Na pošti se ljudje pritožujejo. Pri bančnem okencu godrnjajo. Na urgenci žalijo osebje. V trgovini se prerivajo …
A potem pride verski trenutek sodobnega turizma: kilometrska kolona pod žgočim soncem, na Col Rodella visoko v Val di Fassa (ali pa kje drugje danes) — ne za razgled, ne za vrh, ne za pot — ampak za bombolone alla crema (krofe) iz koče Friedrich August.
In nenadoma je vse drugače: tišina, potrpežljivost, urejena »indijska vrsta«, ki so jo pastirji (da imajo krave vsaj kaj paše) že postavili za vrv v red, skoraj ritualna disciplina. Nekaj, kar se z našim vsakdanom sploh ne ujema.
To je paradoks sodobnega gorskega turizma: tam, kjer bi pričakovali naglico, nestrpnost in hitenje, se pojavi kolektivna pripravljenost na čakanje. Ne za naravo, ne za goro, ampak za izdelek, ki je postal viralen na družbenih omrežjih.
Vrhovi se praznijo, poti se polnijo, koče se spreminjajo v kulturne točke množičnega romanja. In ko se ljudje postavijo v vrsto za sladico, ki jo je internet povzdignil v simbol, dobimo prizor, ki je hkrati komičen, zaskrbljujoč in popolnoma sodoben.
