Polet, 22. junij 1952
Anderl Heckmair
V nedeljo, dne 17. julija, se je začelo jasniti, vendar so temni oblaki še vedno zakrivali steno. Dobro znamenje, če zjasnitev ni tako nenadna! V ponedeljek sva še enkrat odšla v Grindenwald, ker sva se spomnila še nekaj, kar bi mogla uporabiti za brano v steni. Pred potovalnim uradom je spet stal eden izmed Dunajčanov in pravkar proučeval vremensko napoved. Pripovedoval nama je, da bosta Kasparek in Harrer zaradi novice, da sva midva tukaj, ta dan naskočila steno.
Zdaj pa nama res ni bilo več obstanka. Takoj sva spet pohitela gori v najino taborišče in pripravila načrt naskoka na steno. Najprej sva se morava pošteno najesti, se potem dobro naspati, potlej pripraviti nahrbtnike in okrog poldneva odriniti.
Načrt sva uresničila. Ob desetih sva vstala, jaz sem se takoj lotil kuhanja, Wiggerl pa je začel skrbno razstavljati vse, kar sva nameravala vzeti v steno: 30 ledeniških klinov, 20 navadnih klinov, 15 vponk, 2 cepina, enega dolgega in enega kratkega, kladivo za led, navadno plezalsko kladivo, dereze, dve 30-metrski Litznerjevi vrvi, dve 30-metrski pomožni vrvi, bencinski kuhalnik, liter bencina, zavojček Meta (suh gorilni špirit – op. prev.) za razgretje, obveze, plezalke, po dva para nogavic, dvojno spodnje perilo, dva puloverja, rezervno srajco. 2 vetrovki, vrhnje hlače, vetrno kapo, vetrne trakove, masko za obraz, dva para palčnikov. Ne smem pozabiti na spalno vrečo in na zavoj termogenske vate, ki sicer ni bil težak, zato pa je zavzel nič koliko prostora. Povrh tega je pripravil še aparat Contax, zoper katerega sem ugovarjal. Prvič se mi je zdel pretežak in drugič nisem hotel s fotografiranjem izgubljati časa. Wiggerl pa je vztrajal in trdil, da bodo posnetki, ki jih bova morebiti napravila, pomembno dokumentarno gradivo. Dal sem se prepričati in privolil s pogojem, da bo aparat prva stvar, ki jo bova odvrgla, če bo sila in naju bo teža ovirala. Wiggerl je bil s tem zadovoljen. Brašno pa je bilo tudi poglavje zase, ki nama je povzročalo res veliko preglavic. Zbrala sva vse izkušnje in nič kolikokrat pretresla to vprašanje. Končno sva mislila, da sva našla pravilno sorazmerje. Predvsem tekoče stvari za kuho: kakao, kavo in čaj, ovomaltine, oslajeno in neoslajenokondenzirano mleko, 3 kg sladkorja v kockah, grozdni sladkor, posebne dekstro-energo-kekse, kruh, slanino in sardine v olju. Te je Viggerl odklonil. Jaz sem pa le vztrajal, kar sem pozneje v steni še hudo obžaloval.
Vmes sva venomer pogledovala v steno. Medtem je bila ura poldne, še sva jedla, kar sva se mogla posiliti, in o pol ene sva bila pripravljena za odhod.
Grozanski strah mi je prešinil vse ude, ko sem dvignil nahrbtnik. Najmanj 20 kg. Wiggerlov je bil natančno tako težak. Skoraj se mi je zdelo nemogoče s tem plezati, vendar nisva mogla ničesar pogrešiti, zato sva se počasi vzpenjala po strmem pobočju, ki drži proti snežišču, kjer se začne stena. Že tukaj sva morala nekajkrat odložiti in loviti sapo.
Bil sem take volje, da me je bilo malone konec, ker mi ni šlo v glavo, kako pojde neki z nahrbtnikoma v steni. Wiggerl je to že vedel in me je tolažil: »Teža bo po prvem nočišču precej manjša, ker ponoči vse zvlečeš nase in potem obdržiš na sebi. Sicer se pa človek to navadi…«
Snežišče je bilo takoj spočetka zelo strmo in trdo zbito od plazov, ki so drveli čezenj. Tega sva se razveselila, saj sva imela vzrok, da sva si takoj nataknila dereze, kar je težo takoj malo zmanjšalo.
