ki letos – kot kaže – (dokončno) odhaja
Spet čas je odtekel, ledenik, prijatelj, tiho gre. Kar je nekoč živelo, v kotlu pod stenami Rinke, Konja in Skute zdaj le še žari v spomine — kot glas, ki v skalah še odzvanja, a ga poleti več ni.
Kako dolg je čas? Dovolj dolg, da zamenja lase, da otroci zrastejo v može, da brada odžene tam, kjer je nekoč plapolala mladost. In dovolj kratek, da gora komaj opazi, da je ledenik, ki je bil nekoč njen sin, postal le še senca pod meliščem.
Komu naj gre zdravica? Ledeniku, snežišču, ki je merilo skoraj kilometer, kjer so trenirali Križaj, Franko, Strel, Cerkovnik, Petrovič, kjer je vlečnica pela od junija do oktobra, kjer je ratrak, pripeljan s helikopterjem, risal bele črte v avgustov prah. To je bil čas, ko sta bila ledenik in snežišče večja od nas in hkrati del nas.
Danes — celoletnega snežišča že dolgo ni več. Ledeniku pa bije zvon: bim‑bam, bim‑bom, bim‑boš … Na melišču pod Skuto se tali devet drobnih, krhkih zaplat, ki bodo kmalu odšle. Ne bo več ledu (na sliki) v katerega zev je njega dni zdrsnil po padcu dijak Petrič, krvava sled Aljoša in Jureta je izginila. Čas je in ni. Ne bo več vlečnice. Ne bo več ratraka. Ne bo več tistega občutka, da je pod Skuto nekaj, kar o(b)staja, ko mi odhajamo.
Gora ostaja. Čas teče. Led se topi, Mihov Snežak je odšel. Virtualni »Snežak« ostaja. V zgodbah, v laseh, ki so se skrajšali, v bradi, ki je zrasla, v spominu, ki še nekaj časa (z)drži.
In mi — mi se spominjamo. Dokler bo pod Skuto še vsaj odmev snega, ki je nekoč bil (tudi) naš. Kako dolg je čas? …
