Iz zbirke Gorske pravljice
Gorenjski Glas, 7. junij 1952
Gorenjski Glas, 14. junij 1952

Ivan Ribič: Pred davnimi leti je v mali gorski vasi živel pastir. Ime mu je bilo Gaber. Mlad, pogumen in vesel fant je bil. Od rane pomladi pa do pozne jeseni je pasel ovce v planini. Ne volka in ne samote se ni bal; prešerno je prepeval, ko je hodil za belo čredo; njegov vrisk je odmeval od belih skalnatih sten.
Pa se je zgodilo, da je jagnje zašlo in se izgubilo v pečinah. Gaber je plezal za njim v strme stene, vzpenjal se je nad prepadi, meket jagnjeta pa je zaslišal šele proti večeru. Še malo, pa bi dospel do živali. Podvizal se je, v naglici pa mu je spodrsnilo in zakrilil je v globino. Krvav je obležal na ozki polici. Žar zahajajočega sonca ga je slepil, ko je mukoma poskušal odpreti oči. Toda ko se je ozrl, se je zdrznil — na skali, malo proč od njega, je stal velik bel kozel in gledal vanj.
Gaber si je v začudenju pomel oči … Na snežnobelem kozlovem čelu, med rogovi, je blestela krona; ugašujoči sončni žarki so se iskrili v draguljih, ko da so to same rdeče in zelene in zlate iskre.
Gabra je prevzel strah in presenečenje. Hotel se je dvigniti, moči pa so ga zapustile. Tedaj se je kozel zganil in spregovoril: »Kaj iščeš tu?«
»Jagnje se je izgubilo. Nič hudega nisem hotel,« je povedal Gaber. Bolečina mu je zapirala oči.
»Vem,« je rekel kozel. »Poznam te. Dobro srce imaš, Gaber, zato ti bom pomagal.« In kozel se je sklonil, z gobcem odtrgal zelišče, ki je raslo iz skalne razpoke, in ga ponudil začudenemu pastirju: »Na! Vzemi in jej!«
Gaber se je s težavo dvignil in vzel ponujeno zel. Počasi jo je nesel k ustom. Komaj pa jo je zavžil — so se mu vrnile moči. Krepak in zdrav je vstal, kot da se ni bilo nič zgodilo.
»Obriši si obraz!« je spet velel kozel.
Gaber je ubogal; in ko je potegnil z dlanjo preko lica in čela, je izginila rana, ki mu jo je prizadejala stena.
»Vrni se k čredi!« je ukazal kozel. Pastirja je prevzelo malodušje, kajti gladka stena se je pred njim dvigala v nebo in nikjer ni bilo ničesar, za kar bi se oprijel.
»Saj ne morem,« je rekel potrto.
»Človek vse more, kar hoče,« je dejal kozel. »Vse premaga, kadar je odločen; če pa je slab, podleže najprej sebi, ker zlo v njegovem srcu premaga dobroto.«
In Gaber je z močnimi rokami segel v ozko skalno razpoko in se jel vzpenjati v steno. Pod njim je zijalo brezno, on pa se je dvigal vedno više, više. V očeh mu je oživel pogum, na lica se mu je vrnila vedrina. Vse više in više se je vzpenjal, vedno odločnejši so bili njegovi prijemi in že je bil sredi med nebom in globino. Tedaj pa ga je kozel dvignil na svoj hrbet in kakor veter sta švignila v višino, preko skalovja in planin.
Na robu smrekovega gozdiča sta obstala. Izgubljeno jagnje je prihitelo Gabru nasproti in se mu meketaje dobrikalo.
»Rešil si me,« je Gaber že brez tesnobe rekel kozlu. »Kako naj se ti zahvalim?«
»Samo s tem, da ne boš nikomur govoril o meni,« je odvr nil kozel. »Obljubiš?«
»Obljubim!« je zatrdil Gaber in stegnil roko proti kozlu, kot da človeku ponuja desnico. Kozla pa že ni bilo več. Izginil je bil prav tako nenadoma, kot se je bil prikazal.
Gaber je spet hodil za čredo, pel je in vriskal v gorskem miru. S kozlom od tistikrat ni več govoril; videl pa ga je včasih; vselej pa le za malo časa; toliko, da je ugledal njegovo ponosno postavo in blesk krone, v katero se je lovilo sonce; potem pa se je vselej spet skril njegovemu pogledu.
Prišla je jesen in z njo mrzle sape. Gaber je zbral čredo in jo gnal v dolino. Veseli so ga bili kmetje, ko so šteli ovce; nobena ni bila izgubljena.
»Nismo še imeli takšnega pastirja«, so hvalili Gabra vsevprek.
Sneg je zametel planine in nižine. Bila je zima. Gaber je tesal cokle doma za pečjo in si prepeval, kot poleti na paši. Nekega dne pa so prišli skozi vas potujoči trgovci. Na težko obloženih živinčetih so tovorili lepe reči in jih zamenjavali z vaščani za volno in ovce in strd. Kupčija se je zavlekla in noč je zatekla trgovce v vasi. Poprosili so Gabra za prenočišče, on jim ga pa ni odrekel. Njegova mati jim je nanosila sena v izbo, on pa je naložil peč, ker se je obetala mrzla noč. Pogovor je tekel, beseda je dala besedo, in Gaber je vedno bolj zavzeto poslušal o lepih, bogatih tujih deželah, od koder so prišli trgovci. Pozno je že bilo, ko mu je eden izmed njih rekel: »Tako mlad si in močan! Z nami pojdi! Za gonjača bi te vzeli, če pa bi se izkazal, bi ti kmalu ne manjkalo zlatega cvenka in bi trgoval, tako, kakor mi. Poglej!« Trgovec je potolkel po mošnji za pasom, da so zažvenketali beli tolarja in rumeni cekini.
Zamišljeno je Gaber odkimal. Da ne more z njimi, je tiho povedal. Kdo bi potem pasel!
»O, za pastirja je kmalu kdo dober!« so mu pol v šali, pol zares prigovarjali trgovci. Potem pa so polegli in zaspali. Še pred zoro pa so se dvignili, tiho natovorili konje, pustili na mizi cekin za nočnino, in odšli.
Gaber je bedel na peči in strmel v okajeni strop. Poslušal je, kako se vedno bolj oddaljuje hrup odhajajočih trgovcev in grunta! … In se je odločil kar iznenada. Skočil je s peči, snel torbo s klina in zadel ovčji kožuh na rame. »S trgovci pojdem, mati!« je povedal že na pragu.
»Ne hodi, Gaber! … Ni boljšega kruha, kakor je domač; svet pa je goljufiv, verjemi!«
»Nič ne marajte, miati! Saj spomladi se vrnem. Spet bom gnal v planino.« Vroča želja, videti predestni tuji svet, o katerem so mu govorili trgovci, ga je gnala po snežni gazi iz vasi. Došel jih je sredi zametenih polj. »Premislil sem si«, jim je rekel v pozdrav. »Z vami grem, če vam je še tako prav.«
In šel je z njimi. Pomlad se je vrnila v doline in v planini je kopnel sneg. Prihajal je čas paše, Gaber pa se ni vrnil. Čakali so ga kmetje, čakali, potem pa so izbrali drugega pastirja. Gabrova mati je zaman posedala na pragu koče in zrla po poti, ki je držala v svet, kamor je odšel sin.