Ljubljana, 25. julija.
Včeraj je reševalna ekspedicija sedmih krepkih planincev spravila v dolino trupli obeh ponesrečenih visokošolcev, Vida Janše in Mladena Mikšiča. Danes ležita v Ljubljani na mrtvaških odrih, zasuta s cvetjem in z venci. Janša leži v hiši na svojem domu v Jegličevi ulici št. 3, Mikšič pa v mrtvašnici pri zavetišču sv. Jožefa na Vidovdanski cesti. Od časa, ko so trupli položili na mrtvaški oder, prihajajo tja neprestano njuni šolski tovariši, prijatelji in znanci, da pokropijo ostanke tako tragično preminulih mladeničev in pomolijo za blagor njunih duš.
Ležala sta sredi planin
Ponesrečenca sta ležala na mali polici v strmi steni — sredi planik. Okrog in okrog veličastno skalovje, globoko v žlebu curlja nekaj kapelj vode, zgoraj in spodaj pa skoraj nepristopne stene. V kraj ni zašla niti kaka ptica, ki sicer iztaknejo skoro vsako luknjo. Nedaleč od mesta, kjer sta pokojnika obležala, je eden od reševalcev na enem samem mahu, velikem kaka dva do tri kvadratne decimetra, našel razcvet planik z 38 cvetovi. Te planike, ki rastejo na skupnem mahu, bodo spremljale Janšo tudi danes popoldne na njegovi zadnji poti in mu bodo tudi v zadnji pozdrav v grobu.
Kako je prišlo do nesreče
Šele sedaj, ko si je reševalna ekspedicija natančno ogledala teren kjer sta se ponesrečila, se more z nekoliko večjo sigurnostjo sklepati, kako je do nesreče pravzaprav prišlo. Kakor rečeno, sta ponesrečenca obležala na majhni polici, ki je v strmi steni. Nad polico sega stena še kakih 150 do 200 m visoko in preide nato v navadno, a zelo hudo strmino, poraščeno s precej visoko planinsko travo in z nizkim ruševjem. Pod polico pa se stena nadaljuje še kakih 400 m globoko in prehaja potem počasi v prodovje Nekoliko nad mestom, kjer preide stena v poraščeno pobočje, je bil zapičen v zemljo cepin in sicer tako da je bila konica zapičena v smeri navzdol, kakor nam to kaže slika, ki jo je naš poročevalec napravil, predno se je kdo dotaknil cepina. Vprašanje je, ali sta drsela tam, kjer je bil cepin zapičen, tudi ponesrečenca, ali pa je cepin odletel s skalovja, ki se dviga nad tem pobočjem na levi strani, gledano iz nižine navzgor. Na cepinu samem ni sicer opaziti nobenih posebnih znakov odrgnjenja, vendar s tem še ni rečeno, da bi cepin ne odletel s skalovja.
Če pa predpostavljamo, da sta ponesrečenca drsela tudi čez mesto, kjer je ležal cepin (trava se je med tem seveda že davno lahko dvignila), potem je jasno, da sta oba turista mogla priti na ta kraj samo v namenu, da po tej strmini zlezeta v dolino na »Žagano peč«. Manj verjetna je verzija, da sta se hotela v megli vrnili nazaj na Kokrško sedlo in da sta pri tem zašla. Splošno sodijo, da sta v megli hotela kar s poti kreniti v dolino in kot poznavalca terenov sta mislila, da po strmini pod Gamsovim skretom lahko priležeta čez pečine v dolino. Pri tem pa sta v toliko zašla, da sta zgrešila polico pod Gamsovim skretom in sta se spustila v pečine v Malem Hudem grabnu, ki jima je postal usoden.
Slovenski dom, 25. julij 1936
