Polet, 25. maj 1952
Anderl Heckmair
Nisem se mogel znebiti zlih slutenj! Toda vzpon do stene bi bil pri tem vremenu blaznost. Zato sem se spustil v Chamonix, da bi poročal o dogodku, medtem ko je Gustl za vsak primer ostal v koči. V Chamonixu sem srečal nemške plezalce, ki so bili ob mojem poročilu takoj pripravljeni oditi z menoj v zavetišče Leschaux. Štirje smo se drugi dan, ko je neurje malo pojenjalo, vzpenjali proti steni. Pod razpoko smo morali do prsi gaziti novi sneg. Neposreden vzpon kakor sicer ni bil mogoč, zato sem zavil na desno, kjer sem upal dobiti kak prehod. Zdajci zagledam roko, ki je molela iz snega …
Bledi in presunjeni smo za trenutek obstali. Nato pa smo ju izkopali iz snega, zmeden klopčič vrvi in med njim zmrzli trupli najinih prijateljev. Tako torej sva vaju morala najti, ko sta naju pospremila, ko sva odšla naskakovat to steno. Ni imelo ne pomena, pa tudi utegnili nismo, da bi se predajali mislim na usodo. Vsak trenutek smo bili izpostavljeni padajočemu kamenju in novim plazovom. Odvlekli smo mrtva tovariša iz območja največje nevarnosti in ju začasno zakopali nazaj v sneg. S pomočjo nosačev in vodičev iz Chamonixa smo ju drugi dan prišli iskat in ko so prispeli svojci iz Münchna, smo najina prijatelja pokopali v Chamonixu.
Silno potrta nad izgubo prijateljev sva se obrnila proti domu. Pravzaprav sva hotela skočiti še v Dauphinejo toda po tem doživetju nama ni bilo več do težkih vzponov, zato sva se čez Mali Sv. Bernard odpeljala preko severne Italije in dalje vzdolž Gardskega jezera proti Brennerju in naprej proti Kaiserju. Preden sva se ločila, sva napravila tam še nekaj tur in sklenila, da se bova še dalje skupno spoprijemala s severno steno Grandes Jorassesa. S tem je bilo leto 1931 za naju v alpinističnem pogledu končano. Prvi izmed treh velikih problemov je bil rešen, drugi se je postavil po robu ter povzročil poraz in razočaranje. Toda volja, da nam zmaga vendarle ne odide, kljub temu ni bila strta.
DRUGO POGLAVJE SEVERNA STENA GRANDES JORASSESA PREPLEZANA
Razen nekaj brezuspešnih poskusov francoskih plezalcev, med katerimi je posebno pomemben chamoniški vodnik Armand Charlet, v letih 1932 in 1933 ni bilo nič storjenega. Jaz sam sem bil leta 1932 z zvestim prijateljem in spremljevalcem Gustlom Kranerjem v Visokem Atlasu v Maroku. Misli na najin cilj — na Grandes Jorasses — pa nisva opustila. Celo v vročih nočeh v puščavi ali na golih gorah Atlasa v zraku, ki ga je prežarjalo sonce, sva pogosto govorila o najini ledeni steni.
Vendar se nama tudi v prihodnjem 1933. letu niso uresničili načrti. Junija leta 1933 sem napravil v Innsbrucku vodniški izpit. Potem sem bil vodnik v Dolomitih, ker od nečesa sem le moral živeti. V vajoletski koči v skupini Rosengartena sem prejel pismo Gustla Kranerja, v katerem mi je pisal: že štirinajst dni oblega z Walterjem Stosserjem severno steno Matterhorna, da bi jo kot druga preplezala, in se je je že dvakrat lotil, a se je moral zaradi padajočega, kamenja in zaradi poledenitve natančno tako kakor z menoj v joraški steni obakrat obrniti. Zdaj pa se je vreme izboljšalo. Zjutraj bo s Stosserjem že visoko, še preden se usuje kamenje. Tako mi je pisal prejšnji večer … Obenem s pismom sem prejel strašno novico, da se je Gustl Kraner v severni steni Matterhorna smrtno ponesrečil. Komaj sem mogel doumeti! Opustil sam nadaljnje vzpone in pohitel domov, kjer mi je osem dni pozneje njegov prijatelj Stosser pri pogrebu v Trautensteinu pripovedoval, kako se je zgodila nesreča.