Po poti mi je Wiggerl pripovedoval o kaminu z vtisnjenim skladom takoj na koncu prvega snežišča, ki pripelje v steno. Toda kamina s skladom ni bilo nikjer videti, našla sva le strm snežni žleb, torej je bilo v steni znatno več snega kakor prejšnje leto ob istem času. To je bilo ugodno, kajti z derezami sva se kaj hitro vzpenjala. Od leve strani (v smislu vzpona) sva po 300 m dosegla prvi steber, potem sva morala v skale, ki so bile bolj ali manj stopničaste. In tu sva že našla prelomljeno toporišče za cepin, nekaj metrov naprej strgan nahrbtnik in kmalu zatem še druge malenkosti.
Kaj posebej se pa nisva ozirala, kajti vedela sva, da ležita v steni še dva mrliča. Od Italijanov so odkopali le enega, pa tudi Karla Mehringerja še niso našli. Mrtvih nisva hotela buditi iz njihovega miru, da bi tudi ti naju pustili pri miru. Vendar sva pa sklenila, da se bova potem, ko bova preplezala steno, še enkrat vrnila in vse preiskala. Žal pa svojega sklepa nisva več izpolnila.
Medtem sva prišla do drugega razpokanega stebra. Dereze sva bila že zdavnaj spet snela. Zdaj pa je postala skala težavnejša in takoj sva občutila, kako naju nahrbtnika obremenjujeta. Čez majhen previs sva poskusila spraviti nahrbtnika po vrveh, toda to nama je vzelo več časa in je zahtevalo zamotano manevriranje. Nad stebrom sva naletela na majhno votlino. Kaj pa je že tukaj? Dva polna nahrbtnika in na njiju visi listek: »Prosim, pustite pri miru! Lastnika Kasparek in Harrer.« Aha — tukaj sta torej že bila, ko sta kar tu spravila svoje stvari. Obenem sva bila prepričana, da sta že spet ob vznožju.
»Dotlej pa napraviva še nekaj raztežajev više in jutri naj kar gledata, kako nas bosta dohitela!«
Prihodnji raztežaji pa niso bili nič kaj lepi. Naravnost od drugega snežišča je drl slap vode, pa tudi za prenočevanje nisva našla nič primernega. Zato sva se rajši obrnila in se vrnila v votlinico, da bi tam prebila noč. Sicer je tudi tukaj ves čas kapljalo, vendar je Wiggerl zatrjeval: »Saj bo nehalo, ko pritisne pravi mraz!« Mraz je res pritisnil, kapljati pa kljub temu ni nehalo. Ležal sem čisto na koncu, kjer je najmočneje kapljalo, za povrh me je pa še ves čas v hrbet kamen tiščal. Wiggerl je nenavezan ležal zunaj na robu. Zato se nisem upal niti ganiti, nikar šele, da bi se obrnil, kajti moral sem se bati, da mi utegne prijatelj ob najmanjšem sunku izgubiti ravnotežje in pasti čez rob. Tako se mi precej prva noč ni nič kaj prikupila kajti stanovitnega kapljanja na obraz in na tilnik sem se kmalu zelo naveličal.
Nemara je bilo okrog štirih zjutraj, ko sva prilezla na plan in si skuhala kavo. Navdušenje ni bilo posebno veliko in vreme, ali bolje rečeno upanje na vreme prav nič spodbudno. V daljavi je zažarela temna jutranja zarja in črni vihrasti oblaki so obrobljali obzorje. »Za božjo voljo, poglej no na višinomer! Za 60 m se je dvignil!« To je torej pomenilo, da je barometer padel za tri enote.
Bila sva manj in manj samozavestna. Wiggerl je previdno začel: »Vrnitev me nič kaj ne mika…« Priznal sem, da tudi meni ni kaj pri srcu. Saj bi se sploh moralo začeti obdobje stanovitnega lepega_ vremena, če bi hotela s stoodstotno varnostjo čez steno. Pregovor pravi: »Če se z oblaki kot ribe zagrne nebo, gotovo še tista dan lilo bo!« S tem pregovorom na jeziku sva sklenila vse pospraviti, nahrbtnika pustiti v votlini in spet zlesti iz stene. Nahrbtnika sta bila zavezana in midva pripravljena za sestop, ko se je nenadoma levo od stebra na stranskem snežišču pokazal človek. Takoj nato pa še eden. Nič kaj navdušen sem zavpil nizdol: »Hejo!« Z istim je odgovoril le eden od plezalcev. Bila sta Kasparek in Harrer. Še nikoli se nismo videli, zato smo se precej togo in v zadregi predstavili: »Harrer — Vörg — Kasparek — Heckmair.«
Prevedel: Ivo Lukanc
