Polet, 29. junij 1952
Anderl Heckmair
Ob tri četrt na tri sva z leščerbo zapustila taborišče.
Dobro je bilo, da sva tudi v temi tako dobro poznala pot. Niti za meter nisva zašla. In ko sva prišla na snežišče, se je že svitalo da sva lahko skrila leščerbo pod skalo (kjer je verjetno še danes, ker nisva več utegnila, da bi šla ponjo). Kakor hitro sva prišla v steno, se je čisto zdanilo; z lahkoto in hitro sva se vzpenjala. Ob pol petih sva bila že pri svojem nočišču prejšnjega dne, kjer sva si oprtala puščena nahrbtnika, se navezala, si razdelila kline in vponke ter obula plezalke.
»Sedaj pa zares, gremo v steno!«
Nahrbtnika sta bila kajpak še vedno precej težka, čeprav sva marsikaj pustila, zlasti vponke in kline, ker sva si rekla: »Le-onadva jih imata dovolj s seboj.« Že tedaj sva trdno sklenila, da jima ne bova več tekmeca, marveč tovariška in enotna naveza.
Pot, ki pripelje do Hinterstoisserjeve prečnice, je bila tako težavna, da sem moral kot prvi plezati brez nahrbtnika, čeprav so jo ob prejšnjih reševalnih odpravah že precej olajšali s klini.
Tudi stara vrv je visela tam, vendar je bila zaradi slabe in preperele zunanjosti videti kaj malo vabljiva za uporabo. Ko sva vlačila nahrbtnike za seboj, kakor prejšnji dan, sva spet zapravila nič koliko časa in moči. Vlečeš nahrbtnik, pa se ti zatakne. Vlečeš in vlečeš, da se ti že vrv spotegne — a nahrbtnika vendarle še ni gor! Šele ko pride Wiggerl za njim ga sune z glavo, da ga spravi spet na prosto pot. Šele potem se mi posreči, da ga dobim k sebi. Domenila sva se, da se bova kar največ mogoče ogibala takega vlačenja in sva zdaj, ko je bi svet malo manj težaven, krepko pritisnila.
Hinterstoisserjeva prečnica, čez katero sicer buči slap in je postala usodna za četvorko v letu 1936, je bila sicer suha, vendar večidel zaledenela. Rebitscheva in Vorgova prečna vrv, s katero sta si bila zavarovala vrnitev, je bila še tam. Ta nama je koristila, kajti s tem sva si prihranila veliko časa in truda, čeprav je bilo po svoje tvegano uporabljati staro vrv. Vendar sem se zavaroval še z enim klinom in bi v primeru, če bi se bila morebiti vrv pretrgala, na kar sem bil pripravljen, ne bil strmoglavil, temveč kvečjemu obvisel.
Še zmeraj sva imela obute plezalke, ker se je v prečnici suha skala menjavala z gladkim ledom. Toda s plezalkami na zlizanem ledu neusmiljeno spodletiš. Zato sva morala uporabljati kolena in vse, kar je nudilo kaj trenja, da sva prišla čez kočljivi odsek. Prehod na prvo ledišče je bil potem razmeroma lahek. Na to sva prišla že ob osmih popoldne.
Na nogah sva imela spet dereze dvanajsterke. Ravno ko je Wiggerl stopil na prvo ledišče, je prižvižgala od zgor toča kamenja in ledu, ker sta jo sprožila le-onadva, ko sta natančno nad nama vsekavala zase stopinje.
Stopinje, ki sta jih bila vsekala prejšnji dan v prvo ledišče, nama niso nič več koristile, kajti popoldne teče po ledščih voda od talečega se ledu in ponoči se vsaka sled, tudi po najlepši stopinji, spet napolni z ledom in s tem izgine. Toda midva se za to nisva nič menila, kajti zaradi derez dvanajsterk nama sploh ni bilo treba nič stopinj. Samo po vsakem raztežaju sva si morala z ledeniškim klinom vsekati stojišče, ker vzpon v tem tempu in le s konicami derez presneto leze v noge.
Wiggerl je rjovel, bilo je prej podobno vriskanju: »Nevarno mesto!« in že je šinil ko blisk navkreber.
Takrat sem prvič uporabljal dereze dvanajsterke. Bil sem presenečen, kako so prijemale in s kakšno gotovostjo si se vzpenjal naravnost vkreber tudi v najbolj strmem ledu.
