Durus – Človek, ki je (o)pisal steno in živel (z) besedo
V slovenskem alpinizmu je nekaj imen, ki so postala legendarna zaradi svojih vzponov, nekaj pa takih, ki so postala legenda zaradi svoje besede. Marko Dular je bil redka izjema – človek, ki je obvladal oboje. V njegovih zapisih se zdi, kot da se je stena sama sklonila k njemu in mu dovolila, da jo prevede v jezik. V njegovem kratkem življenju pa je bil to človek, ki je živel z izjemno intenzivnostjo, z jasno začrtano potjo navzgor, kot je zapisal Tone Škarja: »Če bi bil Dular živ, bi bil ob enakih alpinističnih kvalitetah kot Juvan še odličen pisec in filozofsko razmišljujoč ideolog.«
To ni pretiravanje. To je natančna ocena nekoga, ki je v slovenski alpinizem vstopil kot mladenič, a ga je zapustil kot mit.
Otroštvo, mladost in prva srečanja s stenami
Marko Dular se je rodil 13. septembra 1936 v Kamniku, odraščal in živel pa je v Ljubljani, na Teslovi ulici. Nameril se je na 175 cm višine, svetlolas, sivih oči – a tisto, kar je najbolj izstopalo, je bila njegova notranja napetost, radovednost in zmožnost, da v gorah vidi več kot le športni izziv.
Njegov dnevnik vzponov razkriva zgodnjo zrelost:
– že 3. maja 1953 je stal na Grintovcu v zimskih razmerah,
– njegov prvi resnejši vzpon je bil Tschadova smer v Turski gori,
– leta 1955 je s soplezalcem pozimi poskusil Gregorinovo v Koglu – v viharju sta obrnila,
– poleti istega leta je začel plezati z Nadjo Fajdigo in Antejem Mahkoto,
– v Jalovcu sta z Antejem preplezala Črni odlom.
Bil je del generacije, ki je plezala od Grintovcev do Julijcev, s Karavankami vmes. A že zelo zgodaj je bilo jasno, da ga ne zanimajo le ponovitve. Zanimali so ga problemi, neznane linije, stene, ki so čakale na svoj čas.
Vzpon v ospredje: leto 1956 in naveza z Ljubom Juvanom
Leta 1956 se je navezal z Ljubom, in začelo se je obdobje, ki ga danes razumemo kot enega najmočnejših ustvarjalnih trenutkov slovenskega alpinizma. Dular in Juvan sta bila dvojica, ki je združevala: tehnično mojstrstvo, psihološko trdnost, fizično odličnost in redko videno literarno občutljivost.
Njuna najbolj značilna prvenstvena vzpona sta bila reševanje starih problemov: Direktna smer v Planjavski glavi, Osrednji steber Rzenika, ter številni poskusi v stenah, ki so bile takrat še skoraj mitske.
Dularjevi opisi teh vzponov niso zgolj poročila. So pesmi v prozi, polne metafor, notranjih bojev, tišine, strahu, lepote in tistega neizrekljivega, kar poznajo le tisti, ki so kdaj viseli v previsu, ko se je svet skrčil na en klin in en dih.
Pisatelj stene
Njegova besedila – kot sta Direktna smer v Planjavski glavi in Senca Rzenika leži nad Belo – so danes del zakladnice slovenske gorniške literature. V njih se prepletajo:
1. Pisateljska moč
Slog, ki je hkrati poetičen in surov.
Stena ni kulisa, temveč lik.
Vrv ni orodje, temveč vez med ljudmi.
Klin ni kos železa, temveč spomin.
2. Filozofska globina
Dular razmišlja o strahu, smislu, navezi, minljivosti.
V steni vidi človekovo notranjo pokrajino.
V vsakem gibu je etika, v vsakem raztežaju misel.
3. Športna natančnost
Opisuje tehniko, krušljivost, napor, žejo, mraz.
Njegovi zapisi so dragocen dokument časa, ko je bil alpinizem še pionirski, ko je bila vsaka smer boj za preživetje.
Tragični konec in neizbrisna sled
Leta 1957 je Dular še vedno plezal na najvišji ravni. V dnevniku sta zapisana vzpona: Grintovec po zahodni steni, Gregorinov steber v Kalški gori, oba s Francijem Savencem.
Njegov zadnji vzpon pa je bil v severni steni Ojstrice, s še mlajšim soplezalcem. Padla sta.
Vzrok je bil tehničen, kot sta kasneje ugotovila Mahkota in Šara, a med njegovimi prijatelji je ostal občutek, da bi morda lahko bilo drugače, če bi bil kdo drug z njim. To je tisti tihi, boleči del alpinizma – navezanost, ki se včasih konča v praznini.
Za datum njegove smrti se pojavljata 6. in 7. april 1957. Star je bil komaj 20 let.
Kaj ostaja za Markom?
Ostajajo smeri.
Ostajajo klini, ki še vedno tiho zvonijo v steni.
Ostajajo zapisi, ki so med najlepšimi v slovenski gorniški literaturi.
Ostaja misel, da je bil Marko Dular eden tistih redkih ljudi, ki so znali: živeti gore, (o)pisati gore, in umreti v gorah, ki so bile njegov dom.
Njegov precej bolj mrk obraz (kot ta) je v kamen vklesan in narisan v njegovem plezalnem dnevniku. Tam v steni je, poiščite ga …
