Polet, 26. junij 1952
Anderl Heckmair
»Me veseli — me veseli…«
»Ali ste spali?«
»Sva, a ne posebno dobro,« sva priznala in vprašala: »Pa ne mislita v steno?«
»Da, greva! Enkrat jo je le treba preplezati. Že pet tednov poležujeva v hlevu in v šotoru, zdaj pa imava le še poldrugi frank v žepu. Misliva, da se bo vreme držalo, zato pojdeva!«
Opozoril sem ju: »Najin višinomer je padel, kaže, da se vreme ne bo ravno dolgo držalo.«
Kasparek pa je trmasto odvrnil: »Enkrat je treba steno preplezati, midva greva!«
Wiggerl me je pogledal: »Kaj misliš?«
Vtem je nenadoma prišla še ena naveza, Dunajčan Freissl, ki sva ga že poznala, in Brankowsky, Vprašal sem: »Ali ste skupaj?«
»Ne, vsaka naveza zase!«
Vseh šestero nas je stalo in se malo prisiljeno smejalo smešnemu naključju. Sicer pa to ni bilo tako naključje, ko je bilo vendar jasno, da se morajo ob prvem lepem dnevu sniti vse naveze, ki so že dolgo prežale ob vznožju. Prav nič bi se ne bil začudil, ko bi se na lepem pokazalo le več navez. Saj smo vendar vedeli, da se v bližini mudi tudi nekaj italijanskih plezalcev, ki so pomenili prav tako upoštevanja vredne tekmece. Toda tudi že dve navezi sta bili dovolj, da sva ostala pri svojem sklepu glede vrnitve. Šest ljudi — in tudi če bi bili najboljši med najboljšimi — dela drug drugemu napoto in povečuje objektivno nevarnost tako zelo, da bi morala v tej steni neogibno priti katastrofa. Razdalja od prvega do zadnjega plezalca bi znašala v šesterni navezi okrog 150 do 200 metrov. To bi zahtevalo za dohajanje preveč časa, ki bi ga ne bilo mogoče nikjer nadomestiti. Prvi ne more prej iz težavnega stojišča, dokler ni zadnji zavarovan. Navsezadnje gresta bolje dve navezi v zmago, kot tri v gotovo pogubo.
Ker sva se že prej odločila za vrnitev, sva si rekla: »Naj bo, kar bo, midva se vrneva.«
Seveda pa sva tovarišem zagotovila, da lahko trdno računajo z najino pomočjo, če bi se jim kaj primerilo.
Na tihem sva se zanesla na svojo napoved slabega vremena in upala, da se bodo tudi drugi kaj kmalu vrnili. Med sestopanjem pa se je vreme bolj in bolj boljšalo, najina obraza pa bolj in bolj daljšala. Ob desetih sva spet sedela v zeleni travi pod steno in vedela, da je visoko nad nama »konkurenca« na delu. Wiggerl je bil obupan in malodušen. Sploh me ni več slišal, če sem mu kaj rekel. Sam sem imel to za udarec usode, vendar me je utrjevalo prepričanje, da sva ravnala skozi in skozi pravilno.
Ker pa sva bila že spodaj, sva sklenila takoj oditi prav do Alpiglena in z daljnogledom opazovati pot obeh.
V svojem taborišču sva se urno preoblekla in kaj kmalu stala pred velikim daljnogledom v Alpiglenu in obkrožala naju je truma radovednežev, ki ni ravno posebno pametno besedičila. Neka ženska je sila važno rekla: »Včeraj popoldne sem jih videla, kako so se vzpenjali.« To sva bila midva, ki sva stala sredi med njimi, kajti najinega sestopa po naključju nihče ni opazil.
Možakar, ki se je postavil na čelo govorečih, je razlagal pazljivim poslušalcem: »To so kandidati smrti! Vidite tisto drevo v steni? Tamkaj so zdaj! Danes bodo prišli do tjale in jutri do tjale in potem bo po njih, ker jim bo pošla hrana in tudi nazaj ne bodo več mogli …«
»Ali ne bodo našli nobenih jagod, da bi se mogli z njimi hraniti?« je vprašala dobrosrčna ženska.
