je ponudila priložnost, da si spet pridobim zaupanje vase, ki bi je, tudi če bi jo iskal, ne mogel najti boljše.
Z damo, ki sem ji bil za vodnika, sem se mudil v Dolomitih in se ravno nameraval vzpeti do Umbertovega zavetišča pri Tre Cime di Lavaredo, ko so mi prišli nasproti nürnberški prijatelji in mi od veselja žarečih obrazov povedali, da so kot šestnajsti preplezali severno steno Cima Grande di Lavaredo. Čestital sem jim in šel slabe volje naprej, ker takrat nisem imel priložnosti za take vzpone. Za hip me je prešinila misel: »Ali naj poskusim z damo?« Ko pa sem si jo nato ogledal, sem se moral sam nasmehniti svoji misli.
V koči me je opozoril nase plezalec, ki si je v največjem miru trikrat zapovrstjo naročil večerjo. Tudi sicer mi je bil kar všeč, zato sem prisedel k njemu in ga začel spraševati najprej po vremenu. Pri tem sem ugotovil, da spada k mojim nürnberškim znancem, le da je imel še en dan dopusta, ki ga misli prebiti v koči in počivati. Med drugim se je udeležil že vzpona na Civetto in na severno steno Einserja. To mi je zadoščalo. Vprašal sem ga, ali bi ga mikalo drugi dan z menoj v severno steno Cima Grande Lavaredo. Najprej me je dvomljivo ogledoval, potem pa mi je navdušen pritrdil. Moja gospa mi je rade volje dala prosto in dogovorila sva se, da bova vstala ob štirih in — če bo mogoče — v enem dnevu preplezala čez steno. Čeprav sem vedel, da še nikoli ni bila preplezana brez bivaka.
Štiri zjutraj, dež bobni po pločevinasti strehi. Preklemansko, tako se nisem še nikoli jezil na slabo vreme. Ob sedmih sva končno vstala. Theo Erbenbeck — je bilo ime mojemu nove tovarišu — je že prijel nahrbtnik, da bi odšel.
Medtem je dež prenehal in po mračnih stenah so se vlačili le deževni in mrzli ledeni zastori. Moledoval sem ga, naj gre z menoj vsaj do vstopa in si čisto od blizu ogledava težave v steni.
Ob osmih sva končno zapustila kočo. Opremo sem za vsak slučaj vzel s seboj, vendar niti sam nisem resno mislil na to, da bi vstopila. Ob devetih sva bila ob vznožju. Nič nisva govorila, temveč sva se skoraj nagonsko navezala in si oprtala kline.
Po 80 metrih lahkega plezanja sva prišla do vstopne poči. Cela galerija klinov je sršela iz poči in iz previsov. Italijani, ki so za prvi vzpon potrebovali pet dni, so opravili čedno delo. Za moj okus pa je bilo klinov preveč, saj nisem imel niti toliko vponk s seboj. Sicer je spet pričelo rositi, a napraviva vsaj še nekaj raztežajev v steno — vrnila se bova vendar še zmeraj lahko!
Vse moje razočaranje spričo neuspeha v Jorassesu se mi je zdaj zgostilo v nov zagon. Hotel sem sam sebi dokazati, da še ne spadam med staro šaro. Samo v najnujnejše kline sem se vpenjal in potem sem se nič kolikokrat stegoval navzad z glavo navzdol in spet odpenjal vponke. Tako je vrv poredkoma tekla po več ko treh do štirih vponkah, kar je zelo zmanjševalo trenje. Tovariš je izvrstno ravnal z vrvjo. Kakor hitro je prišel na 2—4 m pod moje stojišče, sem že odvrgel vrv in se spet pognal naprej.
Na povratek še mislila nisva več!
V štirih urah sva bila iz težav, še čez poldrugo uro pa na vrhu, pri čemer sploh nisva mislila na rekord, ki je pri plezanju izmed vsega najbolj nesmiseln. Po času pa vendarle presodimo, s kakšno težavo ali lahkoto smo plezali. Zdaj sem vedel, da se mi še ni treba prištevati med staro šaro!
Zato sem takoj trdno sklenil, da se bom lotil problema Eigerja. Še mar mi ni bila prepoved švicarske vlade, saj tako ne bodo streljali menoj, če nas bodo pa potem zaprli, bo pa vsaj nekaj lepih dni počitka.
Pripravljal sem se popolnoma naskrivaj in nisem nikomur črhnil niti besedice o svojem načrtu. Za spremljevalca sem si dobil društvenega tovariša Thea Loscha. Predvsem sva računala z dolgim obleganjem, ki bi ga uporabila za to, da bi severno steno Eigerja pregledala do najmanjših podrobnosti.
