Ljubljana, 27. julija.
Kakor blisk se je včeraj raznesla vest, da so planine zahtevale zopet dve mladi življenji. Komaj se je zagrnila zemlja nad dvema visokošolcema, ki sta padla v stenah, že sta odprta zopet dva grobova, ki bosta sprejela v sebe ostanke dveh visokošolcev, ki zaključujeta šesti in osmi člen v verigi letošnjih visokošolskih planinskih nesreč.
Lettner Egon, 19-letni dijak eksportne akademije v Zagrebu ter 24 letni Domicelj Savo, 24-letni slušatelj zagrebške juridične fakultete, drugače oba Mariborčana, sta bila v skupini 68-tih gozdovnikov, ki taborijo pod Špikom. Oba sta v družbi ostalih, posebno z Vodebom Dušanom in Cizljom Miranom delala iz taborišča izlete na vse strani. Med drugim so preplezali najnevarnejšo smer na Špik. Za soboto so si izbrali severno triglavsko steno.
Navsezgodaj so vsi štirje odrinili iz Aljaževega doma, kjer so prenočili, proti steni. Steno samo so naskočili v prvem jutranjem svitu in sicer po skalaški smeri, ki je ena najtežjih. Vsi štirje so severno steno preplezali že v drugih smereh, le v skalaški še ne.
Vodeb in Cizelj sta plezala naprej. Spredaj je bil privezan na vrv Cizelj, zadaj Vodeb. Za njima sta plezala Lettner in Domicelj tako, da je bil na sprednji strani vrvi Lettner, na zadnji pa Domicelj. Srečno so vsi štirje priplezali v steno kakih 300 m visoko ter se znašli na zelo nevarnem mestu pri tako zvanih Platah. Tu sta Cizelj in Vodeb srečno preplezala najkočljivejšo točko, svojima tovarišema pa sta svetovala, naj skušata preplezati to mesto malo bolj na desno, ker da bo morda tam laže. Res je Lettner zavil bolj na desno in srečno preplezal dotični del. Tam je potem varoval na vrvi, dokler je lezel proti njemu še Domicelj. Vrv je bila dolga okrog 25 m. Domicelj je priplezal že v neposredno bližino Lettnerja in je bil samo še kaka dva metra pod njim. Tedaj je prišlo do usodne nesreče: Domicelju se je — tako pripoveduje očividec Vodeb — odrušil prijem, zaradi česar je takoj padel v globino. Kakor rečeno, je bila vrv dolga okrog 25 metrov. Za vso dolžino je Domicelj z vso silo padel ter s to silo potegnil za vrv, na katere gornjem koncu je bil privezan Lettner. Lettner je gotovo moral biti pripravljen tudi na tak slučaj, toda sunek padajočega Domicelja je bil prehud: Lettnerja je sunek potegnil iz zasede izza skalovja ter ga v loku potegnil za Domiceljem. Drug čez drugega sta nato padala po steni navzdol kakih 250 m. Med tem se je pretrgala tudi že vrv in Domicelj je obležal na neki mali polici svojih 250 m nižje pod mestom, kjer sta začela padati. Ko je na to mesto, kjer se je Domicelj ustavil, priletel še Lettner, se je tu še odbil in ga je vrglo še kakih nadaljnjih 70 metrov nižje, kjer je obležal na drugi polici.
Prvi del padanja je Vodeb, ki jima je bil bližji, kakor Cizelj, še videl. Nato pa sta izginila tudi njemu izpred oči. Cizelj in Vodeb sta slišala samo še zamolklo padanje, potem pa je zavladala na severni steni in pod njo zopet popolna tišina. Le v steni sami sta dva turista, presunjena in pod vtisom grozne nesreče, ugibala, kaj naj storita: nazaj nista mogla, ker sta imela premalo klinov, še manj možnosti je bilo, da bi zlezla za ponesrečencema. Začela sta klicati na pomoč, a njuni klici so zamrli v skalovju, ne da bi jih kdo slišal. Tako jima je preostalo samo eno: nadaljevala sta s plezanjem po steni ter ob četrt na pet popoldne prispela na vrh stene. Tu sta takoj krenila na snežišče ter skozi Prag hitela v Aljažev dom, od koder so jeseniški skalaši takoj organizirali reševalno ekspedicijo.
Včeraj zjutraj je ekspedicija krenila v steno. Ni bilo treba dolgo iskati: na mestih, kjer sta se Domicelj in Lettner ustavila, so našli popolnoma razmrcvarjeni trupli, ki so ju mogli spoznati le po delih raztrgano obleke. Najprej so zavili Lettnerja, ki je ležal nižje, ter ga spuščali po skalovju do spodnjega snežišča. Od tu je ena skupina prenesla truplo čez snežišče in prodovju do poti, kjer je že čakal voz. Druga skupina pa je med teni splezala do Domicelja ter tudi njega zavila v žakljevino in ga previdno spuščala čez navpično steno. Naloženega na nosila so nato tudi Domicelja prinesli do voza, od koder so oba skupaj prepeljali do Aljaževega doma. Žalostnemu sprevodu nasproti so prihajali tudi že gozdovniki, ki so prihiteli iz Martuljka. Tovariši so svoja mrtva prijatelja dobesedno zasuli s planinskimi rožami. Taka so pripeljali tudi do Peričnika, kjer so vsi skrušeni pričakovali žalostni sprevod oče Lettnerjev in Egonova dva brata. Trupli so nato prepeljali v Mojstrano, ju položili začasno na mrtvaški oder, ob katerem so gozdovniki postavili častno stražo, dokler trupel ni prevzel furgon ter jih odpeljal proti Mariboru, kje jih bodo jutri, v torek ob 4.45 popoldne spremili na zadnji poti na pobreško pokopališče. Dobra fanta in priljubljena športnika ohranimo v lepem spominu, potrtim svojcem iskreno sožalje!
Slovenski dom, 27. julij 1936
