Benedetti: »Ne iščejo posebnih učinkov«
Bivaki italijanskega CAI niso majhni planinski domovi, niti bližnjice za udobno doživljanje visokogorja. So nekaj veliko bolj temeljnega: opomnik na mejo, na odgovornost in na resnični obraz gorskega sveta. To je bilo osrednje sporočilo srečanja I bivacchi delle Alpi 1925–2025, ki je potekalo v Genovi Bolzanetu, in ga je v zaključnem govoru povzel Giacomo Benedetti, podpredsednik CAI, pristojen za koče in gorske objekte.
Njegov prispevek, ki ga je pozneje objavila organizacija Cantieri d’Alta Quota, ponovno postavlja bivak v njegovo izvorno vlogo: kulturni simbol in varnostni element, ne arhitekturni spektakel.
Benedetti poudarja, da je CAI najprej skupnost, skoraj družina, ki jo povezuje skupna odgovornost do gora. V tem okviru bivak ni nevtralen objekt: »Bivak je vedno stališče. Pripoveduje o tem, kakšno goro si želimo in kako se kot skupnost odločamo biti v njej.« Zato v CAI bivakov ne gradijo le zato, da bi nudili zavetje pred mrazom, ampak tudi zato, da bi se spomnili, kdo smo v gorah.
Benedetti jasno loči med dvema tipoma objektov:
– Koča je stabilna infrastruktura, del mreže, z upravljanjem, funkcijami, kulturo, izobraževanjem in varnostjo.
– Bivak je minimalna, neoskrbovana struktura, pogosto postavljena v ekstremna okolja.
Ko od bivaka pričakujemo udobje koče, ga popačimo – in hkrati zmanjšamo pomen koče. Ohraniti razliko med njima je po njegovem mnenju dejanje odgovornosti.
V zadnjih desetletjih so se tudi bivaki znašli v logiki arhitekturne prepoznavnosti in medijske privlačnosti. A Benedetti opozarja na nevarnosti: prevelike in pretežke strukture, visoki stroški, kompleksne tehnologije, težavno vzdrževanje, napačna pričakovanja obiskovalcev.
Vsak bivak je odločitev, ki zavezuje skupnost za desetletja. Zato mora biti zasnovan z mislijo na trajnost, preprostost in spoštovanje okolja.
»Bivak CAI ne išče posebnih učinkov. Ne želi postati arhitekturna ikona. Ne tekmuje s pokrajino in se ji ne vsiljuje.« Njegova naloga je druga: biti tam, ko je res potreben – tiho, neopazno, zanesljivo.
Največja sodobna težava je sprememba percepcije. Bivaki so bili ustvarjeni za izredne razmere, ne kot destinacije. Danes pa postajajo točke, ki jih ljudje namenoma iščejo, pogosto brez razumevanja njihove funkcije. Ko se bivak spremeni v cilj izleta, izgubi svoj pomen – in s tem oslabi tudi sporočilo, ki ga nosi: da je visokogorje strogo, zahtevno in neudobno okolje, kjer je zavetje izjema, ne pravica.
Benedetti poudarja, da CAI ni organizacija postopkov, temveč ljudi. In da v gorah nič ni samoumevno zagotovljeno – vse je prepuščeno odgovornosti posameznika in skupnosti. »Vsak bivak, ki ga zgradimo, vsak dom, ki ga obnovimo, vsak pot, ki jo vzdržujemo, je sporočilo, ki ga puščamo času.« Braniti smisel bivaka pomeni braniti smisel meje. In braniti mejo je danes eno najbolj nujnih in pogumnih dejanj, ki jih lahko naredimo za goro – in za tiste, ki bodo prišli za nami.
Vsekakor gre za nekaj razmišljanj, ki še kako veljajo tudi v slovenskem gorskem okolju. Primerjave med zaklenjenimi in promoviranimi bivaki ter njihovimi posledicami so dovolj zgovorne …
