Namesto naštevanja in opozoril, podajanja navodil, kako se zaščitimo, si pomagamo ob udaru strele …
Prihaja (pred)poletni čas, ko bo zaporedje bliska in groma vse pogostejši dogodek (tudi) med gorami. Prav v gorah je strela ena tistih sil, ki se je zavedamo šele, ko je že prepozno (zaradi številnih turistov v gorskem svetu se lahko pričakuje, da sem in tja kdo ne bo spremljal vremenskih napovedi). V trenutku, ko se nad grebenom zgosti zrak, ko kovina na nahrbtniku zašumi, se lasje postavijo pokonci in ko se svetloba prelomi v nenaravno belino, človek začuti, kako majhen je v resnici. Zadnji primer z Dente del Gigante, kjer je strela zadela alpinista v ramo, je znova odprl (tudi) vprašanje, ki se v gorah vrača vsako poletje: kaj se pravzaprav zgodi, ko nas doseže električni udar, in zakaj so posledice tako nepredvidljive.
Zdravnik gorskega reševanja dr. Stefano Trinchi v intervjuju pojasnjuje, da strela v telo ne vstopi kot abstraktna energija, temveč kot silovit tok, ki v delčku sekunde pretrese vse, kar je živega. Srce lahko izgubi ritem, mišice se skrčijo v neobvladljiv krč, voda na oblačilih izpari in pusti opekline, ki se razširijo kot brazgotine ognja. Včasih je najnevarnejši trenutek tisti, ko se dihalna mišica ustavi in človek preneha dihati. Prav zato je ob nezavestnem ponesrečencu odločilno, da nekdo začne z dihanjem usta na usta in masažo srca, še preden pride do srčnega zastoja. Strela ne pušča elektrike v telesu — človeka se lahko dotaknemo, ga premaknemo, mu pomagamo. Edina resnična nevarnost je okolica, ki je morda še vedno izpostavljena novim udarom.
Toda strela ne deluje le skozi elektriko. Včasih je njen prvi odmev zrak, ki eksplodira. Tlakovni val lahko raztrga bobniče, poškoduje pljuča ali votle organe, kot bi človek stal preblizu eksploziji. Če udari v skalo ali drevo, se drobci razletijo kot šrapneli. Vse to se zgodi v trenutku, ki ga človek komaj zazna.
Ko beremo o teh mehanizmih, se misel neizogibno vrne k tragediji, ki je leta 1972 pretresla slovensko planinstvo. Na grebenu med Malim in Velikim Triglavom je tistega avgustovskega jutra vladala živahnost, kakršna je na Triglavu običajna ob lepem vremenu. Skupina mladih iz Dobrave pri Kropi je hitela proti vrhu, med njimi tudi Angležinja, ki je prvič stopila na naš najvišji vrh. Nad Bohinjem in Trento so se že zbirali temni oblaki, a kot pogosto v gorah, je bil trenutek od prve slutnje do katastrofe prekratek, da bi ga kdo zares razumel.
Ko je zrak začel šumeti in so se kovinske žice na varovalih napolnile z elektriko, je bilo jasno, da se nekaj pripravlja. Nato je udarilo. Priče so videle žarečo kroglo, ki je eksplodirala med planinci. Strela je udarila večkrat zapored, kot bi se gora sama odločila, da bo iz sebe iztisnila vso nakopičeno energijo. Trije mladi so umrli na mestu, četrti nekoliko nižje, številni so bili ranjeni in ožgani. Reševalci so se v nevihti prebijali proti Kredarici, Triglav pa je bil še vedno tako nabit z elektriko, da je vsak korak pomenil tveganje. Dogodek je postal del slovenske gorniške zgodovine in danes, (več kot) pol stoletja pozneje, tudi del filmske pripovedi, ki jo gledalci spremljajo v kinih po državi.
Čeprav se zdi, da so takšne tragedije oddaljene, se narava v resnici ni spremenila — spremenil se je le način, kako jo doživljamo. Podnebne spremembe prinašajo hitrejše dvige temperature, več vlage in nevihte, ki se razvijejo skoraj eksplozivno. Poletni popoldnevi so vse bolj podobni tropskim, z nenadnimi izbruhi električne aktivnosti, ki se lahko pojavijo tudi takrat, ko je nebo še delno jasno. Včasih je dovolj, da se nad grebenom pojavi prva temna gmota, in že je nevarnost tu.
V gorah ni veliko znakov, ki bi jih človek lahko zanesljivo prepoznal, a tisti, ki obstajajo, so jasni: zrak, ki se zgosti in postane težak; kovina, ki zašumi; lasje, ki se dvignejo; oddaljeno grmenje, ki ga slišimo, še preden vidimo oblak. Ko se to zgodi, je odločitev preprosta — vrniti se je treba takoj, ne glede na to, kako blizu je vrh.
Ko strela udari v bližini, se svet skrči na nekaj osnovnih dejanj. Najprej je treba poklicati pomoč. Nato poskrbeti, da je okolica varna. Če je človek nezavesten, mu je treba pomagati dihati, ker je prav dihanje tisto, kar strela najprej vzame. Vsak, ki ga strela doseže, tudi posredno, mora v bolnišnico, saj so notranje poškodbe pogosto skrite in se lahko pokažejo šele pozneje.
V resnici pa je edina zanesljiva obramba pred strelo še vedno ista kot pred desetletji: ne biti tam, ko udari. To pomeni zgodnji štart, hitro vrnitev, spremljanje vremena in pripravljenost, da se obrnemo, tudi če smo tik pod vrhom. Gore ne nagrajujejo trme, nagrajujejo previdnost.
Ko danes gledamo posnetke reševanja z Velikanovega zoba ali zgodbe iz leta 1972, se zdi, da med njima ni pol stoletja razlike. Strela je enaka, človek pa ostaja ranljiv. Razlika je le v tem, da imamo danes več možnosti, ki se kažejo v napovedih vremena — in zato tudi več odgovornosti, da to uporabimo.