S tem namenom sva se na pomlad 1937 odpeljala s kolesoma v Švico, a se najprej nisva niti prikazala v Grindelwaldu, marveč sva v Interlaknu v kopališču pri upravniku, s katerim sva bila že od prej prijatelja, za stalno najela kabino, v kateri sva si lepo domače uredila. Tam sva tudi zvedela, da je bila med tem prepoved vzponov na severno steno Eigerja umaknjena. Kljub temu sva še dalje skrbela, da z ničemer nisva izdala, da nameravava v severno steno. Zato sva se brez opreme odpeljala s kolesoma v Grindelwald, kjer sva se tako lahko brez skrbi pokazala. Samo enemu sva po sili razmer morala zaupati svojo skrivnost: to je bil planinski trobentač v Alpiglenu, pri katerem sva našla zavetje, kadar sva hodila na oglede. Mož je bil sam nekam odljuden in naju je z rogom posvaril, kadar se je kdo približal.
Šest tednov sva bila ob lepem vremenu v Grindelwaldu ali pa v Alpiglenu in ob grdem v Interlaknu, kjer sva se nedolžno pomešala med kopalce. Seveda nisva pustila, da bi čas neizkoriščen mineval, temveč sva se kajkrat zaletela v spodnje sklade v steni.
Nekoč pa sta naju vendarle ustavila dva na videz prav tako nedolžna »sprehajalca« in naju zelo pretkano izpraševala. Nezaupanje se nama je vzbudilo šele, ko sta naju ne da bi kaj vprašala, fotografirala. Res sva čez dva dni lahko videla svojo fotografijo v listih s podpisom: »Dva anonimna kandidata za severno steno Eigerja, ki nočeta povedati svojih imen.«
Na srečo sva namreč zamolčala svoji imeni. Bila sta torej le dva prikrita časnikarja. Če bi gospod Schmidt ali Kunz zvedel najini imeni, bi nama bilo malo mar, toda v plezalskih krogih, kjer nisva bila več povsem neznana, bi nedvomno dvignilo nekaj prahu. In ravno temu sva se hotela ogniti.
Žal pa so bili drugi plezalci, ki so skušali doseči ravno nasprotno kakor midva. Ti so pripovedovali vsakomur, ki jih je hotel poslušati ali pa ne, o svojih namerah v severni steni Eigerja, in so se vsem na očeh, pri čemer so celo sami vabili svoje ljudi na opazovanje, potikali ob vznožju severne stene, pustili, da so jih pridrževali v Grindelwaldu in želi že vnaprej lovorike, kjer so jih le mogli stakniti. Na najino največjo žalost so bili vmes tudi Münchenčani in grindelwaldski vodniki so se upravičeno jezili. Ti plezalski bahači so plesali okrog Eigerja kakor vešče okoli luči. V pomirjenje naj še povem, da so jo vendarle še po zasluženju skupili in bili za konec svojega rogoviljenja policijsko izgnani iz Švice.
Midva pa sva postala še previdnejša in nisva zaupala nikomur več. Za resen poskus je bilo vreme še preveč nestanovitno, zato sva napravila desno od Rote Flüh novo varianto do zahodnega grebena, seveda brez slehernega pomena, nama le za vajo in za preučevanje skal.
Nato je prišel dan, ko sva se pripravila za prvi naskok. Ob dveh zjutraj sva nameravala kreniti. Ko sva se zbudila, je bilo nad nama modro in sonce se nama je smejalo v obraz. Pošteno sva zaspala! »Kaj zato, vreme vendar ne bo samo en dan lepo!« S tem si nisva preveč belila glave, temveč sva spet začela lenariti.
Proti poldnevu se je nenadoma dvignila črna stena oblakov in privršala je strahovita nevihta. Še tega se nama je manjkalo. Šest tednov sva bila že tukaj in najina blagajna se je že močno osušila. Zadnje dni sva zaradi varčevanja že opuščala po en obrok hrane. Iz izkušenj sva vedela, da bo minilo vsaj osem do štirinajst, dni, preden bo stena spet dostopna. Tako dolgo pa nisva mogla več stradati in če bi mogla, potem bi telesno nikakor ne bila več kos velikanskim naporom, ki so naju čakali. Zato sva se prikopala do gotovo ne lahkega, a edino pravilnega sklepa, da je treba za to leto obleganje opustiti, zato pa drugo leto s toliko večjo gotovostjo spet poskusiti!
Kakor hitro sva to sklenila, nisva vzdržala niti ure več, temveč sva trdno odločena pospravila svoje stvari. Potem sva pohitela navzdol v Grindelwald, skočila na kolesi in se odpeljala v Interlaken. Tudi tam sva pospravila svojo ropotijo. Upravnik je moral, ker nisva hotela vsega vleči s seboj, oddati prtljago na vlak, midva pa sva se vozila vso noč in ves dan proti domovini. Ta dan je bil na Eigerju spet usoden. Da sva midva opustita obleganje, je bil le obroben dogodek. Toda namesto naju je stopila v steno druga naveza: Innsbručan Hias Rebitsch z Münchenčanom Wiggerlom Vorgom. Pa še nekaj se je zgodilo, o čemer nisva imela niti pojma in kar sva zvedela šele čez osem dni doma.
Prevedel: Ivo Lukanc
