Polet, 22. maj 1952
Anderl Heckmair
Ko sva se vrnila v Chamonix, sva z zadoščenjem, ugotovila, da nisva ničesar zamudila. Vreme je bilo še vedno nestanovitno in na vstop v severno steno Jorassesa sploh ni bilo misliti.
Zrel pa se nama je zdel drug problem: hotela sva dokončati vzpon Welzenbacha in Merkla v severni steni Charmoza! V ta namen sva sklenila bivakirati ob vznožju stene, da bi se je ob jutranjem svitu lotila.
Toda veliko prezgodaj sva odrinila iz leschaujske koče in prišla že ob treh popoldne do stene. Spričo najine vneme sploh ni bilo mogoče, da bi mirno presedela dolge ure do postavitve bivaka. Zato sva vstopila v steno z namenom, da bi prišla čim više. Ob šestih zvečer sva že bila na ledeniku in si ravno pripravljala bivak. Tedajci pa se je nenadoma čez ledenik utrgal snežni plaz, ki bi naju bil skoraj pometel. Zato sva rajši krenila še dalje proti vrhu. Led je bil tako slab, da je pri vsakem udarcu s cepinom brizgnila voda. Zato sva morala in mogla zelo hitro naprej, da sva že v eni uri dosegla ledeni ozebnik, držeč od vrha. Tam je bilo povsod prestrmo, da bi si našla prostorček, zato naprej. V spodnji polovici ozebnika je bil led tako strm kakor zamrzel slap. Welzenbachu in Merklu se je zdelo, da sploh ni mogoče priti skozi ta ledeni žleb. Nista pa mogla ne videti ne poznati majhne poči, ki se je dalo vanjo odlično zagozditi z rokami in tako si se mogel z nogami — oboroženimi z derezami — upreti v sosednji led.
Za to je bila potrebna le popolna brezskrbnost, ki sva jo tako stopnjevala, da sva se pri tej tudi za naju popolnoma novi tehniki celo obenem pomikala. Nikjer ni bilo namreč nobenega stojišča in ko je potekla vrv, Gustlu ni preostalo drugega, kakor da je odšel za menoj kakor jaz pred njim. Medtem ko sva se tako telovadila navzgor, se je začelo temniti.
V dolini so se prižgale luči, globoko pod nama se je lesketal v modrikastem sijaju ledenik Mer de Glace in na zahodu so dobili zbirajoči se oblaki barve od najsvetlejše zlate do najtemnejše vijoličaste. Nikar ne mislite, da se v boju za življenje, ko naju je podila naraščajoča noč, nisva nič več zmenila za lepoto narave. Nasprotno, tako globoko se mi je ta prizor vtisnil v spomin, da ga vse življenje ne bom več pozabil.
Na srečo se je previsni ledeni ozebnik končno položneje nagnil, da sva stopila na led in lahko napredovala po ledu dalje. Zdaj sva morala priti samo še iz stene! Toda zamet nama je zapiral izstop. Mahnil sem s cepinom počez po jašku in v hipu, ko sem dosegel zgornji rob, se je prevesa odlomila.
Le drobec sekunde sem bil v nevarnosti, da me potegne s seboj, potem sem pa nagonsko našel oporo v trdni snežni gmoti. V naslednjem trenutku me je strahovito sunilo. Na srečo sem tudi to še vzdržal. Snežna gmota, ki je bobneč izginila v temi, je vrgla Gustla iz stojišča. Po nekaj minutah pa sva stala oba rešena in srečna na vrhu Grandes Charmoza. Pravkar je vzhajal mesec in nad nama so migljale zvezde. Ne za lakoto, ne za mokroto, ne za mraz se nisva nič menila. Tesno zvita v dve gubi sva presrečna prepevala in rjovela vse pesmi, kar sva jih znala in kar jih nisva znala.
Popoldne drugega dne sva si v skromno praznovanje najine zmage v Montenversu privoščila pol litra piva. Potem sva spet odkolovratila nazaj v najino priljubljeno zavetišče Leschaux, kamor sva prišla v največjem nalivu štiriindvajset ur po svojem odhodu.
Veselila sva se uspeha, toda cilj najinih želja je bil spet zavit v sive oblake in ko se je vreme izboljšalo, se je stena Jorassesa tako lesketala v ledu, da sva vedela, da bi morala čakati najmanj osemnajst dni preden bi bila kolikor toliko prehodna. Toliko časa pa nisva mogla vzdržati pri miru, zato sva se najprej lotila Peutereyevega grebena na Mont Blancu. Dva dni nato sva bila že na italijanski, strani v Courmayeurju ter se vzpenjala proti koči Gamba. Dosegla sva že Dames Angiaises, potlej pa je bilo že spet konec lepega vremena. Vnovič nazaj v Courmayeur. V dolini je bilo seveda kar naj lepše sonce. Preden pa sva prilezla nazaj na Col de Géant, se je vreme spet poslabšalo.
