Calanques – apnenčasti »fjordi« med Marseillem in Cassisom, kjer se bele stene potapljajo v turkizno Sredozemlje – so za mnoge plezalce sinonim za svobodo. Za prve generacije francoskih alpinistov so bile Calanques (prvi) prostor vertikale, prostor, kjer so se rojevale smeri, ideje in slogi. Danes pa se ta mitska pokrajina sooča z manj romantično resničnostjo: korozija, pravne blokade in institucionalni nesporazumi ogrožajo samo možnost varnega (preopremljanja z novimi svedrovci) plezanja.
Smrtna nesreča na Kalymnosu marca letos, ko je zaradi korozije odpovedal sidriščni vijak, je bila za evropsko plezalsko skupnost brutalno opozorilo. Kot pišejo v različnih glasilih je v Calanquesih problem še izrazitejši: sol, veter in vlaga ustvarjajo pogoje, v katerih jekleni svedrovci propadajo hitreje kot kjerkoli drugje.
Strokovnjaki opozarjajo, da lahko klasični inox v takem okolju zdrži manj kot desetletje. Nekateri vijaki v Calanquesih pa so stari 30 ali 40 let.
To ni več teoretična nevarnost, temveč realnost, ki jo plezalci občutijo vsak dan: drobljivi svedrovci, rjaveče sidrišča, smeri, ki so formalno odprte, a dejansko nevarne.
Tu se začne absurd, ki ga v svojih izjavah opisujeta Jean‑Claude Grand (FFME) in André Bernard (Des Calanques, des femmes et des hommes):
– Parc National des Calanques prepoveduje opremljanje novih smeri.
– ONF (Office National des Forêts), ki upravlja ključne stene, trenutno ne dovoljuje niti preopremljanja.
– FFME želi opremo zamenjati, a brez dovoljenj ne sme posegati v stene.
Rezultat je iz šaha znana popolna pat pozicija: vsi se strinjajo, da je oprema nevarna, a nihče ne želi podpisati dovoljenja za poseg. Medtem pa se svedrovci še naprej drobijo.
Narodni park se sklicuje na varstvo narave: gnezdišča ptic, občutljive rastline, erozijske police.
A plezalci opozarjajo, da: preopremljanje ne povečuje obiska, vrtanje nekaj vijakov ne ogroža ekosistema, prepovedi pogosto temeljijo na administrativni previdnosti, ne na znanstvenih podatkih.
V ozadju je tudi strah pred odgovornostjo: kdo bo kriv, če se po preopremljanju zgodi nesreča? Park? ONF? FFME? Vodniki?
Vsi se raje umaknejo – in s tem ustvarijo vakuum, ki je za plezalce še bolj nevaren.
Dogajanje v Calanquesih ni izoliran primer. Je simptom širšega evropskega problema: kdo skrbi za opremo v naravnih plezališčih, kdo financira zamenjavo, kako uskladiti varstvo narave in varnost, kako preprečiti, da birokracija ogrozi življenja.
Calanques so zaradi svoje zgodovine in simbolnega pomena še posebej občutljiv primer. Če se tu ne najde rešitev, bo to precedens za druga obmorska plezališča: Mallorco, Sardinijo, Sicilijo, Kalymnos, morda nekoč tudi še bližnje …
Ne gre le za nekaj vijakov. Gre za vprašanje, ali lahko plezanje v naravnem okolju ostane živ šport, ki se razvija, ali pa bo zaradi administrativnih blokad in pravnih strahov počasi izginjalo iz najbolj občutljivih območij.
Calanques so prostor, kjer se srečajo morje, apnenec, sol, zgodovina in tisoči plezalcev. Če se ta prostor zapre – ne zaradi ekologije, temveč zaradi birokracije – bo to izguba, ki presega lokalno skupnost.
Reševanje Calanquesov zahteva: jasen dogovor med institucijami, dolgoročen načrt preopremljanja, uporabo materialov, ki prenesejo morsko okolje (titan) in predvsem priznanje, da je plezanje del kulturne krajine, ne zgolj športna dejavnost.
Če se bo nadaljevalo stanje, v katerem nihče ne ukrepa, ker se nihče ne želi izpostaviti, bo narava opravila svoje delo: vijaki bodo odpovedali, sektorji se bodo zapirali, plezanje z varovanjem na zavrtane elemente pa se bo umaknilo iz sten, ki so bile desetletja simbol francoskega alpinizma.
Če ni v ozadju vsega tega (pre)bogata turistična industrija, za katero (samo) plezanje ni tako denarno privlačno, pa se morda spet povrne bolj zahtevno, (za te razmere) sprotno nameščanje varoval. S stališča, da je v vsaki stvari nekaj dobrega, je torej …
