Polet, 19. junij 1952
Anderl Heckmair
Najini nazori so dobili žalostno potrditev v tem, da sta Bartole Sandri in Mario Menti to leto v juniju ob kritičnem času že poskušala preplezati steno.
Lahko pa se ni bilo držati postavljenega datuma, kajti že v koči Gaudeamus sva dobila iz Grindenwalda sporočilo, da so pod Eigerjem že štirje Dunajčani in oblegajo steno, med njimi Fritz Kasparek in Heini Harrer, ki sva ju po slovesu že poznala. Kljub temu se nisva dala zbegati, marveč sva trdno vztrajala na tem, kar sva sklenila in določila. Če bo najin načrt zato spodletel in nam bo steno kdo pred nosom preplezal, potem je pač usoda drugače odločila. Tega sva se držala s tako trdovratnostjo, da sva se ji pozneje sama čudila.
Vörgov oče in brat sta naju v Münchnu pospremila na postajo. Oče, ki je bil sam star plezalec, je gotovo s čudnimi občutki gledal za sinom, o čigar nevarnih namerah je bil natančno poučen.
V Zürichu sva ostala čez noč pri mojem švicarskem prijatelju. Drugi dan sva si nakupila posebne hrane za v steno, ki sva jo laže dobila v Švici kakor v Nemčiji in sanitarnih potrebščin, med njimi zlasti termogenske vate.
O termogenski vati mi je pripovedovalo zaskrbljeno žensko bitje in me posebej rotilo, naj jo vzamem s seboj. Vata je rdečkasterožnate barve in si jo revmatiki pokladajo na boleče ude, pri čemer začne potem koža peči kakor ogenj. Kjer peče, tam pač ne more zebsti in zmrzniti, sem si mislil in si je kupil, držeč se dobrohotnega nasveta, kar precejšen zavoj.
Prvi dan v Švici je bil deževen in ker se nama sploh ni mudilo dalje, sva šele tretji dan zapustila Zürich. Dne 12. julija popoldne sva prišla v Grindenwald.
Bil je lep razgled. Prvi pogled je veljal steni. Bila je še preklemansko bela. Ni bilo mogoče, da bi bil že zdaj kdo v steni. Ob tej ugotovitvi se nama je odvalil kamen s srca, kajti zdaj sva bila prav tako pripravljena za naskok kakor vsi drugi tekmeci. Vendar s prednostjo, da sva bila, prvič na novo trenirana, drugič, da sva daleč najbolje poznala steno, in tretjič, da sva prišla s skrbno premišljeno in izbrano opremo.
Vse skupaj je vzbujalo v nama občutek največje gotovosti. Le s švicarskimi franki je bilo precej na tesnem, a to naju ni nič motilo. Če bi bila sila, sva imela še nekaj dobrih znancev, vendar jih brez potrebe nisva hotela vznemirjati, zato sva se nastanila s majhnem, preprostem zavetišču, kjer je Wiggerl stanoval že prejšnje leto. Najino glavno bivališče je bilo v Grindenwaldu pri gospe dr. Belarfovi, ki nama ni obljubila samo vsestransko zdravniško pomoč, marveč nama je tudi res tovariško kar najbolje stregla.
Seveda naju je kaj kmalu potegnilo k najini steni. Na istem prostoru, kjer sta si prejšnje leto Rebitsch in Vörg postavila šotor, sva si to leto tudi midva spet uredila taborišče. Videti je bilo še jarke, ki sta jih skopala ob visoki vodi okrog šotora, in tudi podlaga iz kamenitih plošč je bila še nedotaknjena.
V trenutku je Wiggerl postavil šotor na starem prostoru, jaz pa sem šel medtem nabirat drva. Spočetka se sploh nisem zmenil za drobiž, ki ga je bilo tam okoli nič koliko, temveč sem zvlačil na kup samo debele veje in velika debla. Začel sem po njih divje klestiti z ledeniškim cepinom s takšnim uspehom, da je po petih minutah počilo toporišče in odletelo oklo. Napravil sem neumen obraz in Wiggerl se mi je pomenljivo zarežal. Za drugi dan vstop v steno že ni bil več mogoč. Na srečo sva imela še tretji rezervni cepin, a sva morala najprej šele ponj v Grindenwald.
Ta zamuda pa nama pravzaprav ni bila nič zoprna, kajti pokazalo se je, da nama manjkajo še razne malenkosti. Razen tega nisva prej mislila na jedilni pribor in vendar bi utegnilo biti za trajno jesti kar z rokama zelo nepripravno, posebno, kadar sva skuhala ovsene kosmiče, ker se nama je kaša nabrala med prsti in sva se morala prevečkrat umivati. Tudi vreme ni bile takšno, kakršno sva si želela, zato sva prav rada počakala še nekaj dni.
V Grindenwaldu sva srečala dunajskega plezalca, napovedanega že v koči Gaudi (okrajšava za kočo Gaudeamus v Wilder Kaiserje. op. prevajalca), ki nama je pripovedoval, da sta Kasparek in Harrer še tu in da sta že odšla na ogledovanje v steno. Zato se nama je seveda na vso moč mudilo priti čimpreje v svoj šotor.
Naslednji dan pa je bil zopet izrazito deževen. Ker sva legla zvečer že ob sedmih, sva bila ob desetih dopoldne popolnoma naspana. Čeprav je dež prijetno štropotal po šotoru (prijetno, ker sva vedela, da tudi drugi ne morejo v steni nikamor in sva se lahko, ko sva se zbudila mirno spet obrnila na drugo stran in spala dalje), naju je lakota vendarle pregnala iz toplih spalnih vreč. Sicer pa sva rajši spala v šotoru kakor v najlepšem hotelu, saj sva imela gumijaste blazine in čudovito pernato spalno vrečo. V njej sva se počutila prijetneje kakor v najboljši postelji.
Po zajtrku naju je prevzel prav neverjeten gon po delu. Navzlic dežju sva začela popravljati taborišče. Da bi obvarovala obleko pred vlago, sva se čisto slekla, pustila obleko v šotoru in tekala okoli kot Indijanca. Ker pa nama je postalo v takem stanju vendarle kmalu premrzlo, sva delala ko nora, da bi se ogrela. Najprej sva poglobila jarke okrog šotora, ki so spričo najine temeljitosti dobili tako globino, da sva morala narediti pred vhodom v šotor most. Wiggerl je vlekel na kup velike plošče, jaz pa sem jih spretno razporejal. Ker pa sva imela smisel tudi za lepoto, nama steptani prostor pred šotorom ni več ugajaj zato sva še tega takoj tlakovala s ploščami. Vmes sva nasadila travo in alpsko cvetje in si tako uredila imenitno teraso.
V bližini je bila mlaka z razpadlim koritom. Tega sva tako uredila, da sva se v njem lahko celo kopala. Mlako sva osušila z jarki in premostila z drevesnimi debli, na kater sva položila travnate ruše, po tem delu sva bila pošteno umazana, od nog do glave sva bila obrizgana z blatom in, ker ni šlo brez prask, celo pomazana s krvjo. To je bila prilika za odprtje najine kopalnice na zraku in pod milim nebom. Potlej sva kuhala in pojedla. Medtem se je stemnilo in prijetno utrujena sva spet zlezla v šotor.
Prevedel: Ivo Lukanc
