Polet, 15. junij 1952
Anderl Heckmair
Razen tega sta dokazala, da je s potrebno pažnjo in previdnostjo mogoče preplezati steno. Tehnične težave seveda ne smejo biti ovira. Rebitsch, ki je eden mojih najboljših prijateljev, mi je moral nekaj tednov pozneje ob najinem srečanju pripovedovati o vseh podrobnostih. Eno je držalo, leta 1938 bo odločilno glede tega zadnjega problema Alp in v to odločitev sem uravnal vse svoje misli in želje.
Opis dokončnega vzpona naj sledi tukaj tako, kakor sem si ga pred desetimi leti zapisal po neposrednem vtisu.
PETO POGLAVJE REŠITEV PROBLEMA
Že nekaj dni sedim brez dela v koči Gaudeamus v Wilder Kaiserju in čakam na Ludwiga Vörga, s katerim se mislim za letos (1938) povezati za veliki načrt.
Severno steno Eigerja bom vnovič naskočil in, upajmo, tokrat premagal. Preveliko je že število žrtev, ki ne smejo ostati zaman.
Tako torej čakam tukaj na kresni dan na zaveznika v tej bitki, dnevom začnejo plezalno sezono. (Op. prev.)
Sklenila sva se lotiti za ta načrt nujno potrebnega treninga ne le zato, da bi mišice in kite pripravila za izredne napore, temveč tudi zato, da bi si okrepila zaupanje vase in mirno kri, združeno z železno voljo za skrajni napor. Kajti plezalec, ki tvega prvenstveni vzpon, mora bolj ko vse drugo imeti trdno v rokah svoje živce. Nenaden pogled v globino tisoč metrov ne sme povzročiti niti najmanjšega duševnega pretresa in zato so stene Wilder Kaiserja najprimernejši kraj za vaje.
Ta vrh so po pravici že večkrat imenovali plezalno visoko šolo. Tam se dvigajo skalne stene neverjetno strnjeno po 400 do 600 metrov navpik. Samo plezalec s skrajno izpiljeno tehniko in z naporom telesnih in živčnih moči more premagati te stene.
Tu je najino vadišče in tu čakam na Vörga, vendar fanta ni od nikoder. To mi je kar prav, da morem kufsteinskim prijateljem pomagati vlačiti na vrh težke butare za kresno grmado. Ponedeljek in torek Vörga Wiggerla pa še zmeraj ni, čeprav bi bil moral po dogovoru že zdavnaj priti. Z občutkom začenjajočega se razočaranja hodim na lažje ture.
Osebno Vörga še nisem poznal. Na bavarskem smučarskem prvenstvenem teku na dolge proge leta 1929 sem se nekega dne prav bežno seznanil z njim! Takrat je bil drobcen dečko šestnajstih let in po tistem ga nisem še nič videl. Od prijateljev in iz literature sem seveda medtem že marsikaj slišal o njem. Bil sem pa v dvomih, ali je to tisti dečko ali pa čisto kdo drug.
Prvotno mi je Rebitsch povedal, da je Vörg leta 1938 določen za odpravo v Hindukuš. Nato sem se dogovoril z Rebitschem za skupen naskok Eigerjeve stene.
Toda dobil je povabilo, naj se udeleži odprave na Nanga Parbat. To mi je sporočil zelo žalosten, kajti s tem se je podrl najin skupni načrt. Toda kdo bi si pomišljal, če bi se mu nasmejala taka sreča, da se lahko udeleži boja za osvojitev ene največjih gora na svetu! Pisal mi je pa, naj se domenim z Vörgom, čigar odhod v Hindukuš še ni tako trden. Tako sem tudi storil in res, takoj sem dobil odgovor, da pojde rade volje z menoj, če s Hindukušem ne bo nič. Tako se je res zgodilo in domenila sva se, seveda vse v pismih, da se dobiva določenega dne v Kaiserju za treniranje.
Zdaj čepim že skoraj ves teden v koči, o Vörgu pa ni ne duha ne sluha. Nemara je pa le odšel, kaj naj storim? Za začetek bom najprej še malo plezal, čeprav sam. Popel sem se na Karlsspitze čez južni greben, sam grušč z veliko rožami, vmes nekaj previsov, vendar sem se vsega veselil! Zvečer sem spet odcoklal dol v kočo, kjer sta me željno pričakovala dva plezalca. Oba prej majhna kot velika, eden suh. drug debel.
