Reševalna ekspedicija bratov Erjavškov je včeraj našla trupli ponesrečenega Vida Janše in Mladena Mikšiča
Včeraj smo že poročali v »Slov. domu«, da je morda vendarle še iskrica upanja, da se pogrešana mlada turista Janša in Mikšič vendarle nista ponesrečila. Ko pa je včeraj prispela vest, da so oba našli med skalovjem v Malem Hudem grabnu, je ugasnilo še to upanje.
Odkritje
Ko sta včeraj okoli 10. dopoldne brata France in Peter Erjavec preiskovala teren nad Malim Hudim grabnom, sta pod steno, kakih 150 m pod seboj zagledala dve črni piki na precej široki polici. Takoj sta vedela, da gre tu za dve trupli ponesrečencev. Takoj sta odšla v Kamniško Bistrico ter obvestila Slov. planinsko društvo v Kamniku, da sta našla sled za pogrešancema. Odtod se je hitro raznesla žalostna vest naprej.
Žalosten prizor
Bilo je danes zjutraj okoli 4, ko so si v Kamniški Bistrici pred kočo oprtali s cepini in vrvmi bratje Erjavci ter se podali na reševalno pot proti Kokrškemu sedlu. Pri koči na Žagani peči so se jim pridružili še štirje drvarji, in nemi sprevod zadnjih pogrebcev je krenil proti pečinam. Kmalu so krenili s poti na desno, na stezo, ki vodi proti Kokrškemu sedlu, ter se podali v žleb, ki prihaja z Malega Hudega grabna. Po dvournem napornem plezanju čez skaline so končno prišli na malo polico, kjer sta ležali trupli. Med potjo so si reševalci nasekali tudi primernih drogov, da bi si iz njih sestavili nosila. Ko so prispeli na kraj, kjer sta prenehali biti dve mladi življenji, se jim je nudil grozen prizor. Na kaki 200 m dolgi polici sta na gorski ruši ležali dve sključeni trupli. Obe sta bili obrnjeni z obrazom proti tlom, eno od njih je klečalo. Glavi sta imela ponesrečenca čisto blizu skupaj. Zaradi težkih prask, ki jih je eden od ponesrečencev imel na hrbtu, se je dalo sklepati, da je v smrtnem padcu moral udarjati z večjo silo ob skale. Tudi drugi je imel zelo težke poškodbe vsepovsod na telesu.
Pod štrlečim skalovjem
Reševalci so takoj začeli s težkim in utrudljivim delom. Trupli so položili na nosilnice. Mrtveca so zagrnili še prej s plahto, nato pa jih privezali k nosilnicam, vsakega na en drog. Na koncih drogov so pritrdili vrv ter začeli počasi spuščati bremena po skalovju navzdol. Eden od reševalcev pa je med tem splezal po steni navzgor, kjer je izruval iz zemlje cepin, ki sta ga ponesrečenca pustila zapičenega med skale. Stena, po kateri sta plezala ponesrečenca je bila nenavadno strma in polna štrlečega skalovja. Človek, ki pogleda ta nenavadni teren, je prepričan, da te skale zahtevajo trdnih živcev in da sem ne more turist, ki je količkaj vrtoglav. Vsi so se čudili, kako sta mogla mlada planinca zaiti na ta kraj. Pot nad poslednjim počivališčem mladih turistov ni markirana. Verjetno je da sta v megli zašla, ko sta se hotela vrniti na Kokrško sedlo.
Naporno delo reševalcev
Ekspedicija je začela spuščati trupli počasi in s težavo v dolino. To je bilo okoli sedmih zjutraj. Spuščanje trupel pa je nevarno in od sile naporno. Planinec, ki se hoče sam spuščati tod po skalovju mora vedno paziti, da ne strmoglavi v dolino. Koliko težje pa je še spuščanje, ako nosi človek poleg tega še dve težki trupli. Spuščati se mora preko stene, ki je visoka kakih 10 do 20 m. Pri tem delu si reševalci pomagajo na ta način, da spuste po vrvi do naslednje police najprej eno truplo. Eden od reševalcev spleza po ovinkih za spuščenim truplom, ga spodaj odveže ostali reševalci pa potegnejo vrv nazaj, na katero navežejo drugo truplo in ga spuste preko stene. Šele sedaj morejo splezati tudi reševalci navzdol. Tako delo je seveda skrajno naporno in zamudno.
Trupli pripeljejo popoldne v Ljubljano
Ko so spravili trupli v dolino, so reševalci z gotovostjo zatrjevali, da bodo mogli morda že do 12 priti do Kamniške Bistrice. To pa je zelo dvomljivo in je verjetno, da bodo prispeli tja šele sredi popoldneva. V Kamniško Bistrico so pripeljali tudi že krste, domačini pa so pripravili mnogo cvetja, ki bo ponesrečencema zadnji pozdrav iz planin. Oba bodo še danes z avtomobilom prepeljali v Ljubljano.
Slovenski dom, 24. julij 1936
