Obširni portret HGSS (Hrvaške gorske reševalne službe) in pogovor o sistemu, ki ne dohaja ljudi, ki rešujejo življenja
Ko se v gorah stemni in ko veter na grebenih dobi tisti znani, zlovešč ton, se za večino pohodnikov dan konča. A za ljudi v rdečih uniformah se takrat pogosto šele začne. Člani HGSS – alpinisti, speleologi, zdravniki, tehniki, prostovoljci vseh vrst – so tisti, ki se brez oklevanja odpravijo tja, kamor se drugi v kriznih trenutkih umikajo.
Za njih to ni služba. To je način življenja.
HGSS je v več kot 75 letih delovanja postal eden ključnih stebrov varnosti v hrvaških gorah. Od leta 1950 so sodelovali pri tisočih reševanjih, od jam do gora, od poplav do iskanja pogrešanih. A prav v tem paradoks: služba, ki rešuje življenja, se sama bori za preživetje v sistemu, ki ne dohaja njenega tempa, potreb in odgovornosti.
Čelnik HGSS-a Marko Andrić, ki se pogosto izpostavi precej splošnim novinarskim vprašanjem, v pogovoru za Novi list to opiše neposredno: »Služba koja spašava živote istodobno se bori s nedostatkom resursa.«
Vstop v HGSS ni preprost. Poleg fizične pripravljenosti je ključna humanost – iskrena želja pomagati. V nekaterih postajah, denimo na Reki, novega člana sprejmejo le z enoglasno podporo vseh reševalcev. To ni formalnost, temveč način, kako ohraniti zaupanje in timsko povezanost, brez katerih reševanje ne deluje.
Andrić opozarja, da današnji svet goji drugačne vrednote: »Danas u svijetu, nažalost, prevladava sasvim drugačiji sustav vrijednosti… jedini ispravan način je edukacija kroz komunikaciju.«
HGSS zato vztraja pri izobraževanju – od otrok do odraslih. Ne zato, da bi imeli več članov, temveč zato, da bi imeli družbo, ki razume gore.
Ena najbolj občutljivih tem je morebitna uvedba plačil intervencij. V javnosti se redno pojavlja ideja, da bi morali »neodgovorne« pohodnike kaznovati. A HGSS opozarja, da je to nevarna poenostavitev.
Andrić jasno loči dve stvari: plačevanje intervencij, kazensko ali prekrškovno odgovornost.
In doda: »Riječ je o iznimno složenom pitanju, ponajprije zbog njegove praktične provedbe.«
Najbolj nazoren primer so iskanja dementnih oseb, ki se dogajajo skoraj vsak dan.
»Takve akcije znaju trajati tri do četiri dana… i često su skuplje od helikopterske intervencije na vrhu Biokova.«
Komu izstaviti račun? Družini? Socialnim službam? Občini? Državi? Vsaka možnost je etično in pravno problematična.
Pri HGSS opažajo, da ljudje zaradi strahu pred stroški odlašajo s klicem: »Strah od naplate prisutan je… pa odgađaju poziv i javljaju se tek kada je već ‘pet do podne’.« To pomeni, da se reševanje začne prepozno, pogosto ponoči ali v slabem vremenu. Tveganje naraste za vse.
Poleg strahu pred računom je prisoten tudi strah pred osramotitvijo: »Ljudi znaju reći da će ih ‘razapeti na križ jer su bili nepromišljeni’.«
HGSS opozarja, da tak pritisk nikomur ne pomaga. Ljudje se v gore odpravljajo »iskustveno goli« – brez znanja, brez izkušenj, pogosto z informacijami, pobranimi s spleta, ne pa iz planinskih društev, kot nekoč.
Najbolj resen del pogovora je tisti o helikopterskem reševanju. Andrić brez olepševanja pove: »HGSS danas više nema pristup helikopterima na način na koji ga je imao ranije.« To pomeni, da reševalci pogosto hodijo peš tja, kjer bi morali leteti. Akcije so daljše, nevarnejše, izgublja se dragocen čas. Zakaj? Vojska se je umaknila iz sistema, MUP-ovi (policijski) helikopterji so formalno na voljo, a “samo u opsegu osnovnog transporta”, nimajo vitla, ključnega za reševanje iz zraka, posadke niso usposobljene za delo v gorah, helikopter je stacioniran v Zagrebu – predaleč za gorski teren.
Andrić opozarja: »Nama je nužna sposobnost spašavanja iz zraka bez slijetanja… vitlo ili podvjes.«
Po analizah HGSS bi tak način dela potrebovali v 150 akcijah letno.
Zanimiva je tudi Andrićeva napoved: »Postoji realna opasnost da nas jednog dana netko pita gdje smo bili. A mi ćemo morati reći – išli smo pješice. I tada će se postaviti pitanje: gdje je bio helikopter?«
To ni dramatiziranje. To je realnost.
Vse to je razlog, da HGSS gradi helikoptersko bazo na Rujevici v Reki – prvi tak projekt v državi.
Baza združuje: helidrom, HGSS, nujno medicinsko službo, prihodnji hangar za helikopter.
Andrić poudarja: »Hitna, HGSS i helikopterska infrastruktura na jednom mjestu, to bi mogla biti iznimno efikasna priča.«
Rujevica je izbrana zaradi odličnih meteoroloških razmer in bližine goratega terena (Gorski kotar, Učka, Velebit).
HGSS ostaja popolnoma prostovoljska služba. »Za to ne primamo nikakvu naknadu… to je način života.« To je njihova moč – in hkrati razlog, da sistem ne sme pasti na njihova ramena brez podpore države.
Kljub izrednemu razmahu turizma v nekdanjih socialističnih državah nikomur ne pade na pamet, da bi lahko iz ogromnih sredstev, ki jih ta prinaša, zlahka ustanovili precej poklicnih enot z raznoraznimi nalogami – »prostovoljstvo« je zaradi nenehne rasti za družbo preobremenilen. Seveda pa to prinese znatno zmanjšanje kadra, razbremenitev državnih proračunov in že s tem ni izvedljivo. Intervju razkrije službo, ki deluje na zgledni ravni, a v sistemu, ki je razdrobljen, neurejen in brez dolgoročne strategije. HGSS ne išče privilegijev, temveč orodja, ki jih potrebuje, da lahko rešuje življenja.
Najbolj natančno povzame Andrić sam: »Ovo nije pitanje nadležnosti ili ega, nego sigurnosti ljudi.«
