Ledenik, ki ga ni več: od Seidla do sodobne glaciologije in simbolnega Triglava ter nesmis(e)lnega trošenja resursov
Ko danes govorimo o led(e)nikih, se pogosto zdi, da imamo v mislih nekaj, kar je obstajalo včeraj, a ne nujno še danes. Znanost je pri tem precej natančna: ledenik je trajna masa ledu, ki nastane iz snega na kopnem in se premika zaradi lastne teže. Gibanje je tisto, ki loči ledenik od snežišča, firnovišča ali mrtvega ledu. Večina glacioloških inventarjev zato uporablja prag 0,1 km² – pod to velikostjo led navadno ne teče več in zato ne izpolnjuje osnovnega kriterija ledenika.
A zgodovina je pogosto bolj trmasta od definicij. Ko je Ferdinand Seidl (1856 – 1942) pred več kot stoletjem opisoval Triglav, je zapisal nekaj, kar bi lahko stalo tudi v sodobnem učbeniku glaciologije: »Ledenik se da primerjati zmrzli reki, kajti pomika se polagoma navzdol proti nižavi in predrči v letu povprečno 100 m. Naš mogočni Triglav ni dovolj visok, da bi se na njem nastanil in vzdržal trajni led na večjem prostoru. Mali led(e)nik pa vendar ima na severovzhodni strani pod vrhom. Pravijo mu: Zeleni sneg.«
Seidl je razumel bistvo: ledenik teče, Triglav pa je prenizek (morda tam tudi ni primeren naklon), da bi tak led obstal. »Zeleni sneg« je bil že takrat bolj izjema kot pravilo – majhen, občutljiv ostanek hladnejših obdobij.
Danes je ta ostanek še manjši. Triglavski ledenik, kot ga še vedno imenujejo, je izgubil več kot devetdeset odstotkov svoje površine in volumna, skrčil se je na nekaj tisoč kvadratnih metrov in postal mrtvi led, snežišče, ki se poleti razkraja hitreje, kot se pozimi obnavlja. Po vseh sodobnih kriterijih to ni več ledenik. Ne teče, ne deformira se, ne obnavlja se. Je geološki spomin, ne več glaciološka realnost.
In vendar ga še vedno imenujemo »ledenik«. Ne zaradi znanosti, temveč zaradi simbolov, ki prinašajo možnosti raznoraznega financiranja. Triglavski ledenik je postal kulturni artefakt, del slovenske gorniške identitete, dokaz podnebnih sprememb in hkrati opomnik, kako hitro se spreminja svet okoli nas. Prav zato se vanj še vedno vlaga – ne zaradi ledu, temveč zaradi zgodbe.
Projekt Young Glacier Voices je mednarodna pobuda v okviru programa Erasmus+, ki jo izvajajo CIPRA International, CIPRA Slovenija, CIPRA Italija in Girls on Ice Austria. Namen projekta je mladim omogočiti, da neposredno izkusijo posledice podnebne krize in se aktivno vključijo v razpravo o prihodnosti ledenikov v Alpah.
Trajanje: od 7. septembra 2025 do 30. novembra 2027
Cilj: okrepiti zavedanje o taljenju ledenikov, posredovati znanje o podnebni krizi ter spodbuditi mlade, da postanejo glasniki sprememb v svojih skupnostih.
Aktivnosti: dva mednarodna mladinska tabora na temo ledenikov, spletna delavnica o komuniciranju podnebnih sprememb in ustvarjalnih metodah, štiri mladinske akcije za varstvo podnebja in vključevanje lokalnih skupnosti, predstavitve projekta na različnih dogodkih po Alpah.
Alpski ledeniki se talijo dvakrat hitreje kot svetovno povprečje, zato je projekt zasnovan kot učilnica v naravi: udeleženci bodo obiskali zadnje ostanke ledenikov, med njimi tudi Triglavski ledenik, ter se seznanili z znanstvenimi ugotovitvami o podnebni krizi. S pomočjo umetnosti in pripovednih metod bodo iskali načine, kako zapletene podatke pretvoriti v razumljive zgodbe.
CIPRA International (koordinator), CIPRA Slovenija, CIPRA Italija, Girls on Ice Austria …
Projekt je sofinanciran iz programa Erasmus+ in povezuje mlade iz Slovenije, Italije, Avstrije in Lihtenštajna.
Zadnji primer je mladinski tabor v okviru projekta Young Glacier Voices, ki bo konec avgusta mlade iz štirih držav »popeljal do ostankov Triglavskega ledenika«. V promocijskem besedilu beremo: »Krčenje Triglavskega ledenika je eden izmed neposrednih dokazov podnebnih sprememb in verjetno smo zadnja generacija, ki ostanke ledenika še lahko opazuje v živo.«
To je res. A hkrati odpira vprašanje, ki ga v gorniški skupnosti redko izrečemo naglas: ali je smiselno javno financirati programe in nevladne organizacije, ki uporabljajo izraz ‘ledenik’, če ta po znanstvenih kriterijih ne obstaja več? Ali s tem nehote reproduciramo napačno predstavo o tem, kaj ledenik sploh je? Ali bi morali mlade učiti prav to razliko – da je Triglavski ledenik postal primer izginulega ledenika, ne pa ledenik sam?
Morda je odgovor preprost: Triglavski ledenik danes ni več ledenik, je pa učilnica in sredstvo, ki naj se financira iz nejavnega (planinska zveza je bila do nekoč vzoren primer samozadostnosti, danes pa le išče raznorazne vire, prav tako CIPRA). Učilnica o tem, kako hitro se (tako kot organizacije) spreminja (tudi) podoba naših gora, kako počasi se spreminjajo naša imena in kako trdovratni so simboli, ki jih pripisujemo prostoru. Seidl je imel prav: Triglav (v tem obdobju) ni (več) dovolj visok za pravi ledenik. A dovolj visok je, da nam pokaže, kako se ledeniki rojevajo, živijo in izginjajo – in kako se mi kot družba odzivamo na ta proces.
V tem smislu je Triglavski ledenik še vedno živ. Ne kot led(e)na gmota, temveč kot zgodba, ki nas sili k razmisleku: o znanosti, o simbolih in o tem, kako razumemo gore, ki jih imamo za svoje, da se po njih prevažamo s helikopterji, namesto da bi uživali peš … Mladina lahko, tako so jih njihovi starši, izkušnje nabira tudi s počitniškim delom v hmeljiščih, sadovnjakih, … morda bi pri planinski zvezi organizirali delovni tabor za mlade, da bi (svoje od)delali na planinskih poteh, da (nam) ne bo treba »občudovati« in hvaliti le mlade upokojence – markaciste. In Slovenci bomo (morda) tako spet postali delovni in ne tako »raziskovalni« narod, ki je žal vse bolj podoben izkoriščevalskemu ter se (že močno) nagiba k sužnjelastništvu.
Bo kdo (tudi od preplačanih poslancev …) kdaj vprašal in preveril, za kaj vse (po)troši EU denar?
PN