In vendar je bilo na debeluhu nekaj, po čemer sem takoj spoznal v njem izrednega plezalca! To je nedvomno Wiggerl Vörg! Seveda, res je bil.
Predstavila sva se kratko in prisrčno. Drugi je bil njegov brat. Bila sva takoj domača, kakor da sva skupaj že leto in dan. Tu pa tam sva si le dolgo in tehtajoče gledala v oči in vsak je imel svoje misli.
Preveč sva že slišala drug o drugem, da bi bil zdaj mogoč najmanjši dvom o tem kdo je tovariš, in vendar ti je bilo kar nekam čudno pri srcu, ko si stal pred človekom, s katerim se misliš tako povezati na življenje in smrt.
Isti večer je prišlo iz Münchna še nekaj prijateljev, ki naj bi ostali v koči več dni. Vendar je ostal najin načrt strogo varovana skrivnost, samo mamica Maria, oskrbnica koče Gaudeamus je tudi vedela zanjo — ali bolje rečeno — jo je slutila in temu primerno skrbela za naju. Štirinajst dni sva ostala tam in napravila vse mogoče ture. Naneslo pa je tako, da nisva nikoli plezala skupaj — v isti steni — vendar vsak z drugim plezalcem. Šele zadnji dan pri najtežjem vzponu v vzhodni steni Karlsspitza, sva se navezala na isto vrv. Nikoli še nisem imel soplezalca, ki bi bil tako različen od mene in s katerim bi se kljub temu tako ujemal, kot z Wiggerlom Vörgom. To je obenem eden izmed členov najine zmage.
Dan odhoda v Švico sva določila na 10. julij. Že ves teden prej sva bila v Münchnu in pripravljala še zadnje stvari, predvsem izpopolnjevala svojo opremo. Pri tem so nama zelo koristile izkušnje, ki jih je mogel Wiggerl nabrati prejšnje leto v steni in sem jih že sam imel s svojih tur po Zahodnih Alpah. V nasprotju z vsemi dotedanjimi poskusi in tudi z najinimi prejšnjimi nazori sva vso opremo pripravila pod vidikom, da je severna stena Eigerja ledna in ne suha, le z vmesni ledišči. Najvažnejša je bila najprej oblika najinih derez in klinov za led in skalo. Vsi najini predhodniki so uporabljali več klinov za suho skalo kot za led, midva pa sva prva spremenila to navado in si naročila za led dvakrat več klinov od klinov za skalo, in sicer v najrazličnejših velikosti in debelini od 15 do 40 cm dolžine.
Lastniki športne trgovine Schuster, ki jim je bilo seveda jasno čemu nama bo vsa ta posebna oprema, a so bili obzirno molčeči in niso dalje izpraševali, so bili takoj pripravljeni ustreči nama po posebnih naročilih in so nama oskrbeli le najboljše od najboljšega.
Bratranec v Münchnu nama je dal svojo sobo. Tja je romal zavoj za zavojem, dokler se nisva ustrašila že ob misli, da bova morala to nositi. Potem se je začelo zlaganje. V Švico se nisva marala pripeljati kot plezalca, zato sva vse, tudi nahrbtnike in rezervne nahrbtnike, spravila v kovčke. Že prejšnje leto nama je bilo neprijetno, da so naju imeli za naskakovalca Eigerja. Končno so bili pripravljeni štirje polni kovčki. Tisti, v katerem je bilo železje, je sam tehtal dober cent. Samo s cepini sva imela preglavice, nikamor jih nisva mogla spraviti. Zato nama ni preostalo nič drugega, kot da jih stisneva pod pazduho.
Kakor sva sklenila, sva odpotovala 10. julija. Tokrat sva nalašč postavila odhod tako pozno, saj sem vendar vedel od prejšnjega leta, da junija in v začetku julija v steni Eigerja zaradi kopnenja snega rohnijo tako hudourniki in plazovi in se s tem v zvezi proži kamenje, da v tem času sploh ni mogoče misliti na vzpon. Sklenila sva kar najbolj mogoče skrajšati moreči čas obleganja. Zato sva tudi namenoma začela vaditi.
Prevedel: Ivo Lukanc
