V času, ko je Paklenica postala skoraj učbeniški primer, kako lahko vrhunsko plezalno in alpinistično območje zdrsne v turistični poligon, se del hrvaške alpinistične skupnosti zavestno vrača k svojim koreninam. Klek, gora, stene z dolgo tradicijo klasičnega plezanja, so v zadnjih letih ostale nekoliko ob strani — prav zato pa je postal prostor, kjer se lahko stvari še vedno uredijo po starem, z dogovorom, spoštovanjem in občutkom za zgodovino in odnos do smeri.
V ponedeljek, 25. maja 2026, sta se Siniša Škalec in Vid Fantov odpravila v južno steno Kleka, v Brankovo smer (po merjenju Branka Ognančevića, Džuzepeja je Brankova smer s 160 m najvišja), prvenstveno preplezano leta 1960 (Davor Ribarović — Antun Filipčić), s prvim prostim vzponom leta 1994 (Dalibor Vlatković — Dugi). Smer je bila pred leti v »dobri nameri« opremljena s svedrovci, v upanju, da bi postala bolj obiskana. A obisk se ni povečal, svedrovcev pa se je prijela oznaka, da v klasično smer ne sodijo.
Po dogovoru s Komisijo za alpinizam, lokalnimi plezalci iz Ogulina in tistimi, ki jim je do Kleka mar, sta Siniša in Vid odstranila sporne svedrovce in smer vrnila v prvotno stanje. Med spustom sta populila vse svedrovce, zakrpala luknje, da ne bi kazile stene, ter dodala sedem novih klinov tam, kjer so bili ti smiselni. Nekaj klinov sta pred njima pustila že Tin in Sabo, tako da so zdaj vsa stojišča urejena, v raztežajih pa je nekaj svežega železja.
Ko je bila »sanacija« končana, sta smer tudi preplezala in pripravila skico z ocenami. Zakaj smer ni bolj priljubljena, jima ni jasno — zato jo z veseljem priporočata vsem, ki se znajdejo na Kleku in iščejo pristno, klasično linijo.
Siniša ob tem dodaja, da je bil proces presenetljivo enostaven: vsi vpleteni so hitro našli skupni jezik. Prav to je tisto, kar daje upanje, da Kleka ne bo doletela usoda Paklenice, kjer je meja med plezalnim parkom in turistično atrakcijo že davno zabrisana.
Komisija za alpinizam medtem pripravlja celovit popis in skice vseh klasičnih smeri na Hrvaškem, ki bodo objavljene na novem Alpinističnem portalu. Namen je jasen: zaščititi, ohraniti in po potrebi sanirati smeri, ki predstavljajo hrvaško alpinistično dediščino.
Klek, nekdaj zelo priljubljen tudi med slovenskimi alpinisti (tudi zgodovino bi lahko vpletli), pa ostaja Klek — gora, kjer se še vedno zgodi kaj nepredvidljivega. Siniša poroča, da je na dostopu skoraj stopil na poskoka (Vipera ammodytes — gad), med plezanjem pa sta 50 metrov pod njima mimo prikorakala dva medveda. Morda je tudi to eden od razlogov, zakaj Klek ni tako oblegan kot nekoč.
Za konec Siniša priporoča še branje izvirnega zapisa Davora Ribarovića o prvem vzponu Brankove smeri (Naše planine, 1960). Besedilo je, kot pravi, še bolj zanimivo, če si smer že preplezal … Radna akcija na Kleku – Siniša Škalec
