Bivaki niso krivi. Kriva je kultura gorništva (turizma) — in odsotnost pravil — »Hočemo helikopter, ker smo utrujeni in žejni ter ne moremo več sestopiti.«
Žal je tako, da gledamo in plačujemo na eni strani večje stroške za zdravstvo in »obrambo,« vse bolj se omejujejo zdravstvene pravice in podaljšujejo čakalne dobe, na drugi pa gledamo pravo razsipanje denarja. Morda bi kar v sistem zaščite in reševanja vklopili zdravstvo, policijo, vojsko in zaradi odločne javne podpore ne bo nobenih težav s sredstvi. Pa šalo na stran, …
Razprava o tem, ali naj gorski bivaki ostanejo skromni ali jih je treba zaradi porasta nesreč omejevati, zaklepati ali celo odstranjevati, se je v Italiji znova razvnela po izjavi vodstva CAI Veneto. Po njihovem mnenju naj bi prav bivaki spodbujali neizkušene obiskovalce, da se podajajo v visokogorje, kjer nato potrebujejo pomoč reševalcev. A takšno poenostavljanje je hitro naletelo na odpor. Najodločneje se je (seveda) oglasil Fabio Rufus Bristot, dolgoletni prostovoljec bellunskega gorskega reševanja in nekdanji član nacionalnega vodstva CNSAS, ki je opozoril, da je problem veliko širši in globlji.
Bristot je v svojem zapisu poudaril, da bivaki niso vzrok porasta nesreč in posredovanj, temveč le priročen grešni kozel. Statistika, ki jo navaja, je neizprosna: če primerjamo obdobje 1975–1999 z letoma 2000–2023, se je število reševalnih intervencij povečalo za skoraj 400 odstotkov, število »rešenih« oseb za 332 odstotkov, število smrtnih žrtev za 164 odstotkov, poškodovanih (statistike so narejene tako, da so tu zajeti tudi in večinoma nepoškodovani) pa za skoraj 400 odstotkov. To niso številke, ki bi jih lahko pripisali nekaj desetim skromnim bivakom v Dolomitih ali Alpah. To so številke družbe, ki je v gore vstopila množično, hitro in pogosto brez osnovnega znanja.
V zadnjih dveh desetletjih se je krepko spremenila tudi mobilnost: ceste so speljane res visoko, ljudje se v gore odpravljajo pogosteje, hitreje in z manj premisleka. Razmahnile so se nove aktivnosti — e-kolesa, turno/smučanje/kolesarstvo/monocikliranje/itd., trail tek, zimski pohodi — ki dvigujejo izpostavljenost in zahtevajo znanje, ki ga mnogi nimajo. A največjo spremembo je prinesel mobilni telefon. Po eni strani je postal izjemno orodje za hitro aktiviranje reševalcev. Po drugi strani pa je ustvaril občutek, da je pomoč vedno na voljo, da je helikopter nekakšen »zračni taksi«, reševalci pa brezplačna storitev, ki jo lahko pokličeš tudi zaradi banalnosti.
Tu se razprava lahko dotakne tudi slovenskega prostora. Tudi pri nas se je po prihodu mobilnih telefonov zgodilo isto: država in reševalne službe niso nikoli postavile jasnih pravil, kdaj je klic v sili upravičen in kdaj ne. Nihče si ni upal določiti sankcij za zlorabo, nihče ni želel tvegati politične nepopularnosti. Rezultat je kultura, v kateri se helikopter pogosto razume kot pravica, ne kot izjemno orodje za izjemne razmere. Reševalci so se znašli v vlogi servisa, ne strokovne službe. Gore pa so postale prostor brez posledic.
Bristot opozarja, da je problem še globlji. Z internetom je izginila potreba po resnem študiju ture. Včasih si moral preučiti vodnik, analizirati karto, preveriti razmere in razumeti teren. Danes je dovolj klik na blog, GPS sled ali Instagram objava. To je »udobno znanje«, ki ne zahteva razmisleka, ne preverja virov in ne gradi izkušenj. Algoritmi ne poznajo izpostavljenosti, krušljive skale, popoldanskih neviht ali psihofizične pripravljenosti. A ljudje jim verjamejo bolj kot lastnim občutkom.
Vse to je spremenilo percepcijo tveganja. Ljudje ne znajo več oceniti, kdaj je nevarno. Ne razumejo, da se razmere spreminjajo z nadmorsko višino, naklonom, podlago, vremenom in utrujenostjo. Ko se zgodi nesreča, je najlažje reči: »Kriv je bivak.« Bivak je objekt, ki ga lahko zakleneš. Človeka pa ne (?).
Bristot zato poziva k nečemu, kar se sliši staromodno, a je edino smiselno: k ponovni vzpostavitvi kulture odgovornega gorništva. To je počasen proces, ki ga gradi izkušnja, znanje, čas in resnična preventiva. Ne preventiva v obliki plakatov in kampanj, temveč izobraževanje, ki temelji na realnih primerih, na razumevanju tveganj in na spoštovanju gora. Šola, pravi Bristot, bi morala biti ključni prostor, kjer se to dogaja — ne kot predmet, temveč kot del širše vzgoje.
Vse drugo — zaklepanje bivakov, odstranjevanje opreme, moraliziranje — so le obliži na globoko rano. Bivaki niso problem. Problem je bil in bo človek (z obeh strani). Problem je kultura, ki je pozabila, da so gore prostor, kjer posledice obstajajo. In problem je odsotnost pravil, ki bi jasno ločila med resnično stisko in udobjem, ki ga nekateri pričakujejo tudi tam, kjer ga nikoli ne bi smelo biti.
