Glavna planinska sezona se še niti ni začela, pa imamo že afer(ic)e. Če se je včasih pisalo in jezilo ob tem, koliko se je v planinskih kočah podražila hrana, pijača in bivanje, se sedaj o tem molči. Tako ali tako je domačih gostov, ki so nedavno z (bon)boni rešili marsikatero društvo in celotno zvezo, le za peščico, so le tisti, ki ne gledajo na ceno. Nekje se je torej že pojavilo negodovanje ob uporabi angleške bombastične fraze, drugje, na štajerskem — zaradi nemoči, ki se je pojavila ob eni izmed znamenitih koč, kroži zbadljivka, itd., … ker (pa) ne smemo navajati imen, pišemo o tem le v prispodobah!
Nekoč je bil v slovenskih gorah lik, ki se ga je bal vsak: planinski voluhar. Ni bil resničen, ni bil hudoben, ni bil uraden. Bil je risba — karikatura, ki je z enim pogledom povedala več kot deset pravilnikov. Če si iz planine odnašal šope cvetja, si se v njem prepoznal. Če nisi, si se nasmehnil. Humor je deloval. Mehko, učinkovito, brez žuganja.
Danes pa se zdi, da je humor postal nevaren predmet. Ne zato, ker bi bil žaljiv. Ne zato, ker bi bil grob. Ampak zato, ker ga uradne oči ne razumejo več. Ko se v koči pojavi »šaljiv« napis v angleščini — neposreden, malo robat, netipično gorski, se sproži celoten aparat resnobe.
Najprej zaskrbljenost. Potem neodobravanje. Na koncu opravičila, ki so tako temeljita, kot da bi šlo za državni incident. Vse to zaradi šale, ki je imela en sam namen: postaviti mejo tam, kjer je vljudnost že zdavnaj popustila.
A očitno smo v Sloveniji prišli do točke, ko je humor sprejemljiv samo, če je steriliziran, omejen na nemočne, preveden v birokratsko slovenščino in odobren na treh nivojih.
Vse, kar je preveč človeško, preveč neposredno, preveč resnično — je sumljivo.
Medtem pa se med gorami in na planinah, kamor vozijo tovornjak za tovornjakom, nasipajo, gradijo, nalivajo vodo za tuše in jacuzzije, da bodo lahko nov in bogat sloj pripeljali čim bolj visoko, dogaja nekaj drugega: oskrbniki se vsak dan srečujejo z ljudmi, ki mislijo, da je planinska koča tudi hotel, da je narava kulisa, da je osebje tam zato, da prenaša njihove muhe. In ko se temu poskušaš zoperstaviti z malo ironije, z malo gorskega humorja, z malo tiste zdrave neposrednosti, ki je bila nekoč znak planinske kulture — se znajdeš na tnalu.
Morda je to največja ironija: planinski voluhar je bil nekoč vzgojno orodje. Danes bi ga verjetno morali umakniti zaradi »neprimerne komunikacije«.
Humor je bil vedno način, kako so se (tudi v gorah) reševale napetosti. Kako so se postavljale meje. Kako se je ohranjala človeškost v prostoru, kjer je vse drugo nepredvidljivo.
Če ga izgubimo, ne bomo postali bolj spoštljivi. Postali bomo samo bolj resnobni — in bolj slepi za to, kar humor že od nekdaj počne, najbolje: pove (sistemu), kar je treba povedati, brez da bi kdo moral kričati.
Je (morda) že skrajni čas, da zaveje nov veter med gorami in se koga, ki mu je humor nadležen ter nerazumljiv in že predolgo zaseda (okoljske) položaje, po (pre)dolgem času tudi zamenja. Voluhar v besedilo ni uvrščen kar tako?
AD
