Zablode sodobnega turizma – Ker pač vsi to počnejo, pa dajmo še mi … – Vi veste zakaj potujete?
La poesia del viaggiare contro gli orrori del turismo moderno di Diego Gallo (Tourism Program Strategist – Etifor)
Ko je Herman Hesse leta 1904 napisal svoj znameniti esej Über das Reisen, je že takrat čutil, da se je nekaj v človekovem odnosu do sveta premaknilo. Turizem je postal moda, potovanje pa navada brez pravega razloga. Hesse je priznal, da ga je ob povabilu k pisanju najprej zamikalo, da bi »z vsem srcem udrihal po grozotah modernega turizma«.
Čeprav je od tega minilo več kot stoletje, je njegov ton presenetljivo sodoben. Tudi Diego Gallo, strateg za trajnostni turizem, opozarja, da je beseda turizem danes bolj zmedena kot jasna, in da je prav zato nujno znova premisliti, kaj pomeni potovati in zakaj to sploh počnemo.
O čem je takrat govoril Hesse? O človeku, ki potuje, a ne ve zakaj?
Hesse našteje »grozote turizma«: brezumno željo po potovanju, ki je samo sebi namen, drage in neosebne hotele, ponarejene lokalne običaje, uničene gozdove, ljudi, ki bi radi živeli v Alpah kot doma, ter splošno površinskost izkušnje .
Toda pravi problem ni v hotelih ali cenah. Problem je v človeku.
»Današnji popotnik«, po Hessovem, »ne ve, zakaj potuje«. Potuje, ker je vroče, ker drugi potujejo, ker bo lahko doma rekel, da je bil tam. Potuje zaradi vtisa, ne zaradi izkušnje. In zato mu narava – tako kot umetnost – ne razkrije ničesar. Zahteva predanost, ki je sodobni človek ne zmore.
Poezija potovanja: notranji zaklad, ne zunanji vtis
Hesse potovanju nasproti postavi »poezijo potovanja«: izkušnjo, ki človeka obogati, preobrazi, mu razširi notranji svet. To je »organska asimilacija novih izkušenj«, notranja rast, ki se zgodi, ko človek v novem kraju prepozna stare resnice, ko se poveže z ljudmi in pokrajino, ko ga prostor nagovori in mu da energijo, ki je drugim ni dano .
To ni potovanje kot zbiranje destinacij, temveč potovanje kot odnos.
Kaj to pomeni danes?
Gallo opozarja, da sodobni turizem še vedno sledi modam, ustvarja stereotipe, uporablja tehnologijo za površinske učinke in kraje spreminja v kulise. Rezultat je, da večina ljudi po počitnicah ohrani le »splošen vtis, ki hitro zbledi kot spomin na gledališki prizor«.
Kraji se izčrpajo, ljudje pa se ne obogatijo.
Kdo je danes pravi popotnik?
Hesse bi rekel: tisti, ki zna gledati. Gallo dodaja: »tisti, ki zna poslušati kraj«. Pravi popotnik ni zbiralec fotografij, temveč poet prostora – nekdo, ki zna prepoznati preplet zemlje in človečnosti in ga posredovati drugim. Tak popotnik ne izčrpava kraja, temveč ga obnavlja. To je potovanje kot dejanje spoštovanja.
Smisel potovanja
Smisel potovanja ni v premiku, temveč v preobrazbi. Ni v tem, da gremo daleč, temveč v tem, da gremo globoko. Ni v tem, da vidimo več, temveč da vidimo bolje. »Poezija« potovanja je v tem, da se človek vrne domov drugačen – ne zato, ker je bil nekje, ampak zato, ker je nekaj razumel.
To je zaklad, o katerem sta govorila tako Hesse kot Gallo. In to je tisto, kar sodobni turizem najpogosteje izgubi, a kar lahko vsak od nas znova najde – če potujemo z odprtimi očmi, odprtim srcem in odprtim časom.
Amazon: Hessejev esej Über das Reisen (O potovanju), objavljen 30. aprila 1904 v dunajskem časopisu Die Zeit, je temeljno besedilo o smislu potovanja kot notranje izkušnje.
V njem Hesse naslika idealnega popotnika kot človeka, ki zna tuje narediti »prijazno domače« (freundlich vertraut) in ki išče tisto, kar je pristno in dragoceno. Tak človek je po njegovem mnenju nekdo, ki je »v življenju sploh spoznal smisel« in zna slediti svoji zvezdi vodnici. V sebi nosi močno domotožje po izvirih življenja (starkes Heimweh nach den Quellen des Lebens) in hrepenenje po združitvi z vsem, kar je živo, ustvarjalno in rastoče. To hrepenenje postane »ključ do skrivnosti sveta«, ki ga ne išče le na daljnih potovanjih, temveč tudi v ritmih vsakdanjega življenja.
Hesse ostro kritizira površnost modernega turizma, njegovo komercializacijo in odtujenost od bistva krajev. Turisti, ki sledijo modnim destinacijam brez resnične radovednosti, po njegovem ne iščejo izkušnje, temveč vtis. Pravi popotnik pa se poglobi v tujo kulturo, uči se jezika, biva med domačini, išče čustveno in intelektualno povezavo z ljudmi in pokrajino. Takšno potovanje zahteva ponižnost in odprtost, saj šele iz njih nastane trajna duhovna lastnina (seelischer Besitz).
V zaključku Hesse poudari, da je poezija potovanja v tem, da se nove izkušnje organsko zlijejo z našim notranjim svetom. Potovanje poglablja razumevanje enotnosti v raznolikosti (Einheit im Vielfältigen): pomaga nam stkati veliko mrežo zemlje in človeštva ter v novih krajih znova odkriti stare resnice.
Za Hesseja je potovanje poetičen proces učenja in povezovanja, ne beg iz vsakdanjosti, temveč način, kako človek spet najde stik z življenjem, s svetom in s samim seboj.
