Italijanski alpinist, ki je nekako (že) na vrhu svoje plezarije, pravi, da je potreboval leta, da je ugotovil, katero pot želi v plezanju. Poskusil je plezati nove smeri s svedrovci, a ga to ni izpolnilo. Dolomite vidi kot prostor, ki je že preveč prepreden z novimi, fiksno opremljenimi smermi, zato je raje ponavljal obstoječe linije. V zadnjih treh letih pa je imel srečo, da je našel nekaj čistih, tradicionalno plezljivih linij, ki so ga navdihnile.
Lovato poudarja, da je meja med plezanjem v prostem slogu s klini ali s svedrovci zelo tanka. Če imaš vrtalnik v nahrbtniku, lahko vsak »nevarno pretegljiv« gib spremeniš v varnega — in smer pripelješ ven. A njega to ne gane: »Ne čutim ničesar. Kaj naj si s tem počnem?«
Zato si je postavil osebno pravilo: nove smeri, ki jih spleza, morajo biti preplezane v prostem slogu, od spodaj, samo s tradicionalnimi varovali. Nič novega, nič za nagrade, nič za pohvale ali kritike — samo slog, ki mu daje občutek, da je na pravem mestu.
Ta slog imenuje igra. Igra, v kateri večkrat letiš na dvomljive kline in sprotno nameščena varovala, v kateri porabiš celo »večnost« za en dober klin, v kateri te zadovoljijo že trije metri težkega plezanja, v kateri se večkrat vrneš domov brez uspeha — a se naslednjič vrneš še bolj motiviran.
Če ne gre? Če ne more zavarovati prehodov? Če je preveč prestrašen, da bi nadaljeval? Potem bo prostor prepustil nekomu, ki si ga zasluži — morda novi generaciji, ki bo še močnejša.
Lovato dodaja, da se lahko nekoč premisli, a za zdaj je to igra, ki jo želi igrati. Ne obsoja drugih slogov; vsak naj počne, kar želi.
Za konec pa ponudi misel: Ali res želimo Dolomite (in seveda tudi druge stene) še naprej prekrivati z novimi, fiksno opremljenimi smermi? Ali pa želimo pustiti nekaj prostora tudi za tiste, ki bodo prišli za nami — in bodo iskali svobodo v nesplezanih, »neudomačenih« linijah?