Bila je sobota — 19. avgusta — ko sta ponoči krenila na pot. Bila je jasna in mrzla noč. Ko sta v sivečem se jutru prispela do gorskega raza, je mraz še bolj pritisnil, tako da sta bila povsem prepričana, da je v višjih legah prav tako mrzlo in da sta s tem zavarovana pred usipajočim se kamenjem. Takoj po gorskem razu je Gustl prevzel vodstvo in se zasekaval v strmi led. Stosser je stal za varstvo pod zgornjim robom gorske poči. Mahoma je zaslišal usipajoče se kamenje in tuleč in treskajoč je začelo grmeti pred njim in okrog njega. Tako nanagloma, kakor je prišlo, se je tudi umirilo. Že je upal, da se je vse, kakor že tolikokrat, srečno izteklo. Toda nenadoma je počasi pridrsela nizdol vrv in v naslednji trenutku je padlo predenj Gustlovo truplo. Eden zadnjih kamnov, po zdravniški ugotovitvi komaj debelejši od laškega oreha, mu je zdrobil lobanjo. Sicer ni imel nobene poškodbe.
S tem sem izgubil najzvestejšega prijatelja in tovariša v dobrem in v slabem. Nikakor bi ne bilo po njegovem, če bi zdaj opustil veliki načrt glede severne stene Grandes Jorassesa. In tako mi je bil tudi vnaprej pred očmi najin veliki cilj.
Leta 1934 sem se zato povezal z Martinom Maierjem, enim boljših münchenskih plezalcev. Ko sva bila že tako daleč in sem se vrnil z vodniške poti z Švice, ni bilo o Martinu Majerju ne duha ne sluha več. Pismo, ki mi ga je pustil, me ni več dobilo. Do dna potrt zaradi dozdevne tovariševe nezvestobe sem slabe taval po münchenskih ulicah in na nekem vogalu trčil ob Ludwiga Sfeinauerja, društvenega vrstnika iz odseka »Bayerland«. Saj to je vendar kakor nalašč!
»Ali se nisi tudi ti nekoč že zanimal za Jorasses.« sem ga vprašal. Steinauer je bil takoj navdušen za to in manj minutah sva povsem sestavila podroben načrt …«
Moral sem še enkrat v Dolomite in sem mislil od ondi čez v Courmayeur v kočo Leschaux. Steinauer bi mi moral na domenjeni dan prinesti vso opremo za led iz Chamonixa v kočo. Vse sva se dogovorila in ker sem imel spet jasen načrt, sem se zadostil drugim svojim dolžnostim.
Po načrtu sem bil na določeni dam v Courmayeurju. Vendar mi misel, da bi sam lezel po razkopanem Géantskem ledeniku ni bila posebno povšeči. Tedaj sem v Entreversu naletel na dva taboreča izletnika. Vprašal sem ju, od kod in kam, in povedala sta da bi šla rada v Chamonix, a da si ne upata čez gore. Saj tako bi nam bilo vendar vsem ustreženo! In ko sem jima povedal, da sem gorski vodnik in da za vodstvo ne bom nič računal, sta se mi z pridružila.
Bila sta mlada preklasta fanta. Hodila sta dobro, a mi je samemu skoraj zmanjkovalo sape. V šestih urah smo Courmayeurja prav do Turinske koče, ki smo jo namreč hoteli tisti dan doseči.
Še niti poldne, ni bilo in ker se je že spet plazila gosta megla čez ledenike smo sklenili takoj po odmoru za kosilo nadaljevati pot. Čez Col de Geant je šlo navzdol, seveda v navezi, proti ledeniku Géantu. Nismo prehodili še niti petsto metrov po ledeniku, ko je že prvi padel v razpoko. Njun obup se mi je zdel kar smešen. Razložil sem jima, da je padec v ledeniško razpoko nekaj čisto vsakdanjega, zato pa smo vendar navezani. S težavo sem ju spravil naprej in odslej sta hodila kakor po jajcih.
Po eni uri hoda smo zapazili, kako se pod nami več skupin, med njimi pa precej stran ena sama oseba, pomika proti nam. Zaradi izredno varne hoje, po kateri se je odlikoval ta samotni možakar, sem čedalje bolj zanimal zanj. Že od daleč sem ga spoznal: »Po vsej opravi mora biti to eden naših!« In res, bil je moj izgubljeni Martin Maier!
Od veselja sva pošteno zavriskala. Takoj sem ga vzel na svojo vrv. Oba izletnika sva pustila, da sta sestopala dalje, midva pa sva si vneto pravila o nesporazumih, ki so naju bili ločili. Kakor sem že povedal, mi je pustil v Müchnu pismo, ki ga pa sem nikoli dobil, in se odpeljal naprej, ker se mu je ponudila priložnost, da so ga vzeli v nek avto. Tako me je že deset dni čakal. Pripovedoval sem mu, kako sem bil razočaran, ko ga ni bilo več v Münchnu, in o svojem novem dogovoru z Ludvigom Steinauerjem. Za to ni bil ravno navdušen, toda ni nama preostajalo drugega, kakor da se povežemo v trojico.
