Tudi Švicarje je Mount Everest odbil

Polet, 12. junij 1952

Doslej zaprta kraljevina Nepal je prvič v zgodovini alpinističnih odprav v Himalajo izhodišče letošnji švicarski odpravi na Chomolungmo ali Mount Everest. Vse dosedanje odprave so se bližale masivu Mount Everesta iz severa, to je Tibeta. Sedanji naskok pa ima za izhodišče nepalsko prestolnico Katmandu.�

Dostop do samega vznožja Mount Everesta je težaven in dolgotrajen, ker mora odprava prečiti prav vse proti jugu obrnjene rečne doline. Posledica teh prečenj so številni vzponi in sestopi v še neprehojenem svetu. Višinska razlika teh dolinskih pregrad znaša okoli 1500 do 2000 m. Najprej je bilo potrebno prekoračiti veliko Katmandsko dolino, nato šele sledijo resnejše težave med rekami Indrawati in Bhota Kosi. Vzhodno od vasi Those je pokrajina položnejša in obraščena z velikimi rododendronskimi grmovi. Čimbolj pa se je bližala odprava dolini reke Dhudh Kosi, tem pogosteje so izstopali iz oblakov megle šest in sedemtisočaki, ledeni velikani Himalaje. Končno je odprava le zagledala Mount Everest, zaradi katerega so odleteli iz Ženeve 13. marca t. 1. in zavoljo katerega so potovali dva tedna s pettonsko prtljago skozi Solo Khumbu, domovino Serpasov. 

»Mount Everest ekspedicija l. 1952«, kakor je uradno imenovana odprava »Schweizerische Stiftung für alpine Forschungen« (SSAF) velja za doslej najbolje opremljeno odpravo, ki je kdajkoli naskakovala izvenalpske velikane. »Everest Battledres« je imenovana oprema drznih alpinistov: skrbno izolirane noge so obute v škornje iz jelenove kože z vihram podplati. Vrhnje hlače in vetrovka sta iz nylona. Svileni palčniki in ovčja kučma pa so lahko in trpežno pokrivalo. V višinah nad 7.000 m služi za dihanje lahek aparat za kisik. Tudi šotor je prilagojen dosedanjim izkušnjam. Celo za bivake med posameznimi taborišči je bilo poskrbljeno in izdelana je bila neka kombinacija med spalno vrečo in šotorskim krilom (glej fotografijo). Bistvena prednost tega bivak-šotora je v tem, da je lahek in da se ga da napihniti, razen tega pa ne propušča vode in je zelo odporen proti vetru in temperaturnim izpremembam. 

Odprava šteje 9 alpinistov, 3 znanstvenike, 1 indijskega zveznega oficirja, 14 sherpasov in 165 kulijevnosačev, ki prenašajo vso 5-tonsko prtljago.�

KDO SO ČLANI ODPRAVE? 

Dr. Eduard Wyss-Dunant je vodja odprave. Star je 50 let. Kljub starosti je znan plezalec v Zahodnih Alpah in onkraj luže v Ameriki in Afriki. V preteklem letu je preplezal kot prvi v navezi severovzhodno steno Lyskamma. Kot stari »Himalayaman« bo uspešno vodil celo odpravo.�

René Dittert ima 41 let. Je že od mladosti navdušen plezalec. Od 92 štiritisočakov Alp je preplezal 83, med temi na primer Mount Blanc po desetih različnih smereh, Matterhorn pa je dosegel po vseh štirih grebenih. Svoje plezalske uspehe je dosegel v tesni zvezi z ženevskim plezalskim klubom Landrosace. Posebno pa so cenjeni njegovi uspehi v Himalaji. Leta 1947. se je vzpel v Garhwalu na Dome Blanc 6839 m, Kedrnath 6940 m, Satopanth 7075 m, Kalindi Peak 6102 m, Balbala 6416 m, Danda Gunthi 6319 m, l. 1949 v Nepalu: Pyramid Peak 7132 m, Tang Kongrna 6258 m, 1. 1950 pa Abi Ganski 7350 m, kar predstavlja njegov višinski rekord. V zahodnih Alpah ga zasledimo prav povsod, Grandes Jorasses je dosegel preko grebena Hirondelles. Dittert bo vodja naskakovalne skupine.�

