Polet, 12. junij 1952
Anderl Heckmair
Isti dan, ko sva se midva odpeljala, je vstopila v severno steno Eigerja neka salzburška naveza, ki jo je iznenadila tista strahotna nevihta. Plezalcema je sicer že uspelo izplezati vprek na greben Mittelegi, a tam je Gollackner od izčrpanosti umrl, Primasa pa so morali popolnoma izčrpanega odnesti švicarski vodniki.
Ko se je drug dan razvedelo za vzpon Salzburžanov, so Rebitsch in Vörg in še neka münchenska naveza navzlic debelemu novemu snegu nemudoma naskočili Lauperjevo smer in vso steno preiskali za pogrešanima.
Žal pa je bilo napačno sporočeno, češ da so pogrešano navezo opazili ob sestopu v severovzhodni steni. Požrtvovalni reševalci so morali po brezuspešnem iskanju popolnoma premočeni prenočiti v steni in šele drugi dan so mogli izplezati vprek na greben Mittelegi, kjer stoji majhna koča. Tam so jim prišli nasproti švicarski vodniki z izčrpanim Primasom in jim sporočili, kje leži mrtvi Gollackner. Takoj so se lotili dela in prenesli mrtvega tovariša v dolino.
Naveza Rebitsch-Vörg je bila že od vsega začetka pod nesrečno zvezdo. Komaj sta si opomogla od napornega reševanja, že sta se odločila, da bosta tvegala poskus v severni steni. Napravila sta kvečjemu 300 metrov v steno, ko sta našla enega od ponesrečencev prejšnjega leta. Kolikor sta mogla ugotoviti, je bil to Hinterstoisser, ki ga takrat niso našli. Pieteta jima je narekovala, naj se nemudoma lotita spravila v dolino.
Medtem so minili lepi dnevi. Vreme je postalo nestanovitno, vendar sta se kljub temu še enkrat zaletela vse čez tisto nagnjeno prečnico, ki sta si jo tako zavarovala z nalašč za to prineseno vrvjo. S tem sta bila za začetek zadovoljna. Kljub hudi uri, ki ju je presenetila, sta se dobre volje in varno vrnila.
Nevihta pa je bila samo začetek daljšega obdobja slabega vremena, ki ju je spet pognalo od stene. Da bi brez dela ne zapravljala časa, sta v presledku med slabim vremenom preplezala severno steno Grossfiescherhorna v Welzenbach-Merklovi smeri.
Po vseh pripravah in po previdnem otipavanju stene je bilo videti, da sta tokrat na delu moža, ki sta izkušena in dorasla svojemu načrtu. Wiggerl Vörg ni sodil le med najboljše münchenske plezalce, marveč si je z dvema odpravama na Kavkaz, na katerih drugi je z Ludvigom Schmadererjem preplezal severno steno Ušbe, nabral tudi veliko izkušenj v ledu.
Tirolec Hias Rebitsch je bil sploh med najboljšimi plezalci. V skalah in ledu je preplezal najtežje, kar je sploh mogoče.
Trije tedni so pretekli, ko sta bila spet v svojem šotoru v Alpiglenu, da bi se pripravila za nov naskok.
V dveh etapah sta prenesla obsežne nahrbtnike v steno, in sicer takoj nad visečo prečnico, ki sta jo naglo premagala, saj sta si naredila v nji celo vrvno ograjo in jo po prvem naskoku kar pustila v steni. Prečnico sta imenovala po Hinterstoisserju.
Seveda so bili spet zasedeni vsi daljnogledi v bližji in daljnji okolici in vsak njun korak so spremljali in kritično presojali.
Hias Rebitsch in Vörg sta si v vdolbini onkraj prečnice uredila prenočišče, celo gumijaste blazine in pernato spalno vrečo sta prinesla s seboj, in ker sta se tako oskrbela, sta se drugo jutro izvrstno počutila.
