Kako smo v treh letih uspeli izsušiti struge — in se pri tem še hvaliti

V Sloveniji se nam dogaja nekaj, kar bi si težko izmislil tudi najbolj črnogledi satirik: država, ki je v treh letih po poplavah obljubila »učinkovitejši sistem upravljanja voda«, je medtem dopustila, da koncesionarji in državne službe vodotoke izsušijo do te mere, da ljudje danes zalivamo vrtove s kanglicami — in za to dobimo kazen.
Direkcija za vode se na eni strani hvali kaj je naredila in na drugi nasprotno ➠ opozarja, da je črpanje vode iz potokov prepovedano. Da je treba imeti dovoljenje. Da je ekološko sprejemljivi pretok svetinja. Da grozi globa do 1.200 evrov. Takšna nasprotja bi morali odgovorni voditelji (?) zaznati in ukrepati.
Seveda temu ne bo tako, ker je vmes vezana trgovina. Zato nihče ne pove, zakaj smo sploh prišli do točke, ko ljudje črpajo vodo iz potoka (pri nas je ni več in je ne moremo). Zakaj je treba zalivati iz struge? Zakaj je struga prazna? Zakaj je država tri leta vedno znova in znova zavajajoče govorila o »odpornosti«, »učinkovitosti«, »sistemskih izboljšavah« — medtem ko so vodotoki na terenu izginjali?
Odgovor je boleče preprost: voda se odvaja in ne zadržuje.
Podtalnica se ne more ohranjati, če iz gozdov narediš odvodne kanale. Gozdovi so bili edini naravni zadrževalniki vlage, a gozdarji so jih v zadnjih desetletjih uspeli meliorírati, presekali z mrežo jarkov, ki odvajajo vsako kapljo in jih »strokovno« imenujejo gozdne prometnice. V zadnjih letih pa so svoje dodali še vodarji — z »urejanjem vodotokov«, ki v praksi pomeni ravnanje, poglabljanje, oblaganje s skalami iz čimbolj oddaljenih kamnolomov (da so zneski višji) in pospeševanje odtoka.
Slovenija je tako dobila popoln hidravlični absurd: voda, ki bi morala ostati v prostoru, se iz njega odstrani čim hitreje. In ko pride suša, se država (število zaposlenih diplomiranih inženirjev novinarstva, ki obvladujejo vse skupaj, je res neverjetno) čudi, da je suša.

V zadnjih treh letih je država: sprejela zakon o obnovi, razpisala več kot 350 projektov, podpisala pogodbe v vrednosti 137 milijonov, razdelila (precej vnaprej?) 1,575 milijarde evrov, napovedala 2,09 milijarde do leta 2028, reorganizirala ministrstva, ustanovila nadzorni center, pripravila ocene poplavne nevarnosti (ki je več ni?), se ob tem večkrat javno pohvalila, da »obnova poteka po načrtih« in za zaključek enormno dvignila plače vsem, ki so soustvarili ta sistem — da bodo tiho.
Toda medtem: so potoki presušeni, ribji habitati uničeni, dvoživke izgubljajo populacije, ljudje nimamo vode za osnovno rabo, kmetje namakajo z vedri, občine uvajajo omejitve, vodne pravice so postale birokratski labirint, država pa grozi z globami tistim, ki poskušajo rešiti pridelek. Zadolženost države je šla v neslutene globine.
To ni »odpornost«. To je sistemski kolaps, ki ga je država prekrila z milijardami, tabelami, programi in PR‑sporočili.
Tri leta so se ukvarjali z dokumenti — in s tem, kako bi »oprali« čim več denarja — ne z vodo. Tri leta so gradili sistem, ki se hvali, a ne deluje. Tri leta so govorili o poplavah, medtem ko so dopustili sušo.
In zdaj, ko je voda izginila, se država postavi v vlogo strogega nadzornika, ki kaznuje tiste, ki poskušajo preživeti.
Suša je naravna. Izsušene struge so »strokovne« in politične. Priprošnje politikov, ki so ob nastopajoči se recesiji sredi leta 2023 družno molili k vsemogočnemu, so bile uslišane. Vode je zmanjkalo, tudi elektrike bo kmalu … Zdaj lahko kot »rešitelji« (spet) do mile volje zapravljajo.

FB