Kako je Fanton sprožil razpravo o prihodnosti gorskih zavetišč – V zaklenjenih bivakih ni sodobnih problemov, ker niso »trendovski«
Tudi v Dolomitih se je v zadnjih letih razrasla tiha napetost, ki je letos spomladi dokončno izbruhnila na površje. V središču polemike ni nova ferata, ne spor o dostopih, temveč nekaj veliko bolj simbolnega: bivak. Tisto skromno, rdeče ali kovinsko škatlo, ki je desetletja predstavljala le zatočišče alpinistov, je danes postalo prizorišče subkulturnega spopada med tradicijo in sodobnostjo.
Bivacco Fratelli Fanton, postavljen na izpostavljenem grebenu Marmarol, je bil ob otvoritvi slavljen kot arhitekturni biser. Njegova futuristična oblika, dramatična lega in fotogeničnost so ga v hipu spremenili v spletno senzacijo. Toda prav ta prepoznavnost je postala težava.
Med prvomajskim prazničnim vikendom so ekipe Soccorso Alpino izvedle več reševalnih posredovanj kot običajno: ljudje so obtičali v snegu, brez derez, brez toplih oblačil, brez znanja. Nekateri so se preprosto odpravili »videt tisti lep bivak s TikToka«, ne da bi razumeli, da je pot do njega pozimi in spomladi objektivno nevarna.
Na dogajanje se je ostro odzval Francesco Abbruscato, predsednik CAI Veneto. Njegove besede so bile jasne in brez olepševanja: »Bivak je zavetje za nujne primere. Ni turistična destinacija. Ni arhitekturni dragulj za socialna omrežja.«
Po njegovem mnenju je problem postal sistemski: bivaki, ki bi morali biti minimalni, asketski, namenjeni preživetju, so se v javni percepciji spremenili v cilje izletov, v »mini hotele«, kjer ljudje pričakujejo udobje, ne pa zahtevnosti visokogorskega okolja.
Da bi ustavili ta trend, Abbruscato predlaga ukrepe, ki so v italijanski gorski skupnosti sprožili burne odzive: odstranitev odej, vzmetnic in vložkov, le lesen pod, namestitev videonadzora pri Fantonu,
v skrajnem primeru celo zaklepanje ali odstranitev bivaka.
Cilj ni kaznovanje, temveč odvračanje neizkušenih obiskovalcev, ki v gore prihajajo brez znanja, opreme in spoštovanja do razmer.
CAI opozarja, da nepripravljeni obiskovalci ne ogrožajo le sebe, temveč tudi reševalce, ki morajo v slabem vremenu, snegu in temi tvegati življenja zaradi napačnih odločitev drugih.
Bivak, ki je bil nekoč simbol skromnosti in samodiscipline, je postal žrtev lastne prepoznavnosti.
Fanton ni osamljen primer. Podobne razprave potekajo v Švici, Franciji, Avstriji in celo v Sloveniji.
Sodobni »instagramabilni« bivaki privabljajo ljudi, ki iščejo fotografijo, ne izkušnje.
Gora pa ostaja gora: hladna, zahtevna, nepredvidljiva.
V resnici ne gre za en bivak, temveč za identiteto gorskega prostora.
Za vprašanje, ali bodo bivaki ostali: zasilna zatočišča, prostori odgovornosti, simboli alpinistične etike, ali pa bodo postali turistični objekti, ki bodo sčasoma izgubili svoj smisel.
Polemika okoli Bivacco Fanton je razgalila temeljno dilemo sodobnega gorništva: kako ohraniti skromnost in resnost gorskega sveta v času, ko se vse – tudi gore – spreminja v kuliso za potrošnjo.
CAI Veneto je izbral jasno stran: bivak mora ostati minimalen, zahteven in resen. Le tako lahko ohrani svojo prvotno funkcijo – in etiko, ki jo gore zahtevajo od nas.
Pod črto
Glede na množice (tudi in vse bolj tujih mestnih) turistov na planinah in gorah, ki bodo (letos) zaradi svetovnih razmer še bolj »pridrli,« je morda vprašanje, koliko potrpljenja imajo slovenski gorski reševalci. Če se lahko »zadeva brezplačno opravlja s helikopterjem« (vsaka stvar nekaj stane?), bo zagotovo trend naraščal – ob prvem resnem zaj… pa bo morda kaj drugače (spet se bodo pokvarila vrata). Na zvezo, pod katerim okriljem so gorski bivaki in njihova ponovna (pločevinkarska) reprodukcija, pa ni kaj za računati, da bi vsaj poskušali pomesti, kar so tudi arhitekti in promotorji nesmisla po njihovem naročilu zakuhali, …