Medtem ko sva tako kramljala, se sploh nisva več menila za popolnoma neizkušena izletnika. Tako sta naju dobesedno zatpeljala. Sestopila sta pregloboko v sredo ledenika in na lepem smo stali pred velikansko prečno razpoko, ki nam je zapirata pot v dotedanji smeri naprej.
Osupla sva si ogledovala presenečenje, ki sva ga bila zaradi nepazljivosti sama kriva. Vrnitev zaradi pozne ure že ni bila več mogoča. Da bi razpoko, ki je bila kakih deset metrov široka, obšli; za to je bila prevelika razen tega pa bi nas bila zavedla v nove težave. Dno razpoke je bilo kvečjemu trideset metrov globoko in od strani smo že videli na drugi strani kraj, kjer bi mogli spet na plan in doseči varovalno ledeniško grobljo. Izletnika sta se nama z njunimi sandalami m kratkimi hlačami smilila in po dvakratnem spuščanju ob vrvi sta bila temu primerno krvava. Preden sva ju spravila v rešilno kočo Requin, sta bila popolnoma izčrpana, kar pa je bilo še vedno bolje kakor prenočevati v ledu.
Pustila sva ju v koči in odhitela še ponoči v kočo Leschaux, kjer sva res že dobila Ludviga Steinauerja. Nobenemu ni bilo nič kaj prav, da smo kar v troje, vendar se ni dalo nič pomagati in končno bi utegnilo biti to še ugodno, če bi namreč …
Žal nam tudi tokrat sreča ni bila mila. Ko smo se drugega dne vrnili iz Chamonixa, kjer smo nakupili živil, nismo bili v koči več sami. Dobili smo vsega spoštovanje vredne tekmece. Rudel Peters in Haringer, ki sta zelo zaslovela, ko sta prva preplezala jugovzhodno steno Schüsselkarja v Weitersteinu, sta se prišla poskušat s severno steno Grandes Jorassesa. Bal sem se, da bomo drug drugega priganjali, in opozoril Petersa, ki kot Haringer ni bil še nikoli na ledu, na posebne nevarnosti v tej steni.
Pa sem slabo naletel. Osorno me je zavrnil in zapomnil sem si lep nauk: »Nenaprošen nikoli ne deli naukov.«
Vreme je bilo tako nestanovitno, da smo mogli oditi le na nekaj manjših poizvedovalnih tipanj. Obe navezi sta se skoraj sovražno gledali. Razen tega so kočo Leschaux ravno prezidavali, da smo si morali poiskati ležišča na planem. Za naju sem izbral votlino nad kočo, ki sem jo poznal že od prej. Peters je postavil šotor petdeset metrov pod kočo na skalni ploščadi. Neke noči pa je divjala tako strašna nevihta, da so se nas delavci usmilili in nas poklicali v kočo. Peters in Haringer pa sta kljub vabilom ostala v šotoru. Nenadoma se je zunaj močno posvetilo, mislili smo že, da je udarila strela. V resnici pa je le eksplodiral Petersov bencinski kuhalnik in ves šotor je bil v velikih plamenih. Dež kakor iz škafa jim je pomagal gasiti. Na naše drugo povabilo, naj prideta k nam v kočo, se je vdal le Haringer, Peters pa je kljubovalno vztrajal v ostankih šotora, čeprav je kar naprej lilo.
Spričo takšne trme in svojeglavosti me je obšlo veliko spoštovanje. »Tale tudi v steni ne bo, kar tako odjenjal,« sem pripomnil prijateljem.
Ko se je vreme prevrglo, se je spet vsa severna steni Jorassesa prevlekla z debelo ledeno skorjo. Vedel sem, da bi bil prej ko v štirinajstih dneh vsak poskus brezupen. Razen tega sem prejel brzojavko, ki mi je obetala dober zaslužek, če takoj odpotujem. Prijatelja sta sicer ugovarjata, a slednjič uvidela tehtne razloge in me v največji slogi pospremila do Chamonixa. Odpotoval sem v prepričanju, da bosta na preži kot lovska psa in da na dan, ki bi kaj obetal, gotovo ne bosta dala prednosti Petersu.
Prevedel: Ivo Lukanc