Minilo je res le nekaj minut in že je bilo prvo ledišče za nama. Prehod na drugo ledišče drži bodisi čez ledeno ježo ali pa čez 40 metrov visoko navpično črno skalno steno. Izbrala sva si steno.
Spet sva odpela dereze, privezala nahrbtnik na vrv in potem stena sploh ni bila več tako težavna, kakor je bila prej videti. Res je bila nekoliko previsna in spet sva se neskončno mučila, preden sva spravila nahrbtnika na vrh.
Zdaj se pa nisva več odmaknila od ledu, čeprav je bil gladek in voden. Zelo previdno, vendar docela zanesljivo, je stopal Wiggerl prvi. Jaz sem sopihal s težkim nahrbtnikom za njim. Breme sva si razdelila tako, da je nosil prednji lažji nahrbtnik, zadnji pa težjega. Ob enajstih sva prišla do sledov Harrerja in Kaspareka na zgornjem robu drugega ledišča. Držali so iz skal desno od naju. Tamkaj sta prenočila. Od tod so se vlekli vzdolž zgornjega roba ledišča proti skalnemu pasu, ki je držal do tretjega ledišča.
»Glej, Wiggerl, jih imava že pred sabo!«
Ledišče ali bolje ledišča, ki od spodaj niso bila videti posebno obširna, so bila neznansko razsežna. Drugo ledišče je gotovo dolgo kakih dvajset raztežajev. Plezalca pred nama sta opravljala orjaško delo, ko sta sekala stopinjo za stopinjo. Saj to že sploh niso bito v stopinje, temveč pravcate kadunje. Zdaj sva krenila, seveda kar vštric po teh lepih stopinjah kot na sprehod.
Kmalu smo se dosegli s klici. Veselo smo zavriskali drug drugemu in ob pol poldne sva ju dohitela.
Ko sem ju zagledal, mi je bilo jasno, zakaj sta tako počasi lezla naprej in potrebovala tolikšne stopinje. Tudi onadva sta se uštela zgradbi stene in se opremila in pripravila bolj za skalo kot za led. Opozoril sem ju na to, da imata ob takšnem tempu malo upanja, da bi zmagala in jima svetoval, naj se takoj obrneta. Toda Kasparek je bil tudi trmast. »Bova že prišla, čeprav bo malo dalj trajalo!« je dejal.
Bil je kočljiv trenutek in najin sklep zelo tehten. Ali naj greva mimo njiju in odvihrava naprej ter ju, tovariša, prepustiva njuni usodi? Vörg veliko dobrodušnejši od mene, je našel rešilne besede: »Najbolje je, da se združimo in sestavimo eno navezo!«
Zdaj moram priznati, da se je celoten vzpon drugače zasukal kakor nam je povedal Wiggerl, naj bi nam tamkaj težaven kamin omogočil prehod. Kamin pa je bil to leto popolnoma zaledenel, kar nam je bilo seveda zelo všeč. Tako nam ni bilo treba sezuvati derez. Nekaj ledeniških klinov pa sva morala zaradi varnosti le zabiti.
Ob dveh popoldne smo sedeli vsi štirje na tretjem ledišču. Wiggerl je pokazal v steno: »Tamle so zabiti klini prve ponesrečene naveze Seldmayerja in Mehringerja. In tule je Udet, ko je letel mimo, odkril enega od njiju, ki je zmrzel stal v snegu.«
Molče smo se spominjali obeh tovarišev.
Nato smo si izklesali velika stojišča in si skuhali ovomaltine na mleku, kar je šlo vsem imenitno v slast. Malo smo grizljali po slanini, ker smo hoteli veliko pojesti, da bi nekoliko zmanjšali težo nahrbtnikov. Pa ni nobenemu posebno teknilo. Želodec se je kar uprl vsaki netekoči hrani. Zato sem vzel rajši nekaj kock sladkorja. Najrajši bi bil pometal stran vse meso in klobase, toda kdo bi mogel vedeti, ali se nam pozneje tek za to nemara vendarle ne bo prebudil.
Nebo, ki je bilo dotlej brez oblakov, je pregrnila nastopajoča megla. A ta je bila popolnoma nenevarna in nas ni niti najmanj motila.
Pot, to se pravi nameravano smer, smo imeli tako trdno in varno v glavi, da se sploh nismo nič razgledovali in ugibali, kod naj krenemo.
Prevedel: Ivo Lukanc