Vse to sva morala poslušati in se kajkrat tako smejati, da sva čisto pozabila na resnost položaja. Kdaj pa kdaj sva se tudi midva prerinila do daljnogledov in s presenečenjem ugotovila, da prva naveza izredno počasi napreduje. Druge naveze sploh nisva videla. To naju je priklenilo in po nekaj urah opazovanja sva se prepričala: »Ti so se kdo ve zakaj obrnili.«
To naju je prešinilo po vsem telesu kakor električna iskra. »Potem jo lahko ubereva za njima, v štirih bomo preplezali!« Hitro sva telefonirala v Grindenwald po vremensko napoved. Sporočilo se je glasilo: »Slabo nizko področje nad Severnim morjem, slabo nizko področje nad Britanskim otočjem.« To ni bilo tako slabo, trenutno stanje vremena torej še kar zadovoljivo.
Zdaj sva bila trdno odločena: Vnovič greva v steno!
Od samega veselja bi se bila skoraj lahko postavila na glavo. Pri prijazni gostilničarki v Alpiglenu, ki naju je poznala — pa tudi varovala najino skrivnost — sva se opoldne še enkrat pošteno najedla, sva zvrnila vsak še vrček piva, je bilo najino duševno ravnotežje spet, vzpostavljeno. Potem še pogled skozi daljnogled: Kasparek se je vzpel od prvega ledišča proti drugemu, kakor nor je delal stopinje, bržkone ni imel derez dvanajsterk, zato je moral v neznansko strmem ledenem kaminu sekati stopinje za stopinjo. Zamudno in utrudljivo delo nama je bilo kar prav, kajti tako ne bosta mogla dobiti prevelikega naskoka.
Wiggerl je hotel kar takoj spet v steno in navzgor do votline v nočišče. Mene pa je bilo tiste špilje še od prejšnje noči groza, tega pa sem imel takojšen vstop za prenagljenost, zato sem sem ugovarjal. Nazadnje je privolil v to, da ostaneva še spodaj, s pogojem, da bova vstala opolnoči in se odpravila. Končno sem na videz bil za to in sem prevzel nase vso odgovornost, da se bom o pravem času zbudil. Sam pri sebi pa sem si mislil: kar misli si, opolnoči me lahko…! Še ob dveh bo zadosti zgodaj! Nekoč sem že vstal opolnoči, da bi preplezala veliko steno, potlej sva pa trepetajoč in prezebajoč čepela v steni pred vstopom in morala čakati, da se je zdanilo. Temu sem se hotel tokrat izogniti.
Popoldne sva legla v najinem taborišču, zavita v pernato spalno vrečo, z imenitno senco. Že zlepa se nisem tako ugodno počutil. Navdajala naju je silna samozavest. Prijetno sita in v zavesti, da sva prebrodila moralne zadržke, sva se pretegovala in preobračala v vreči.
Ob šestih zvečer sva si pripravila masten praženec. Zraven sva imela še ananasov kompot, ki je bil pravzaprav namenjen za praznovanju. Pa sva si rekla: »Zdaj pa zmaga res ni več tako gotova! Pa tekne nama tudi zdaj, ko sva še živa, in če pojde kaj navzkriž, bi ga tako drugi pojedli!« Ob sedmih sva se ulegla v šotoru in tudi takoj zaspala. Čudno je in treba je imeti za dobro znamenje najinih živcev, da sva takoj ter mirno in trdno zaspala. Iz spanja sem se prebudil sredi noči. Bilo je ravno dve.
Zdaj pa na plan!
Noč je bila čisto hladna in jasna. Pogledi so nama nama takoj obviseli na goli steni. Tisti trenutek je ob spodnji skali drugega ledišča zagorel plamenček, pa takoj spet ugasnil. Kakor sva pozneje dognala sta tovariša v steni tisti hip prižgala špiritni kuhalnik, da bi si skuhala.
Najin zajtrk je bil hitro pripravljen. Kakao s kondenziranim mlekom, povrhu za vsakega po šest surovih jajc, ki sva jih majčkeno pogrela in izpila. To nama je vlilo moči, da sva čutila mišice kot navite vzmeti.
Prevedel: Ivo Lukanc
