HBO-jeva nova štiridelna dokumentarna serija The Dark Wizard je eden (naj)močnejših portretov v zgodovini gorniškega filma. Režiserja Peter Mortimer in Nick Rosen, znana iz filmov The Alpinist in The Dawn Wall, sta ustvarila neolepšan, intimen in pogosto pretresljiv pogled v življenje Deana Potterja (1972 – 2025) — človeka, ki je redefiniral meje prostega solo plezanja, highlina in BASE skokov, hkrati pa se boril z notranjimi demoni, ki so ga nazadnje pripeljali do tragičnega konca.
Serija združuje desetletja arhivskih posnetkov, osebne dnevnike, intervjuje s člani Deanove družine, soplezalci in prijatelji ter pričevanja sodobnih plezalcev, ki so ga poznali. Rezultat je portret človeka, ki je bil hkrati genij, pionir, umetnik, tekmovalec, samotnik in ranljiva duša.
Potter je bil ena najbolj prepoznavnih figur v plezalnem svetu. Njegovi dosežki so bili pogosto brez primere: prosti solo vzponi v Yosemitih, highline prečenja brez varovanja, prvi FreeBASE vzponi (kombinacija free sola in BASE skoka), hitrostni vzponi v znameniti steni El Capitana, BASE skoki v času, ko so bili v nacionalnih parkih strogo prepovedani.
Njegov slog je bil hkrati umetniški in ekstremno tvegan, kar je v seriji prikazano brez senzacionalizma — kot del njegove osebnosti, ki je iskala meje človeškega možnega.
Eden najbolj odmevnih delov serije je prikaz odnosa med Potterjem in Alexom Honnoldom, ki je v 2000. letih postal njegov najresnejši tekmec.
Honnold je v svojem podcastu priznal, da ga je serija prikazala kot »zlobneža«, kar ga je presenetilo: »Vzeli so najbolj ekstremne izjave iz 12 ur intervjuja in me prikazali kot nekoga, ki sovraži Deana.«
Potter je v arhivskih posnetkih priznal, da ga je Honnoldova mladostna hitrost in ambicija zabolela: »F–k. Jaz sem si to želel. Alex je vedel, da je to moj življenjski cilj.«
Do leta 2012 je Honnold preplezal skoraj vse, kar je Potter želel — pogosto hitreje in v boljšem slogu. A Honnold poudarja, da ni šlo za tekmovanje, temveč za intenzivno obdobje njegovega življenja v Yosemitih.
Kljub napetostim sta se pred Potterjevo smrtjo srečala na festivalu v Telluridu in se spravila — trenutek, ki ga serija prikaže kot pomemben del Potterjevega zadnjega obdobja.
Serija ne beži pred temnimi poglavji Potterjevega življenja. Njegova partnerka Jen Rapp v finalni epizodi opisuje, kako je bil tik pred smrtjo videti »popolnoma miren in srečen«, a hkrati vse bolj tekmovalen, ko je njegov mlajši prijatelj Graham Hunt začel odpirati nove wingsuit linije.
V seriji je prvič javno prikazan tudi posnetek Potterjevega zadnjega wingsuit leta, ki se je končal s smrtnim trkom v Yosemiteu leta 2015.
Režiserja Mortimer in Rosen poudarjata, da je bil Potterjeva osebnost veliko bolj kompleksna, kot je kazal njegov alfa‑imidž: »Njegovi dnevniki razkrivajo ranljivost, ki je nismo poznali. Bil je umetnik, ki je tveganje uporabljal kot način spopadanja z notranjimi demoni.«
The Dark Wizard ni glorifikacija ekstremizma, temveč študija človeka, ki je živel na robu — in ga je rob nazadnje pogoltnil.
Serija odpira vprašanja o: kulturi tveganja v plezalni skupnosti, psihičnem zdravju športnikov, mejah med umetnostjo, egom in odgovornostjo, vplivu medijev na plezalne ikone ter o tem, kako se spominjamo tistih, ki so presegli meje, a za to plačali najvišjo ceno.
Honnold je serijo kljub lastni »negativni« vlogi opisal kot: »Neverjetno. Vesel sem, da so jo posneli. Dean je bil moj junak in žal mi je, da ga nova generacija ne pozna.« To je zgodba o tem, kako se v gorah prepletajo umetnost, ego, strah, svoboda in tragedija — ter kako pomembno je, da o tem govorimo odkrito. To je odkrita zgodba, ki si jo zasluži vsak(a) »velikan(ka)« …
