Polet, 18. maj 1952
Anderl Heckmair
Toda skoraj štirinajst dni sva morala čakati, da je prišla najina oprema, šotori, dereze, cepini, gojzerji itd., ki sva jo po neumnosti poslala kot prtljago z vlakom. Brezdelje naju je razkisalo. Zato pa je bilo veselje toliko večje, ko sva se končno dobro opremljena lahko vzpenjala proti zavetišču Leschaux ob vznožju severne stene Jorassesa.
Mogočen je bil prvi pogled na to orjaško steno vkovano v led. Počutil sem se zelo majhnega. Narava nama je vrh tega poslala še zoprno svarilo.
Da prideš v leschaujsko kočo, moraš vprek pod severno steno Grandes Charmoza, preden dospeš do ledenika Mer de Glace. Komaj sva stopila na lednik, se je že s strahotnim truščem in treskom zapeljal kamnit plaz po severni steni Charmoza. Moral se je bil zrušiti cel stolp. Zdelo se mi je, da ob belem dnevu vidim iskre drobečega se kamenja. Prestrašena sva skočila za neko skalo, toda toča kamenja je dosegala komaj do ledeniške groblje.
To mi je bilo v nekakšno osebno svarilo in me je zelo prizadelo. Toda dva meseca pozneje sva se že spet trdo spoprijela s to steno.
Veliko spoštljiveje sva se ob prvem lepem dnevu, ki se nama je zdel primeren, bližala severni steni Jorassesa. Takoj sva morala čez tri obrobne poči. Prvič sem imel na nogah dereze in sem se celo na gladkem ledu počutil takoj varnega. Gustl, ki je bil bolj izkušen v ledu, je prevzel vodstvo in vsekaval prave kadunje za stopinje.
Hotela sva plezati naravnost skozi ozebnik, ki se vleče čez celo severno steno med Point Whymperjem in Point Walkerjem. Ledeno območje je bilo veliko višje in strmejše, kot sva si mislila. Spričo nestrpnosti se mi je zdelo, da veliko prepočasi lezeva dalje. Medtem ko je Gustl plezal napošev od desne proti levi, sem sam zdolgočasen mežikal naravnost navzgor in nenadoma zagledal nad seboj bel oblak, v katerem je bilo razločiti črne pičice. Oblak se je z blazno naglico pripodil nad naju. Samo toliko sem še utegnil, da sem kriknil Gustlu, ko so že z groznim žvižganjem zatulili mimo naju kot kavniki veliki kamni, ki jih je spremljal plaz snežnega pršiča. Odskakujoč in previjajoč se kakor pri igri z žogo sva se izmikala, samo da nama je šlo presneto za nohte. Neki kamen me je pa le oplazil ter gladko odsekal toporišče cepina, ki sem ga imel zataknjenega v zanki na vrvi. Nevarno me je zadelo in že sem mislil, da imam polomljene vse kosti. Toda užila sva le neznansko strahu.
Bilo je že popoldne in videla sva, da se na zahodu pripravlja k nevihti, kar naju je nemudoma nagnilo k urnemu sestopu. Komaj sva bila iz stene, se je že ulilo. Po ozebniku pa so se plazovi in kamenje kar usipali.
Bila sva do kože premočena in noro vesela, da sva prišla nazaj v kočo. To je bil lep začetek in dobila sva prvi nauk. Zaradi njega sva bila previdnejša, nikakor pa ne malodušna!
V naslednjih tednih sva kakor mačka okrog vrele kaše lazila okrog stene in medtem preplezala bližnje vrhove Aiguille de Tacul, Mont Mallet in greben Rochefort, vendar pa se v mislih vedno znova vračala k steni. Gustl, ki je bil velik umetnik v svoji slikarski stroki, je napravil nekaj risb, kje bi se jo dalo naskočiti. Med njimi je bila res tudi smer, po kateri sta si leta 1935 Peters in Maier priborila zmago.
Drugič sva poskusila prve dni avgusta. Za vstop sva si izbrala isto mesto nad obrobno počjo v ledeni ozebnik. Nato pa sva takoj zavila na desno navzgor v skale desnega zunanjega rebra. Ravno tako kakor prvič so se pokazali nad nama usodni beli oblaki pršiča s črnimi pikami. Tokrat sicer nisva hotela kar tako odnehati, ker se je pa vreme sprevrglo, sva se morala vendarle spet umakniti.
Vse leto 1931 ni bilo posebno lepega trajnega vremena, v montblanški skupini pa so bili vremenski preobrati še večji kot v drugih pogorjih. Za tretji poskus sva hotela vsekakor počakati na stanovitno vreme. Redke lepe dneve sva izkoristila za vzpone na Aiguille du na Grepon in na druge znane vrhove. V tolažbo nama je bilo, da se ni samo nama tako godilo.
Srečala sva znana alpinista Welzenbacha in Merkla, katerih nameni nama niso dolgo ostali skriti. Namenila sta se v severno steno Grande Charmoza. Godilo se je tudi njima prav tako kakor nama v Jorassesu. Že pri prvem poskusu sta morala iz stene na severozahodni greben. Drugič pa jima je šlo še slabše. Slabo vreme ju je zateklo visoko nad srednjim ledenikom in ju tri dni in tri noči držalo ujeta v majhnem bivaku v steni. Že sva opustila vsako upanje, da ju bova videlo še kdaj živa, in se že pripravljala, da ju pojdeva ob prvem lepem dnevu po tem neurju reševat.
Kako zelo sva se začudila, ko sva ju tistega dne navsezgodaj v hotelu v Montenversu, kjer smo od veselja nad svidenjem takoj popili steklenico vina. Že prejšnji večer, takoj ko je vihar pojenjal, sta splezala na severovzhodni greben in ponoči sestopila do svojega izhodišča.
Spet sva se popolnoma premočena vrnila s ture na Aiguille Requin v kočo, ko je bilo hrepenenje po toploti in soncu tolikšno, da sva sklenila poiskati si toplejših krajev.
Še istega dne sva z lahko prtljago sedela na kolesih in se čez številne prelaze peljala proti jugu, proti Rivieri. Osem dni sva se kopala po sončni Rivieri od Monte Carla do Marseilla, potem se za nekaj dni potopila še v vrvež Marseilla, doživljala pustolovščine v arabski četrti, prenočevala med črnci v zavetišču za reveže in si kaj kmalu spet zaželela nazaj v čisti gorski svet Mont Blanca. Strah, da bi utegnila ob ugodnem vremenu tam gori kaj zamuditi, naju je gnal spet na proti cilja najinih želja, tako da sva nekoč v enem dnevu s kolesi prevozila nad 340 km.
Ravno takrat je bila na tej progi kolesarska dirka »Tour de France«. Večkrat so naju imela za nemška tekmovalca in naju marsikje navdušeno sprejeli in odlično pogostili, kar sva si privoščila.
Prevedel: Ivo Lukanc