Popolnoma spočita sta se drugi dan z novimi močmi lotila težavnega dela. Tudi onadva sta se hudo uštela glede velikosti ledišč. Namesto domnevnih pet raztežajev jih je bilo dvajset in namesto ene ure, kakor sta mislila, sta jih za pot čez spodnje veliko ledišče potrebovala pet. Razen tega si je Vorg pri vsekovanju stopinj v led, trd ko steklo, zdrobil cepin in tako je moral nadalje delati s kladivom za led, ki je kaj slabo nadomestilo cepina.
Potem sta morala čez skalni pas, ki loči drugo ledišče od tretjega. Čez skalo je na vseh prehodnih krajih tekla roda in zaman sta iskala poti naokrog. Nazadnje se je Rebitsch le poprijel in se čez izredno težavno skalo med škropečo vodo vzpenjal dalje. Pri tem je odkril star klin z zanko za spuščanje, ki so ju bili pustili tani njuni predhodniki.
Med bojem s težavno steno sta popolnoma spregledala, da so umazani sivi oblaki že spet začeli zagrinjati steno. Prešinila ju je groza. Ali sta tudi onadva obsojena na vrnitev. Nista prišla še niti do grebenske stene, ki se je neznansko strmo vzpenjala novih 650 m nad njima.
Morala sta še sto metrov čez strme, s skalami posejane ledene plošče do kraja, kjer so zadnjikrat videli Mehringerja in Sedlmayerja. Pripravljena sta bila na to, da bosta našla Mehringerjevo truplo, vendar razen dveh klinov v steni nista dobila nobenih sledov. Od tod sta si morala sama iskati smer. Najprej sta poskusila še dalje po naravni vpadnici z vrha, a sta morala kaj kmalu sprevideti, da vsaj hitro ne bosta mogla napredovati, zato sta se ob vrvi vrnila. Potem sta hotela vprek na levo do nenavadne police. Pri prečenju ju je presenetil tak slap, da sta se tudi tam nemudoma obrnila.
Pri omenjenih dveh klinih sta si uredila nočišče in šklepetajoč z zobmi čakala jutro. Izkazalo se je, da ju je upanje na izboljšanje vremena varalo. Še nekaj časa sta počakala. Zdajci se megla dvigne in na zahodu zagledata bližajočo se gmoto črnih oblakov. Ni bilo več kal premišljati, nemudoma sta se obrnila.
V mokrih oblekah sta se ves dan spuščala ob zmrzlih togih vrveh. Nenehoma izpostavljena rušečemu se kamenju in plazovom sta prišla ob petih popoldne do svojega prvega prenočišča na koncu Hinterstoisserjeve prečnice. Dan je bil dolg, z lahkoto sta odpravila še prečnico in sestopila še precejšen kos poti. Saj prečnica zanju ni bila past, ki bi ju utegnila zapreti, kajti varovalne vrvi, ki so bile v nji, so omogočile lahko vrnitev do skal Rote Flüh. Misel, da bi se utegnilo vreme še izboljšati, ju je nagnila k temu da sta tam še enkrat prenočila.
Vso noč sta premišljevala in se pogovarjala o tragediji, ki se je prejšnje leto odigrala le nekaj metrov pod njima. Ko bi si bili tako zavarovali prečnico …
Drugi dan je bilo vreme še brezupnejše in zdaj se ni kazalo nič v obotavljati. Ne kaže drugega kakor iz stene! Deževalo je kot iz škafa, ob vrvi sta se spuščala med celimi slapovi. Hlače sta si spodaj že zdavnaj prerezala, da je mogla voda, ki je za vratom silila za jopič spet na plan. Ves dan sta potrebovala, da sta zvečer končno le prišla do vznožja stene.
Veselje nad rešenim veseljem je bilo večje od razočaranja nad neuspehom. Saj sta bila prva, ki sta se po nad sto urah vrnila živa.
Prevedel: Ivo Lukanc