V Rifugio Torino sva prenočila in zjutraj so naju zbudili s presenetljivo novico: »Severna stena Matterhorna je preplezana.«
Veselila sva se že zmage najinih prijateljev Lea Rittlerja in Hansa Brehma. Toda povedali so nama imena drugih zmagovalcev: Toni in Franz Schmidt. Seveda sta bila tudi ta dva najina dobra prijatelja, vendar nisva nič vedela o njunih načrtih. O svojem namenu sta, kakor je tako v navadi, molčala ko grob.
Kakor midva v Chamonix, tako sta se onadva odpeljala s kolesi iz Münchna v Zermatt. Za začetek je nameraval Franc vsekakor naplaviti nekaj lažjih vzponov. O tem pa ni hotel Toni, mlajši in drznejši, nič slišati. Takoj prvega lepega dne sta jela plezati preko ledenika, ki se začenja v levem delu stene, ki ga je že leta 1923 skušal prečkati Dunajčan Horeschowsky s soplezalcem. Še pred veliko zajedo ju je stena prisilila na levo, tako da sta dosegla Hornlijev greben približno v višini koče Solvay. Za takrat, ko še niso poznali sodobne ledeniške tehnike, neverjetno dejanje, ki ga sploh ne moremo dovolj oceniti. Seveda pa to še ni bila rešitev problema severne stene.
Toni in Franz Schmidt sta se drzno lotila zajede, potem ko sta premagala ledenik.
Težave so bile take, da sta napredovala zelo počasi. Morala sta bivakirati še v zajedi. Drugi dan ni šlo sprva nič bolje. Popoldne pa sta že bila že iz najhujšega.
Toda zadnji kos poti proti vrhu sta se morala, pošteno boriti z meglo in viharjem. Toda še nista zmagala. Sestop ob divjajoči nevihti jima je povzročil nemalo preglavic. Šele proti večeru sta prišla v kočo Solvay, kjer ju je neurje zadržalo ujeta še poldrugi dan. Potem pa ju je zbudilo prelepo sonce in kmalu sta se sešla s prijatelji v Hornlijevi koči, od koder so ju zmagoslavno, pospremili v dolino in tako slavili, kakor dotlej še niso slavili nobenega plezalca!
Kaj pa je bilo s Hansom Brehmom in Leonom Rittlerjem, z dvojico, ki naju je pospremila pri odhodu iz Münchna. Tudi ta dva sta se, kakor sva vedela, namenila v severno steno Matterhorna, a se ne bosta udeleževala slavljenja zmage, za to sva ju le predobro poznala. Spreletel naju je misel: morda pa prideta za nama v Chamonix k Jorassesu. Nemir naju je zajel, odhitela sva navzdol v kočo Leschaux. Bila je od zunaj zaprta, torej ni bilo še nikogar. Znotraj pa je bilo nepospravljeno. Načet lonec kakava je bil na mizi, zraven pa plezalni klin iste vrste, kot sva jih imela midva. V münchenskem alpinističnem klubu »Hochempor« smo imeli kovača, ki je za vse munchenske plezalce koval kline, in ta je bil eden tistih, to sem takoj spoznal. Najin ni mogel biti, ker sva vedno vse stvari, kar sva jih pustila, skrbno spravila. Res so bile nedotaknjene na svojem prostoru. Na steni je visel jopič, ki se mi je zdel močno znan. Lotil se me je strašen sum. »To je Leonov jopič,« sem dejal Gustlu in ta me je gledal kakor brez uma. Segel sem v žep jopiča in potegnil ven Leonov potni list. Ni bilo več dvoma! Takoj sva vedela, da sta v severni steni Jorassesa. Zunaj pa sta besnela snežni metež in megla. Kako je v takem v steni, o tem sva imela že dovolj izkušenj. Da bi le ne bilo nesreče.
Proti večeru še je megla dvignila. V steni je bilo vse docela mirno, kakor okamenelo pod novim snegom in ledom. Da bi takoj odhitela k vstopu ni bilo misliti, saj je bilo kljub varljivi bližini do tja tri ur hoda. Skupaj sva klicala, kar so nama dale moči. Nič … Tedaj se nama je zazdelo, da vidiva dve majhni piki. Brž sva pripravila čaj in se spet zastrmela tja gor. Pičici sta ostali nepremični. Nisem več vzdržal, pohitel sem navzgor, dokler se nisem prepričal, da sta le dve skali. Kmalu je spet vse zagrnila megla in le s težavo sem našel nazaj v kočo.
Drugi dan je divjal snežni vihar!
Vedno bolj nama je upadalo upanje, da bova prijatelja se našla živa. Gustl me je spominjal na Welzenbacha in Merkla, ki sta v takem vremenu vzdržala tri dni in tri noči v severni steni Charmoza. Toda čeprav sta bila Rittler in Brehm izvrstna, se le nista mogla meriti z Welzenbachom in Merklom, ki sta imela na pretek bogatih izkušenj, medtem ko sta bila Rittler in Brehm v ledu še novinca. Razen tega ju je zaslepil nezaslišan uspeh bratov Schmidtov, tako da sta se na vrat na nos lotila te velikanske stene, ne da bi jo bila že kdaj videla.
Prevedel: Ivo Lukanc
