V oddaljenih decembrskih nočeh leta 1941, ko je bila Gorenjska pod nemško okupacijo, se je skupina mladih skojevcev iz Podmežakle odločila za dejanje, ki je postalo simbol poguma in kljubovanja.
Na predlog Stanka Balanča so se Mirko Dimc, Stanko Lah in Balanč povzpeli v skalovje nad Jesenicami, da bi na vidno steno Mežakle narisali srp in kladivo – znak delavskega upora, ki je v tistem času pomenil neposredno provokacijo okupatorju.
V pozni večerni uri so se trije fantje, oboroženi le z barvo, čopiči in vrvmi, vzpenjali po strmem pobočju. Balanč je visel nad prepadom več kot pol ure, medtem ko sta ga Dimc in Lah varovala. Nad Jesenicami so se v temi svetlikali plameni plavžarskih peči, v njihovih srcih pa je gorel občutek ponosa – da kljubujejo sovražniku, da se ne uklanjajo.
Ko se je zjutraj razkadila megla, so Jeseničani z začudenjem gledali v steno, na kateri je žarel rdeči simbol. Za mnoge je bil to znak upanja, za okupatorja pa izziv in sramota. Nemci so besneli nad »banditi«, ki so si drznili kaliti njihov red.
obraz mladosti, ki je visela nad prepadom
V času, ko je bila vsaka oblika odpora strogo kaznovana, je bil srp in kladivo na Mežakli več kot le risba – bil je sporočilo, da se duh svobode ni zlomil.
Znamenje je bilo vidno z Jesenic in s Koroške Bele, zato je hitro postalo simbol lokalnega odpora.
Za mlade skojevce je pomenilo, da se lahko tudi brez orožja postaviš po robu okupatorju – z dejanjem, ki govori glasneje kot besede.
A pogum je imel svojo ceno.
Gestapo je kmalu odkril mrežo mladih aktivistov.
Decembra 1941 so se začele verižne aretacije na Javorniku in v Podmežakli. Dimca so aretirali 24. decembra, skupaj z Balančem, Lahom, Kozjekom, Okrožnikom, Zupanovo in drugimi. Sledila so zasliševanja, mučenja in zapori – najprej na Jesenicah, nato v Begunjah.
Mirko Dimc je preživel, a mnogi njegovi tovariši ne.
21. januarja 1942 so bili v Dragi pri Begunjah ustreljeni:
Stanko Balanč, Stanko Lah, Viktor Gregorač, Karel Kozjek, Kurt Okrožnik, Bogomil Ropret, Stanko Rožič, Zofija Traven, Jože Zalokar, Marija Zupan in drugi.
Balanč, ki je visel nad prepadom in narisal znamenje, je bil med njimi.
Dimc je kasneje izvedel, da je bil tudi sam po pomoti razglašen za mrtvega – njegovo ime je bilo natisnjeno na lepakih, ki so objavljali seznam ustreljenih talcev. Ironično je tako postal »mrtvi pričevalec« lastne zgodbe.
Simbol srpa in kladiva predstavlja zvezo med delavstvom in kmetstvom – srp kot orodje kmeta, kladivo kot orodje delavca. V zgodovinskem kontekstu 20. stoletja je postal znak socialističnega gibanja, predvsem komunističnih partij, ki so poudarjale enotnost delovnega ljudstva in boj za družbeno enakost.
Na Mežakli pa je ta simbol dobil poseben pomen: ni bil politični znak oblasti, temveč dejanje upora – mladinski klic svobode proti okupatorju.
Kljub poskusom, da se izbriše sledove, je srp in kladivo na Mežakli nekajkrat obstal.
Po vojni je za nekaj časa postalo spominsko obeležje – ne kot politični simbol, temveč kot pričevanje o pogumu mladih ljudi, ki so v najtežjih časih verjeli v resnično svobodo.
Danes je stena del spominske krajine Jesenic, opomin na to, da se zgodovina ne piše le v arhivih, temveč tudi na kamnu. Skala pa si vsekakor zasluži ime. Balančeva skala …
Po knjigi: Beg z morišča – Jože Vidic
Slika prirejena iz fotografije Milana Kuraša
