Aleksandra Ola Taistra (roj. 1982) je ena najprepoznavnejših poljskih športnih plezalk, pionirka ženskega plezanja v vzhodni Evropi in ena redkih plezalk na svetu, ki je že zgodaj presegla mejo 8c/8c+. Njena kariera je izjemno raznolika: od vrhunskih športnih smeri v Španiji do zahtevnih večraztežajnih klasik v Tatrah in na Sardiniji.
Kot razkriva v intervjuju za National Geographic Polska, je pri šestnajstih želela postati veterinarka, a jo je mama poslala na plezalni tabor v poljsko Juro. Po vrnitvi je – v popolni predanosti – vrgla pohištvo iz sobe in si zgradila domačo plezalno steno. Ta odločitev je določila njeno življenje: opustila je univerzo, se preselila k trenerju in začela trenirati profesionalno.
Ola je prva Poljakinja in šele četrta ženska na svetu, ki je preplezala smer VI.7 (8c) v Kurtykovi lestvici. To je dosegla leta 2004 s smerjo Power Play, pozneje pa še z Nie dla psa kiełbasa in Nieznośna lekkość bytu.
Leta 2012 je v Rodellarju preplezala Cosi fan tutte (8c+), kar je bil takrat najtežji ženski poljski vzpon in jo je postavilo v svetovni vrh. Njena specialnost so vzdržljivostne smeri, kjer se najtežji gibi pojavijo šele na koncu. Kot pravi sama: »Fascinira me, kako se telo uči prenašati izčrpanost. Najraje imam smeri, kjer je najtežje na koncu.«
Čeprav je bila dolgo znana predvsem kot športna plezalka, je po neuspelem poskusu na Hotel Supramonte (8b, 400 m) na Sardiniji ugotovila, da jo privlači tudi večraztežajno plezanje. Soplezalec na smeri, Roger Schäli, ji je dejal, da ima »naravne predispozicije za velike stene«.
To jo je pripeljalo v Tatre, kjer je v enem dnevu preplezala celotno Metalliko – prvo žensko solo ponovitev te zahtevne smeri.
V zadnjih letih je preplezala tudi več izjemno zahtevnih večraztežajnih smeri na Sardiniji, med drugim Genius (8b, 300 m) – prvo žensko ponovitev.
Ola poudarja: da je vztrajnost njena največja prednost (»Nikoli ne odneham«),
da jo motivira gibanje, ne ocene, da želi ostati zdrava in plezati »čim dlje, čim lepše«.
Poleg plezanja je tudi trenerka, znana po analitičnem pristopu in poudarku na mentalni pripravi. Nekdo bi lahko rekel »brez tveganja ni zabave,« … no, tukaj zagotovo ne
Njena najnovejša solo vzpona, med katerimi izstopa La Nostra Svizzera (6c, 240 m) na Monte Oddeu (Sardinija), potrjujeta, da Ola vstopa v to poddisciplino z izjemno premišljenostjo, sistematičnostjo in zrelo etiko tveganja.
Ola je smer preplezala v drugem poskusu.
Prvič jo je spremljal snemalec Adam Radecki, a se je zaradi rahle vlage in pozne ure ustavila tik pod vrhom, na boulderskem mestu 6b+.
»Lahko bi smer preplezala, a bi si pozneje zastavila vprašanje: zakaj tvegati, če razmere niso popolne?«
To je bil prvič, da se je v solo plezanju zavestno obrnila. In prav ta odločitev je postala ključ njenega napredka.
Dva dni pozneje se je vrnila sama — in smer preplezala v celoti.
»Vsakič rečem, da je bilo to moje najboljše plezanje. Tokrat to mislim še bolj. Ker sem bila sama. Občutek je bil izjemen.«
Ko je sedela na polici, je pogledala v sosednjo, še težjo linijo — svoj prihodnji solo projekt — in dojela, da je počasen, premišljen napredek edina pot, če želi solo plezati varno in dolgoročno.
»Zavedla sem se, da je sposobnost umika nujna, če želiš napredovati v solo plezanju. Najboljši rezultat je včasih — brez rezultata.«
To je izjava, ki jo lahko poda le nekdo, ki je v športnem plezanju že dosegel vse, kar je želel, in zdaj išče nekaj globljega.
La Nostra Svizzera je le zadnja v nizu njenih solo vzponov.
V zadnjih mesecih je na Sardiniji preplezala tudi: Happy End (6c), Happiness (6c), Tre Per Tre (6a+, 180 m), Su Professore (6a+, 150 m), The Old Days (6b+), Arunachala (6b+), Atlantide (6b, 400 m, OS), Signorina Fantasia (V, 140 m), Marina di Foresta (6a+, 190 m), Chromosomico Corsare (6b+, 175 m), Easy Gimnopedia (6b+, 180 m). V Tatrah pa: Międzymiastowa (VI+), Rysa Hobrzańskiego (VII).
Gre za izjemno širok nabor smeri, ki kaže, da Ola solo plezanje gradi postopoma, z veliko kilometrine in z občutkom za teren.
Od 8c+ do solo večraztežajev – evolucija plezalke
Ola je v športnem plezanju dosegla mejnike, ki so jo postavili v svetovni vrh a danes jo zanima nekaj drugega: psihološka igra, natančnost, tišina, sposobnost odločanja. Solo plezanje je zanjo laboratorij, kjer se uči nove vrste moči — ne fizične, temveč notranje.