Andre Roch je star 45 let in je brez dvoma edini alpinist, ki se lahko ponaša z najbolj pestrim seznamom doseženih vrhov v Zahodnih Alpah, Ameriki, Grenlandiji in Himalaji. Že leta 1934 je dosegel svoj prvi sedemtisočak. Leta 1939 se je povzpel v Garhwalu na Dunagiri (7035 m). V Garhwal se je povrnil l. 1947 ter se vzpel na Satopanth (7075 m) in Kedernath (6940 m), Andre Roch je vsestranski alpinist. Diplomiral je za inženirja tehničnih ved na ETH v Zürichu, vendar je to diplomo obesil na klin in jo zamenjal z vodniško knjižico in filmsko kamero.�

Rene Aubert šteje 43 let. Je majhen, izredno žilav alpinist. Čeprav nima izvenalpskih izkušenj, je tisti genevski plezalec, ki ima največ prvenstvenih pristopov v Zahodnih Alpah.�

Raymond Lambert je star 38 let, je močan in postaven wališki gorski vodnik. Za seboj ima celo vrsto zimskih in letnih prvenstvenih pristopov. Pri zimskem prečenju Aiquilles du Diable so mu zmrzli prsti na nogah. Po amputaciji se je nadalje uspešno uveljavljal in opravil prvenstveni pristop čez severni greben proslule stene Badile in vzhodno steno Pain de Sucre.�

Leon Flory. Star je 42 let in zahaja v gore od svojega 5. leta. Ko je imel 15 let, je že stal na Mount Blancu. Tudi Flory je gojenec ženevskega kluba Androsace. Njegovi znani uspehi so prvenstveni pristop na Aiquilles d’Argentiere in Fleche Rouse čez severovzhodno in severno steno Petit Dru.�

Ernst Hofstatter, 41 let, je zaslovel kot smučar na dolge proge in je prav dober plezalec.�

Jean-Jacques Asper je »benjamin« odprave. Svojo plezalsko kariero je začel šele leta 1947, vendar so njegovi uspehi izredni: Mount Blanc čez Poire, Grades Charmoz po smeri Mallory, Argentiere po smeri Brune. Dr. Gabriel Chevally je zdravnik odprave. Tudi on je že bil v Himalaji z Dittertom l. 1950 ter dosegel Abigamin (7350 m).�

Znanstveniki, ki se udeležujejo odprave, so: Lopsigerjeva (etnografija), dr. Lombard (geologija), in Zimmermann (botanika). 

Potem ko so švicarski alpinisti prekoračili 12 prelazov, so konec aprila dosegli morene Khumbu ledenika, kjer so postavili izhodiščno taborišče (višina ca 5.300 m). Kmalu nato so nadaljevali vzpon do prvega taborišča, kamor so prenesli vso prtljago in ostale zaloge. Približno do sem je prišel, leta 1951 Shipton, ko je poizvedoval o možnostih dostopa na Everest s te strani. Izredno težaven je bil prehod preko labirinta serakov in ledeniških razpok do naslednjega taborišča (x). Aklimatizacijsko taborišče je imenovano camp x3 ob robu Everesta na začetku ledeniškega jezika. Črtasti znaki označujejo nadaljnjo predvideno smer pogumnih švicarskih alpinistov. 

Kakor je poročal švicarski radio, se bo v teh dneh začel naskok na sam vrh. Temu sicer nasprotujejo vesti, ki govore o predčasnem nastopu monsuma, ki bi lahko onemogočil izvedbo celotne odprave. Ker pa je oddaljenost Everesta od poštnih in telegrafskih centrov izredno velika, bo verjetno minilo še nekaj časa, dokler ne bomo ponovno kaj zvedeli o končnih rezultatih švicarske odprave. 

* 

Po zadnjih vesteh pa so morali tudi Švicarji kloniti, čeprav so bili že tik pred ciljem. Nenadni nastop monsuma je tako poslabšal vremenske prilike, da se je morala cela odprava obrniti in odpraviti v dolino. Mount Everest je spet odbil osvajalce in obdržal svojo glavo neoskrunjeno. Koliko časa pa se bo ta gigant lahko upiral človeku, pa je seveda samo vprašanje časa, morda eno leto, morda tudi več — nedvomno pa je, da sta danes tehnika in znanost že tako napredovali, da se tudi temu »prestolu bogov« zelo nevarno maje »prestol«.